{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Bilo je moreče sončno jutro. To je eno tistih juter, ko ptičje petje in nebo brez oblaka napovedujeta, da bo prekrasen poletni dan. Ničkolikokrat sem razmišljal o teh jutrih, v katerih sem cel dan z desko preganjal valove morja in napenjal jadro, da bi ujel večer v oddaljeni ribiški vasici.

A v meni je bila zima.

Več kot 35 let sem kot jungovski analitik prenašal znanje na množico študentov. Vabili so me v številne predavalnice univerz po svetu in knjižna dela so bila prevedena v 37 jezikov. Življenje je teklo kot v filmu med kadri pisarn, hotelov in postelj. V tem scenariju me je ustavil zastoj srca in po končanem človeškem življenju sem se znašel v drugem telesu.

Kakorkoli sem se upiral temu in kolikor dolgo sem se smejal tej preobrazbi, nisem mogel spremeniti dejstva, da z belim kosmatim telesom spim na beli blazini na belem kavču, gledam bele stene, bele omare in belo mizo z belimi rožami.

Bil sem hišni ljubljenček para, ki sta se zavestno odločila, da posvetita svoje življenje znanosti, zato sem večino dni preživljal sam v stanovanju. Premikal sem se le od mesta, kjer sem spal, do mesta, kjer sem imel skledo s hrano.

Boleča belina vsakdanjika se je v nekaj letih mojega mačjega življenja dodobra razpršela po stenah stanovanja in me kot pajkova mreža zavila v neprepustni kokon žalosti. Iz njega sem odhajal samo, ko me je gospodarica peljala v mačji salon počesat perzijsko dlako ali ko je nastopila noč.

Ponoči mi je žalost kazala drug obraz. Takrat so se prebudili glasovi z ulice, trušč iz gostilne in mijavkanje mačjih kolegov in zapeljivk s strehe mesta. Vedno sem se izmuznil skozi vrata dnevne sobe na teraso, da mi ni bilo treba poslušati gospodarice, ki je tiho jokala. Gospodar njene tožbe ni nikoli slišal, saj sta spala vsak zase na svojem koncu stanovanja. Skupaj sta obedovala samo, ko so prišli obiski. A ko so se za ljudmi zaprla vrata, se je stanovanje ponovno napolnilo z meglo hladu.

Mnogokrat sem v kosmatem telesu razmišljal, da ni lahko biti človek, še težje zverina. A najtežje mi je bilo sprejeti dejstvo, da je vse, kar zmorem izdaviti iz gobčka, le mijavkanje. To je bilo za moj ego tako težko breme, da sem se sedemkrat pognal s strehe. Kljub zlomom tačk in reber sem po čudežu preživel.

A gospodarja in gospodarico moji samomori niso premaknili z mesta vse dokler nisem nekega dne začel gladovno stavkati. Odsotnost pred belo skledo na hodniku  ju je navedla, da sta me odpeljala k veterinarju.

Diagnoza je bila jasna: depresija.  Po prihodu domov sta imela v jedilnici pozno v noč pogovor, v katerem je ob optimističnemu začetku sledilo loputanje z vrati in umik vsakega v svojo spalnico. Takoj mi je bilo jasno, da se ne bo nič spremenilo v mojem kosmatem življenju, zato sem se še tisto noč odločil, da naredim radikalnejši korak.

Nek večer teden kasneje sem odtacal pred gospodaričina vrata spalnice in začel praskati po njenih vratih. Brez upora me je spustila v spalnico na njeno belo odejo, kjer sem prvič v življenju predel kot zadet.

Potem sem se odločil ponoviti enako zgodbo pred gospodarjevimi vrati, a gospodar me je takoj postavil pred gospodaričino spalnico. Moja vztrajnost se je po nekaj večerov obrestovala. Gospodar me je odnesel h gospodarici.

Preobrata, ki je temu sledil, kljub človeški psihiatrični karieri nisem pričakoval. Vsaj ne tako hitro. Brez privolitve je gospodar vstopil in se usedel na gospodaričino posteljo, kjer je ležala Izmenjala sta si vse vrste pogledov. Od vprašujoče, obtožujočega, sovražnega, nežnega do pohotnega.

In ta zadnji je bil tisti, ki je povzročil, da sta njuni telesi valovali pod odejo in ustvarjali nevihto vse do jutra. Jaz pa sem se zaradi spanja na trdih belih tleh zbudil prvič neprespan in z morsko boleznijo v očeh. A to je bil »mačji kašelj« proti temu, kako je gospodar pel v kopalnici in gospodarica ropotala s posodami v kuhinji.

Od tega dne je moje življenje dobilo drugačne barve, zato sem brez razmišljanja prekinil gladovno stavko pred skledo.

A mavrični dnevi so se končali nekega oblačnega jutra. Gospodarica je kot po navadi kuhala jutranji čaj. Moje telo je v spanju stresla visoka napetost. Skočil sem  z odeje v spalnici in v dani sekundi ujel padec gospodarice, ki se je na hodniku s pladnjem v roki spotaknila ob mojo skledo s hrano. S telesom sem preprečil, da bi z glavo udarila ob rob regala in bi se njeno življenje končalo.

Preden sem se onesvestil, sem v njenih očeh ujel slovo. Črnina me je zavila v jadra tišine in šele bobnenje, ki se mi je približevalo glasneje in glasneje, me je ustavilo v mahanju s tacami. Svetloba me je potegnila iz globine. Skušal sem glasno zamijavkati, saj kričati nisem mogel, a iz ust je prišel »hov, hov«.

Preplavilo me je spoznanje: »To bo Pasje življenje.«