Občasno preberem kaj, kar sem napisal v času šolanja in študija. Z vsebino sem zadovoljen, besedišče in slovnica sta tako tako, skladnja pa je zanič. Polno je nepomembnega leporečenja in mašil, zapletanja in pametovanja, ki bistva ne poudarja, ampak zakriva. Kot če na podstrešju najdeš dragocenost, ki je tako prašna, umazana, zarjavela in lepljiva, da se ti z njo ne ljubi ubadati in jo odložiš nazaj.

Pri slovenščini sem od sebe vedno zahteval več kot učni načrt. Tudi učiteljice so od mene pričakovale več in ponavadi so to dobile. Izjeme, ki jih je v naši slovnici več kot pravil, so mi šle gladko v uho in pisalo. Neumetnostnega besedila za maturo se sploh nisem učil.

Občutek in zanimanje za jezik, cca. 1.800 ur slovenščine v 15 letih šolanja, metri prebranih knjig ter nešteto napisanih spisov, zgodbic in pesmic – pa še vedno obupen slog pisanja. Kaj je šlo narobe?

Čisto preprosto je: besedil mi ni bilo treba nikoli izčistiti. Vse, kar sem napisal v času šolanja, sem napisal enkrat. Prvi in edini spis, v katerega sem vnesel nekaj sprememb, je bila diploma – pa še te so bile predvsem vsebinske.

Prvo besedilo, ki sem ga zares izboljševal, so bile kratke zgodbe, ki sem jih izdal leto po diplomi. To je bilo nekaj povsem novega … in tako je bilo tudi opravljeno – zanič. A bralci – prav tako temeljito izšolani v slovenščini – mi niso znali povedati, kaj točno jih moti. Le Gregor Preac – tedaj vrhunski potopisec, ki pa je že nakazoval raven občevanja, po kateri je zaslovel kasneje ­– mi je na tej ravni povedal, da za pisatelje dostojna raven pisanja izključuje odvečne besede, misli in odlomke.

Tega mi ni povedal noben učitelj. O tem vidiku nikoli prej nisem razmišljal. Takrat – pri 28-ih – sem se začel učiti urejati besedila. Bil sem sam in še vedno sem; za to ni učiteljev in učbenikov …

So uredniki in lektorji, ki iz neznanega razloga ne ločijo med slovničnimi, skladenjskimi in vsebinskimi posegi. Skušajo biti več kot koristni in iz trgovine s porcelanom naredijo slonje gnezdo. Besedila, pripravljena za objavo, so običajno ljubiteljski izdelki treh ljudi in hkrati od nikogar …

A ti se vsaj trudijo grobo besedilo obrusiti v popoln diamant. Novinarji zadevo zgolj stlačijo ali razvlečejo na dogovorjeno dolžino. Pravniki do popolnosti izbrusijo nedvoumnost, za skladnjo in slovnico pa jim dol visi. Pravilnost, čitljivost in smiselnost pisnih izdelkov učiteljev pa lahko letos ocenjuje vsak starš. Še dobro, da večina staršev tega ni sposobna ocenjevati …

Skoraj nihče ne zna pisati. Skoraj nikomur ni treba znati pisati. A če tako zanič pišemo, kako šele beremo? Raziskave funkcionalne pismenosti prebivalstva so porazne. Svojih misli nismo sposobni ustrezno ubesediti, drugi pa iz te revščine niso sposobni razbrati, kaj smo želeli povedati. Navodil za uporabo ne znamo niti napisati niti prebrati. Ni čudno, da se toliko kregamo …

Skoraj vse, kar je kdorkoli od nas naredil za šolo, je naredil enkrat, na hitro, in se s tem nehal ukvarjati, ko je bilo še nepopolno in polno napak. Kakšni ljudje bi nastali iz nas, če bi imeli možnost svoje izdelke popraviti, izboljšati, dodelati in dati iz rok najboljše možne?

Kaj bi se zgodilo s pismenostjo, če bi šolarji svoje spise brusili do vsebinske, oblikovne in slovnične popolnosti? Kaj bi prišlo izpod njihovih rok, če likovnih in tehničnih izdelkov ne bi le izdelovali, ampak tudi dodelovali – zahtevne in zapletene, lepe in uporabne? Pri gospodinjstvu bi se lahko lotili pojedine: pridelali hrano na šolskem vrtu, pripravili več obrokov, uredili prostor, pogrinjek, drug drugemu postregli ter pomili in pospravili. Tudi za nastope bi vadili ne le prizore, ampak tudi govor in petje, držo in mimiko, dopolnjevali likovno in zvočno opremo, gradili dramaturški lok in iskali rešitve za tremo. In znanost ni sestavljena samo iz trditev in postopkov, ki se jih da zapomniti, ampak iz raziskav in poskusov, ki zahtevajo prav tisto pozornost, doslednost in natančnost, ki jih rodi ponavljanje in izboljševanje. Kako bi bilo, če bi imelo šolsko delo učencev vrednost tudi samo po sebi? …

Ustvarili bi manj kot zdaj, a pridobili znanja in veščine, o katerih niti ne slutijo, da obstajajo. Izboljševanje in brušenje zahtevata čas, ki ga v šoli pregovorno ni. Da bi ga pridobili, bi morali žrtvovati precej 'pouka', torej trpanja podatkov v njihove glave. A z žrtvovanjem piflanja bi pridobili več kot le čas …

Kako naj se človek nauči pisati tekoče, pravilno in smiselno, če v 13-20 letih šolanja ne napiše niti enega takšnega spisa? Prav nič ne pomaga, če ves čas piše težko berljivo, napačno in komaj razumljivo … Tako se nauči zgolj napisati nekaj, kar je dovolj dobro, da gre skozi. Isto velja za likovne, tehnične in gospodinjske izdelke ter nastope. Tudi znanosti ne more razumeti, če raziskav in poskusov sploh ne vidi, kaj šele naredi, ampak mu samo bombardiramo možgane z znanstvenimi dognanji in zahtevamo, da si jih čimveč zapomni.

Odkar šole v zahodni družbi obstajajo, gradijo zgolj na piflanju. Edina težnja k popolnosti je težnja k popolnosti srednjeročnega spomina. Ko neko raven zdelamo z zadovoljivo oceno, se ne oziramo več nazaj.

Kaj se zgodi, ko tako izobraževan človek odraste in začne opravljati poklic? Njegovi izdelki in storitve so dovolj dobri – tik nad mejo tega, da bi bili zanič. Če so res dobri, pa jim navije ceno in so na voljo zgolj bogatašem.

Mnogo govorimo o vseživljenjskem učenju, razvoju, napredovanju in izboljšavah. Tudi delamo na tem – na lastno pobudo, na 'pobudo' šefov ali trga dela. A izboljšave niso namenjene temu, da bi prišli do najboljših možnih izdelkov in storitev. Njihov cilj je, da se ves čas nekaj dela. To lahko potrdi vsak, ki je v službi dočakal nov stroj, program ali postopek, vložil čas, da je zadevo osvojil, bila pa je komaj kaj boljša in v nekaterih ozirih bistveno slabša kot prejšnja.

Pretvarjamo se, da smo priča najskokovitejšemu napredku v zgodovini človeštva. A vprašajte se, kam bi nas pripeljalo, če bi se resnično trudili narediti stvari vedno boljše! Najboljše stvari bi bile najbolj trpežne in dolgotrajne. Porabile bi malo ali nič energije. Redko bi se kvarile, če že, pa bi jih bilo enostavno popraviti. Ko bi odslužile, bi jih bilo možno razstaviti in v celoti uporabiti kot surovine za nove. Kapitalizem bi propadel.

Bi pa imeli pričeske, ki bi bile všeč nam, ne frizerjem. Ne bi bili zgolj premični oglasi za modne znamke, ampak bi nas trpežna, lepa in vsestransko uporabna oblačila spremljala lep kos življenja. Trgovci bi znali povedati tudi to, česar nismo vprašali, a nas zanima. Obisk gostilne bi bil doživetje. Umetniki ne bi izgorevali ob neprestanem ustvarjanju in nas utrujali s svojimi cenenimi »eksperimenti«, ampak bi vsake toliko pred nas postavili nekaj res vrhunskega – dokončanega in dragocenega. In učitelji bi učili reči, ki so res potrebne za življenje, na način, da bi jih učenci resnično osvojili …

Ogromno težav zahodne družbe izhaja iz odsotnosti izboljševanja. A če bi svoj trud namesto v 'izboljšave' vložili v resnično izboljšanje, bi nastala povsem nova družba. Ne bi se kar naprej kvarila in zastarevala, ampak bi bila trajno najboljša možna.