Imenujemo te virus, kar v latinščini pomeni strup.

Paaa – si dejansko strup?

Zate na splošno pravijo, da si zlohoten, zahrbten, nevaren ... – oh, kaj vse ne pravijo zate. Dajejo ti tudi oštevilčena znastvena imena. A ni hec? – še poznajo te ne dovolj – če sploh – kaj šele, da bi razumeli tvoj pomen, namen ali vlogo, vendar te in imenujejo in oštevičijo in ti pridodajajo pridevnike kakor se jim zahoče.

Ker na zadeve gledam od daleč, torej celoviteje, smem ugotoviti, da sam po sebi niti slučajno ne moreš in zato niti slučajno nisi strup. Ti moraš biti nekaj povsem drugega. Zato ti tudi ne pridodajam pridevnikov. Z nekaj domišljije in samo v prispodobi si samo zamišljam tvoj pomen, namen in tvojo vlogo v bistvu vsega živega.

Saj si – virus – v vsakem živem bitju, kajne? Znanost pravi, da imaš na stotisoče bratov, polbratov in bratrancev. Ker je vsak različen, mora imeti vsak svojo vlogo, namen in pomen. Je potemtakem sploh mogoče, da se katerokoli živo bitje ne sreča s teboj? Naj je še tako globoko v zemlji ali pod vodo.

Zanesljivo z razlogom, kajne?

Sem te uganil?

Prostodušno priznam, da to ni nikakršno pametno vprašanje, še najmanj odkritje. Je le prispodoba, ki sprašuje in hkrati zlagoma razkriva, kakšen je tvoj pomen, namen in vloga v vsakem živem bitju. In najpomembneje, zakaj sploh si ves čas vseprisoten v vsakem živem bitju.

Viš, to so zame vprašanja. Ker si v meni, torej ves čas z menoj, sam še najbolje veš, da vselej podvomim v reči, ki mi jih postrežejo mediji. Kakor se tudi sploh ne sprašujem po rečeh, ki tako silno zanimajo večino. Pač tiste, kdo je katero, koliko ima kdo pod palcem in takšne.

Na nobeno od naslednjih vprašanj mi ne rabiš odgovoriti. Korak po korak mi bo marsikaj razkrila prispodoba.

Ker si kot rečeno ves čas moj sopotnik, kako naj te imenujem? "Prijatelj" mi zveni plehko. Preprosto zato, ker me je že marsikdo ogovoril tako, dasi mu še imena nisem vedel. Zato te raje imenujem "tovariš". Navsezadnje kot sestavni del mene sam še najbolje veš, da beseda tovariš pomeni nekaj žlahtnejšega kot beseda prijatelj. Ker iskreni tovariš velikodušno daje in ne pričakuje, še manj zahteva, da se mu vrača.   

Torej, tovariš Virus, znanost pravi, da nisi živ. Deluješ pa še kako živo. Torej si v območju živega in neživega. Malo metafizike nikoli ne škodi. Hihi – kot bela miš na belem polju, ki ga sploh ni. Potemtakem smem sklepati, da lahko deluješ samo z nedsebojnim sodelovanjem z živim organizmom. Gre torej za sodelovanje z organizmom in ne na vpliv nanj, kakor deluje strup. Zato nisi strup.

Gremo dalje v prispodobi.

Kaj pa, če si ti nekakšen mrtvi stražar?

In če si, potem zanesljivo veš, pred čim stražiti in kdaj stražiti.

Hop Cefizelj! Na, pa sem te.

Zdaj, ko te imam v prispodobi, se bova tudi pozabavala v prispodobi. Če že zanesljivo veš pred čim in kdaj stražiti, si potemtakem nekakšen ne le uravnalec, celo jamstvo za stabilnost pri nastanku življenja in za življenje.

In če je tako – in zdaj sva že ugotovila, da je in mora biti tako – si moral nujno biti sodelujoč in soodločujoč pri izvoru in nastanku vsega živega. Se pravi pri programiranju, uravnalcu in varovalcu genoma vsega živega.

In kaj so napravili ljudje, ke ne premorejo prispodobe?

Tisto, kar sva rekla na začetku. Da si zlohoten, zahrbten, nevaren ...

Prav ti, ki si jim pomagal, da sploh nastanejo, živijo in rečejo kaj, prav ti oslarijo takšne.  

In potem se najde en kup veleumnih znanstvenih klovnov, ki bi te radi ugonobili od danes na jutri. Dasi niso uspeli ugonobiti že navadnega prehlada. Ja, prav tebe bi želeli ugonobiti, ki si sodeloval pri programiranju njihovega genoma. Oba se zavedava, da je to višek perverzne nadutosti. In ker si že sodeloval pri programiranju njihovega genoma – je bila to tudi tvoja napaka? Namreč, da sploh lahko pride do tako perverzne nadutosti.

Vidim, da mi prikimavaš po vprašanju izraza klovni. Tudi vem, zakaj. Cirkuški klovni krasno zaigrajo zaskrbljenost v areni. Še šire od njih se režijo klovni v belem, ko izvedo, koliko jim je zacingljalo na tajnih računih kot nagrada za njihovo medijsko zaskrbljenost in opozorila. In zlasti za širjenje strahu.

Tovariš Virus, oba veva, da nisva ne zlohotna ne zamerljiva ne maščevalna. Zato lahko rečeva samo naslednje: Zaradi lahkovernosti ljudi in moči podkuplivih medijev se morava pregristi tudi skozi dejstvo, da so ti znanstveni klovni v belem opeharili milijarde otrok in mladine za pogled na nasmeh vrstnikov. In če to ni zločin brez primere, potem ... – kaj zločin sploh je?

Zaenkrat še potihoma, vendar že odmeva vložitev tožbe nemalo nemških zdravnikov in virologov proti proizvajalcem PCR testerjev. Kako si le upajo?! S tem so dobesedno goloroko dreznili v osje gnezdo. Kje si pa videl drezati v tisto: "Gorje tistemu, ki tu še išče!"

Vidim te, tovariš Virus, gre ti na smeh ob omembi PCR testov. Kako neki bi ti ne šlo? Razumem. Razumi tudi mene, kako sijajno se bom zabaval ob prizorih po vzoru starogških tragedij, ko je govora o vojni med bogovi. No, že o vojni med samozvanimi polbogovi, ko se pač meniva o veleumnih in predvsem do perverznosti podkupljivih stricih v belem.     

Ponovimo: Ves čas si vseprisoten v slehernem živem bitju. Tudi v globokomorskih ribah. Kaj hočem, nimam možnosti uzreti, ali imajo te dni vse te ribe nesmiselne krpe na ustih. Tebi ja ne more ubežati eno samo živo bitje, nemogoče je, da se ne sreča s teboj, Saj si vendar za vsako živo bitja sam sodeloval pri oblikovanju in programiranju genoma tako po vprašanju njegove zunanjosti kot notranjosti.

Se nadaljuje.