Zakon o retifikaciji Mednarodne konvencija o pravicah invalidov zavezuje podpisnike k razvoju storitev, ki spoštujejo človekove pravice, samodeterminacijo, medčloveške odnose, socialno vključenost, osebni razvoj ter materialno, telesno in duševno blaginjo invalidov. Za uresničevanje teh pravic morajo države podpisnice zagotoviti različne storitve in zagotoviti njihovo »univerzalno spoštovanje«.

V YHD želimo ponovno obuditi in nadgraditi razvoj podpornih storitev v skupnosti,

·       ki bodo po meri človeka in odgovarjala na njegove raznovrstne potrebe;

·       ki bodo zapolnila veliko praznino med storitvijo dolgotrajne oskrbe in storitvijo osebne asistence,

·       storitev osebne asistence mora biti osredotočena na samodeterminacijo posameznika, na njegovo neodvisno življenje ter na aktivno vlogo vsakega posameznika, kar pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja,

·       ki bodo omogočala večjo prilagodljivost in učinkovitost nudenja pomoči uporabnikom,

·       ki bodo finančno vzdržne in trajnostne; evalvirane in nadgrajene glede na potrebe v družbi,

·       ki bodo sledila v smeri deinstitucionalizacije,

Leta 2015 smo s strani Ministerstva za javno upravo sooblikovali nekaj storitev, predlogov zakona ter drugih pobud v okviru „Mreža za deinstitucionalizacijo (MDI)”[1]. Konkretno smo že takrat razdelali potrebnost različnih, raznovrstnih storitev v skupnosti. »NVO s področja socialnega varstva se povezujejo v Mrežo za deinstitucionalizacijo zagovarjajo deinstitucionalizacijo DI ter opolnomočenje svojih uporabnikov, skrbijo za dvig kakovosti tako njihovega življenja, kot tudi njihovih družin ter vključevalnega okolja. NVO lahko izvajajo ali načrtujejo storitve v skupnosti in so jim storitve v skupnosti ena glavnih orodij za doseganje interesov in ciljev. MDI postaja platforma, ki poleg zagotavljanja storitev v skupnosti in premikov v smeri DI, skrbi za preplet uporabniških in strokovno‐izvajalskih NVO na področju zagotavljanja storitev v skupnosti. Cilj MDI je združiti NVO, ki se ukvarjajo z DI, izboljšati njihov položaj, okrepiti njihove vire in znanja ter povečati njihovo vlogo in vpliv na sam razvoj procesov DI. Povezane NVO s skupnimi zahtevami bodo močnejše in moč pri zagovarjanju skupnih ciljev ter oblikovanju politik bo bistveno večja. Osnovni nameni MDI Omogočiti uporabnikom razvoj njihovih potencialov in kompetenc, da bodo lahko postali neodvisni posamezniki, ki bodo lahko tudi s pomočjo storitev v skupnosti sami uravnavali potrebe svojega življenja. Postati pripoznana mreža  ‐  enakovreden sogovornik v procesu oblikovanja politik, ukrepov in sistemskih rešitev na področju DI in hkrati odpirati nove možnosti za razvoj storitev v skupnosti, ki morajo vzporedno slediti procesom DI. Povezati se med seboj za učinkovitejši boj proti diskriminaciji in neenakopravnosti! Različnost organizacij, uporabnikov in izkušenj bo vodila do oblikovanja kakovostnih storitev v skupnosti, ki bodo zadovoljevale potrebe najširšega kroga uporabnikov (tako senzorno, gibalno in intelektualno oviranih kot tudi uporabnikov s težavami v duševnem zdravju). Prispevek k boljšemu delovanju NVO, k zagotovitvi boljših pogojev za delovanje in posledično uspešnejšemu in učinkovitejšemu izvajanju storitev v skupnosti. Senzorno, gibalno in intelektualno oviranim posameznikom ter posameznikom  s težavami v duševnem zdravju želi kakovostno vključenost v vsakdanje življenje, enakost možnosti in odpravo dolgoletne diskriminacije!«

Zato ni potrebe po izumljanju tople vode, saj imamo bolj ali manj na dlani rešitve, ki jih je potrebno implementirati. Manjka le politična volja, odločnost ter jasnost o tem kaj je kaj, in kaj to ni!

 V okviru tega projekta smo analizirali stanje v institucijah in ugotavljali potencial NVO za vzpostavljanje novih storitev v skupnosti, a je po koncu financiranja interes razvoja in promocije konkretnih ugotovitev ter analiz zatonil v pozabo. Kljub promopciji in ustvarjanju pritiska na MDDSZ ter na drugih pristojnih institucijah, realnega prodora v spremembi razmišlanja in dojemanja v naši družbi, nismo uspeli doseči. Konkretno smo v YHD ves naš fokus usmerili na angažiranost v smeri zagovarjanja in promocije, utemeljevanja razlogov za sprejetje Zakona o osebni asistenci[2], ki se je v tistih leti še vedno zdel v veliki meri utopični projekt. Tako z vidika politične sprejemljivosti, (ne)razumevanja velikega dela »strokovne javnosti« in nenazadnje tudi pomankanja zavzetosti in podpore drugih NVO na področju socialnega varstva, uspeli s prejetjem ZOA v DZ RS 2017. Izvajati pa se je začel 1.1.2019.

Sedaj po štirih letih izvajanja ZOA je jasno, da zaradi pomanjkanja drugih storitev v skupnosti in prav tako odsotnosti storitve dolgotrajne oskrbe, je bilo v ZOA vključenih veliko uporabnikov, ki vanj ne spadajo oz. bi potrebovali zanje bolj primerne storitve, ki pa jih v praksi ni. Raznovrstni bolniki (onkološki, po kapi oz. kjer rehabilitacija še poteka in konkretno stanje še ni ugotovljeno, paliativa, bivši odvisniki, prav tudi »vsi invalidi« ne morejo avtomatično dosegati praga upravičenosti do osebne asistence.). Npr. osebe z gluhoto nikakor ne bi smeli biti upravičene do osebne asistence, saj je le-ta laična, fizična pomoč. Gluhe osebe pa potrebujejo tolmače; in ni jasno, kaj in kdo bi bil lahko njihov asistent in pri čem? Še veliko je skupin med t. i. invalidi, ki na srečo ne dosegajo praga za vstop v storitev osebne asistence, v kolikor se držimo namena in ciljev zakona. Tu bom prav gotovo zopet povzročila ogorčenje, ostre napade in očitke, da nekomu nekaj ne privoščim ali kaj podobnega, a treba je reči »bobu bob«.

Več kot očitno pa tudi storitev dolgotrajne oskrbe ne bo mogla biti edini ter vseobsegajoči odgovor na vse raznovrstne potrebe po oblikah pomoči in podpore različnih skupinam posameznikov. 

Predvsem je potrebno izstopiti iz še vedno prevladujočega medicinskega modela oskrbe in skrbi.

V Sloveniji obstaja »ohlapen« pravni okvir za definicijo socialnih storitev, a nimamo enotnega standarda za merjenje kakovosti socialnih storitev. Kar predstavlja velik problem, saj ni kriterijev, ki bi merili kakovost (javnih) storitev, še posebej pa velja na področju NVO. To področje pokriva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije. Imamo dva ključna dokumenta:

Zakon o socialnem varstvu iz leta 1992 in Pravilnik o standardih in normativih storitev socialnega varstva iz leta 2010. Oba dokumenta ne opredeljujeta kriterijev za merjenje kakovosti socialnih storitev. Enak očitek velja tudi za Zakon o osebni asistenci ter Zakon o socialnem vključevanju invalidov. 

Seveda se nadaljuje in se še dolgo bo.