{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

Rodil sem se kot darilo.

Leta 1922.

Za mladoporočenca.

A ne za katerakoli.

Za kraljevski par.

Ko sta Aleksander in Marija Karadžordževič tisto pomlad preživljala poročno potovanje v Dravski banovini, sem ju že čakal v sprejemnici Cafe Belveder na Bledu.

A vrnimo se k mojem rojstvu.

Svet sem ugledal v delovni sobi v Trnovem v Ljubljani, kjer je moj oče Jože, ki je poučeval na univerzi kot profesor, preživljal večino dni z risarskim priborom in risal prostore, znamenja, kapelice, cerkve, kelihe in monštrance.

Moje otroštvo ni bilo tehnično suhoparno, kot si mogoče mislite.

Popoldneve in pozno v noč sem opazoval mojstra pri delu, a dopoldneve, ko je bil oče s študenti, sem izvedel veliko o umetnosti in življenju od svojega edinega takratnega lesenega prijatelja z imenom Številka 14.

Glede na njegov pompozni glas in način, kako je govoril, bi prijatelja lahko imeli za snoba, če ne bi izgledal kot navaden kavarniški stol. Ker je vedel, da ima preveč preprosto klasično obliko telesa za držo plemiča, mi je skušal vsakodnevno poudariti svojo pomembnost s pojasnjevanjem svojega porekla. Trdil je namreč, da se je rodil v Thonetovi delavnici davnega leta 1859 in da sodi med najbolj prepoznavne stole vseh časov ter da se je z njegovim rojstvom začela šele pisati zgodovina modernega pohištva.

Prijatelj je še posebno pokal v grčah od ponosa, ko se je moj oče zgledoval pri oblikovanju mojih oblin v njegovem naslonjalu iz ukrivljenega masivnega lesa.

A to sedaj ni pomembno.

Pomembno je dejstvo, zaradi katerega sem sijal kot žarnica oblečena v zlato in z brokatom oblečenim sedalom tisto dopoldne v sprejemnici vile.

Marija je vstopila prva in v hipu glasno vzdihnila od navdušenja ob pogledu na mojo bohotno postavo. Kot domačega kokeršpanjela me je večkrat pobožala po držalu, da sem dobil čisto mehka kolena.

Če bi imel človeški spol, bi vsekakor bil ženska, kajti moje žametno sedišče in ovalne linije nog, ki so se končale kot nežni čipkasti odtisi v pesku, so zapeljevale Aleksandra, ki me je ostro pogledal izza očal. S prvim dotikom sem osvojil kraljevo srce.

Bled je bil v obdobju pred drugo svetovno vojno posebej mondeno letovišče, v katerem so dopustovali med drugim člani romunske, grške in angleške kraljeve družine.

Zato je bila moja mladost nadvse sofisticirana in družabna. Glasba, ples, šelestenja svilenih oblek, čipkastih krinolin, ki so podrsavale v sijočih čevljih ob moji nogah, žvenket kristalnih kozarcev in božanju nežnih prstov po držalu, ki so oddajali vonj mošusa, sandalovine in vanilije.

Vse to sem mešal v koktejlu svojega vsakdanjika.

Takšno razkošno življenje me je opijanjevalo dokler nisem bil leta 1934 postavljen na trda tla kleti, ko je kralj, ki je zaradi vizije o državi z enim narodom, enim jezikom in enim vladarjem, ki je preveč dušila državo, končal kot žrtev atentata.

In tako sem naslednje desetletje žaloval za kraljem in za svojo razposajeno mladostjo, zložen na temnem vlažnem hodniku z mnogimi lesenimi prijatelji, ki so v grčah nosili praštevilne zgodbe svojega življenja, kjer sem dočakal konec druge svetovne vojne.

Tega obdobja življenja se spominjam kot študentsko pohajkovanje.

Bilo nas je mnogo, lesenih navihancev, vsak svoje starosti in oblike. In ta raznolikost je bila osvežujoče polna v praznini dni.

Najbolj zabaven je bil stol, ki je služil vrsto let v zasebni psihiatrični ordinaciji na Dunaju. Bil je poln nalezljive hudomušnosti in njegove zgodbe o pacientih so bile več kot  zabavne.

Velikokrat smo ga med salvami smeha spraševali, kako je sploh vzdržal nositi tolikšno težo človeških težav in dvomov nad seboj vsak dan. Odgovarjal nam je, da se je prva leta zelo sekiral in da so se mu človeške solze zajedale v les tako močno, da je vsakodnevno škripal v sedalu.

Začel je celo spuščati smolo na zadnji nogi.

Potem pa je ugotovil, da se človek v vseh letih ponavlja z enimi in istimi frustracijami, ki jih ne zna zmanjšati ali prerasti, kvečjemu je skozi čas ekspanzija človeških neumnosti rasla in rasla ali – kot je dodal Freud – da človekovo vedenje usmerjajo nezavedne sile.

Iz tega odrešujočega spoznanja je sledilo obdobje prijetnega posedanja in preležavanja riti, a ker ga ni več tiščalo pod glavo, se je lahko končno sprostil.

Velikokrat smo si praznino dneva krajšali tudi s tem, da smo si slikali v mislih igro zmagovalca – tistega, ki bi ga najraje želeli videti z zadnjico v našem naročju.

V grčah smo videli nekoga, ki nas voska, boža z barvo in ki zna ceniti našo ogljeno Lepoto.

Vsi pa smo bili enotnega mnenja, da je najhuje, kar nas lahko doleti, razen da končamo v ognju, življenje političnega stolčka, ki v vsakem primeru nosi vsakdanje spotikanje in podtalno delovanje brez trohice vesti.

Večeri v družbi takšnih in drugačnih prijateljev so me pripeljali v enem kosu do konca vojne.

Kraljeva družina, ki je že pred vojno zapustila državo, je ostala v Londonu.

Jaz pa sem še vedno zabijal čas v kleti.

Do leta 1948, ko je komunistični režim hotel izbrisati vse sledi kapitalistične in monarhistične oblasti in sem kot mnogi drugi kosi pohištva pristal na delavskem vlaku z idejo, da me odpeljejo v Zagreb v novo oblikovane prostore ministra za prosveto.

Svojega cilja poti nisem nikoli dosegel, ker me je pri iztovarjanju na železniški postaji ukradel strojevodja in me nesramno poceni prodal za nekaj »jurjev«, da je hčeri lahko kupil spodobno kolo za zaključek nižje gimnazije. 

Tako sem namesto v  »kancelarijah« ministrstva pristal v slaščičarni Zagreb, kjer sem naslednjih nekaj let nudil Zagrebčanom zavetje za vedno zajetnejše zadnjice pri uživanju slaščic in peciva.

A občutki sreče gostov in branjevk s stojnic ob koncu dneva, ko so stopile na kavo v moje naročje, so se končali ob koncu osemdesetih let, ko so slaščičarno zaprli.

Ostareli lastnik je predal slaščičarsko žlico mlajšemu sinu Ivanu, a jo je ta prodal za karto v Avstralijo, kjer si je našel boljše življenje.

Tako sem čez noč postal nepotreben kos pohištva, ki je začel veneti v kotu slaščičarne.

Tega obdobja zgodovine se ne spominjam z veseljem, kajti pokrili so me s črnim pregrinjalom in me prepustili zobovju časa.

Dneve sem preživljal z velikimi količinami tišine. Ob tem, da sta me vedno bolj najedala vlaga in prah, je bilo najhujše spoznanje, da sem sam in da ni nikogar, ki bi me grel in božal. Nujno sem potreboval toplino hlač ali krila.

Vse to hrepenenje me je pripeljalo do tega, da me je začel najedati še lesni črv, in ko sem se v blodnjah že videl kot vreča peletov, je posijala v moje življenje svetloba.

Prostore slaščičarne je vzel v najem slikar, ki je videl v njem svetel in dovolj navdihujoč pristan za svoje ustvarjanje. 

Tako sem čez noč postal rekvizit – za gola ženska telesa, ki jih je umetnik s strastjo slikal in s strastjo jemal v svojo posteljo.

Telesa so se zvijala na mojem ogrodju in v tej blaženosti sem se počutil, kot da vse leto cvetim.

A vemo, da za pomladjo vedno pride zima. 

In na les je potrkala velika sprememba.

Dobil sem novo sedalo. In pike na glavi. In črte na hrbtu.

Tako pisano opravljen sem bil razstavljen v neki galeriji.

A najhuje je šele sledilo!

Na sedalo so mi dodali žeblje in nalepili ob mojih nogah velik napis – Rekviem za male in velike riti.

In tako sem s trnovo krono na sedalu potil križev pot z ene na drugo razstavo, dokler se nisem nekega jutra prebudil  na boljšem sejmu.

Naslednjih nekaj mesecev sem prenašal otipavanja mnogoštevilnih obiskovalcev.

Bil sem že totalno na psu, dokler me ni kupil mlad fant, ki me je očistil, na novo sfriziral in dodal nazaj sedalo.

Tako sem dobil novo podobo in s svojo obliko in zgradba sem postal preprost in lahkoten stol z ergonomsko oblikovanim sedežem in udobnim naslonjalom.

Postavil me je ob oknu, da sem lahko gledal kostanje in poslušal šelestenje njihovih zelenih las. A ko je fant sedel in začel z lokom izvabljati iz instrumenta melodijo iz svojih utripajočih žil, sem izgubil tla pod nogami. In vsi vtisi, podobe in zvoki okoli mene so obnemeli.

Moje življenju je dobilo širši okvir bivanja.

Kot sekvoja, ki že tisoč let drvi z vejami v višave in ve, da je njeno poslanstvo čisto, sem zakorakal v novo življenje. 

A ne glede na različice v obliki in v prostoru časa sem vseskozi v svojem življenju ostal in sem samo stol.

Ali kot bi rekel moj Stvarnik: “Umetnik mora dati svoji umetnosti polet, kajti dobre ideje nimajo starosti, imajo le prihodnost.”

A porečem vam, ni težko služiti svojemu namenu, težko je služiti Človeku, kajti Razum, ki ga raztegnemo na obseg nove ideje, se nikdar več ne vrne v prvotno obliko.

Melita Vidovič