Članek
Kje ste mladi aktivisti in aktivistke; za neodvisno življenje!

Kje ste mladi aktivisti in aktivistke; za neodvisno življenje!

Objavljeno Sep 19, 2022

Že dlje časa intenzivno razmišljam in se sprašujem glede vzrokov odsotnosti ali pomanjkanja mlajše generacije aktivistov (deklet in fantov) za neodvisno življenje ter borcev za enake možnosti hendikepiranih. Zanamcev, ki bi z novimi in svežimi močmi (krvjo, potom, in strastjo) prevzeli, nadgradili ter obnovili »našo dediščino«; več kot tridesetletnega prizadevanja za enakopravnost. Vztrajnosti za uveljavitev sistemske rešitve glede pravice do osebne asistence, utemeljene kot človekove pravice, ki nam omogoča neodvisno življenje. Pravico in odgovornost, da živimo svobodno in prevzemamo enakopravno vse vloge v zasebnem in družbeno- političnem življenju.

 


Mi, ki smo odraščali še v Jugoslaviji, v socializmu, kjer je bilo za invalide »še posebej poskrbljeno tako, da so te vključili v eno izmed totalnih institucij[1]«. Ko so te definirali za invalida, si imel celo možnost, da si se šolal v Zavod za usposabljanje invalidne mladine (ZUIM), Kamnik. Starši pri tem niso imeli besede ali nobene možnosti izbire, sama kot 6 letni otrok, pa še toliko manj. Na nek način si postal/bil lastnina sistema, ki je deloval po svoji, zame nerazumljivi logiki. Tako si postal zapornik ter ujetnik mehanizma, ki te je mlel, rastegoval, popravljal, ravnal ... do neskončnosti. Vse zgolj in samo v tvoje dobro. Dolgih dvanajst let sem se morala skozi vsakdanjo prakso uriti kako v njem preživeti, obstati, se ne ukloniti in ohraniti dostojanstvo ter svobodnega duha.

 

Sedaj je veliko stvari na srečo drugačnih, obstaja več možnosti izbire; nenazadnje tudi možnost obiskovanja običajnih šol v svojem kraju bivanja. Večja dostopnost infrastrukture in javnih objektov, več informacij, raznovrstnih podporih storitev ter programov za uporabnike, kot tudi za njihove starše. Velik razvoj digitalne tehnologije, ki nam omogoča vseobsežno interakcijo in komunikacijo tudi preko socialnih omrežij. Razvoj ter dostopnost medicinskih in tehničnih pripomočkov je v 30 letih izjemen. Vse to gre v prid posameznikov z različnimi vrstami hendikepa; pa naj bo ta senzorni, fizični ali intelektualni. A še vedno je pot do enakopravnosti in enakih možnosti, pot do ekonomske in družbene neodvisnosti še dolga, vijugasta in strma.

 

Veliko več posameznikov na vozičkih je srečati po mestu, na koncertih in drugih javnih dogodkih, več vpisanih na fakultete in v druge študijske programe... Mnogi so tudi prisotni na družbenih omrežjih ... Nekako pa imam vtis, a morda je to zgolj moja sodba, da manjka tisti kritičen, uporniški, inovativen duh ter pogled na stvarnost. Volja do novih, drugačnih interpretacij na razmere v družbi, na odnose, ki prevladujejo in dejanske refleksije dogajanja in časa v katerem živimo. Posledično ni akcije in reakcije, vse je nekako prepuščeno toku dogajanja.

 

Kje ste, kje se skrivate, mlade ženske in moški? Kako vas doseči, pridobiti, privabiti, s čim vas motivirati, aktivirati, da postanete družbeno angažirani, politično motivirani? Da nadaljujete ali prevzamete boj proti številnim še-vedno obstoječim mnogoterim diskriminacijam ter neenakopravnim obravnavam. Nenazadnje spopadanju s preštevilnimi stereotipi in novo nastalimi predsodki, ki nas žal še vedno prežemajo na vsakem koraku. Predvsem so mediji tisti, za katere se zdi, da so z njihovo naracijo in ne-interpretacijo obstali nekje v predpreteklem obdobju, saj se še vedno govori o invalidih, ki potrebuejo skrb, ki so priklenjeni na invalidske vozičke, ki ne zmorejo in niso sposobni... skratka, Invalidi par excellence.

Invalid kot ne-veljaven[2]

 

Sama sebi zvenim nekoliko patetična, ko se takole sprašujem, kje ste vsi mladi aktivisti, punce in fantje; željni sprememb, napredka, željni uresničevanja svojih sanj in življenskih ambicij.

 

Imate sanje, ki jih hočete uresničiti in jih vztrajno zasledujete ter delate na tem, da postanejo realnost? Ali pa so se dejansko časi tako spremenili (na bolje), da za to sploh ne čutite prave potrebe, vzgiba, motiva? Ker vam je nenazadnje še kar dovolj udobno in vam dejansko nič ne manjka, nič ne pogrešate? Ker vam je kljub vsemu dokaj lagodno in bolj ali manj vse dosegljivo? Ker ste se morda vdali, sprijaznili, prilagodili ali navadili, da ne problematizirate razmer v katerih živite, družbe v katero ste vpeti in odnosov v katere ste ujeti? O čem se mladi sprašujete, če se sploh o čem? Kaj so vam izzivi v življenju, kje vidite svojo prihodnost in kako si jo zamišljate?

 

Na vse to bi želela dobiti od vas odgovore, če nič drugega, si jih intimno zastavite sami v sebi; morda vas bo vsaj ta miselni izziv napeljano na kakšno rešitev.  

 

Potrebujemo ideje, predloge, refliksije, inovacije.

Izstopiti moramo iz miselnih kategorij samoumnevnosti. Povrniti si moramo entuziazem, domišljijo, pogum, ustvarjalnost.



[1] Pojem v sociologijo uvede Erving Goffman. Opredelil jo je kot organizacijo, v kateri živi in dela večje število posameznikov, ki so izolirani od širše družbe za daljše časovno obdobje in preživljajo formalno organizirano obdobje svojega življenja. Ravno zaradi tega totalnega zajetja se imenujejo totalne. Totalnost tudi simbolizirajo pregrade (zidovi, gozd, bodeča žica,…), ki jih te institucije postavijo med sabo in ostalim svetom. Gre za t.i. inkubatorje oz. drevesnice za spreminjanje osebe. V sodobni družbi bi lahko našli pet grobo začrtanih skupin ustanov: ustanove za tiste, ki ne zmorejo skrbeti zase in so nenevarni (domovi za ostarele, sirote, revne); ustanove za tiste, ki so nezmožni skrbeti zase, hkrati pa so nevarni za skupnost (nehote) (tuberkolozne bolnišnice, duševne bolnice, leprozoriji); ustanove za zavarovanje skupnosti pred nekaterimi nevarnostmi (zapori, taborišča za vojne ujetnike, koncentracijska taborišča); ustanove za izvajanje nekaterih delovnih nalog (ladje, vojašnice, internati, šole internatskega tipa, delovni tabori); ustanove za verski umik (samostani, kloštri). (opomba Goffman uporabi metodo idealnih tipov)

 

[2] iz frc. invalide ‛invalid’, kar je posamostaljeni pridevnik invalide ‛nemočen, bolehen’. To je v 16. stol. izposojeno iz lat. invalidus v enakem pomenu, kar je sestavljeno iz lat. in- ‛ne-’ in validus ‛močan, krepak, čvrst’

 

#Kolumne #Elena-pecaric