Ubogi malčki revčki: vse življenje bodo nosili posledice posttravmatskega sindroma zaradi pogleda na učiteljico z masko, zastrupitve z ogljikovim dioksidom, ker jo nosijo sami, in srce trgajočega premikanja samo levo ali samo desno od rumenega traku. Pouk na daljavo pa je samo še žebelj v krsto rodu, ki bo ostal na vekov veke neumen in nesposoben, zaradi česar bo zgolj životaril starejšim in mlajšim v napoto in ne bo z ničemer prispeval k veličini človeštva …

Še ne tako davno so učitelji otroke redno pretepali in poniževali, pa so preživeli. Ponižujejo jih še zdaj – predvsem tiste, ki jih lahko. Delal sem v šoli s prilagojenim programom in vem, o čem govorim …

Zdaj so iz 'neprilagojenega' programa izključeni otroci, ki doma nimajo dostopa do spleta ali celo do računalnika. Noben otrok ni sam kriv, da tega nima, a ker nima, je drugorazreden – kot Rom, ki ni sam kriv, da ob vstopu v šolo ne zna slovensko, a ker ne zna, je drugorazreden in pogosto konča v prilagojenem programu. Naloge so mu na voljo, razlaga mu je na voljo, a če se je ne posluži, je to stvar njega in njegovih staršev, ne učiteljev, šole in države.

Zakaj je tako samoumevno, da mora pouk na daljavo potekati preko spleta? Kot da je to edini možen način … Kot da že desetletja pri nas in širom sveta ne obstaja šolanje na domu, ki staršem ne povzroča živčnih zlomov, iz otrok pa ne dela vedenjsko neprilagojenih čustvenih invalidov … Kako pa bi pouk na daljavo potekal pred 20 leti, če bi imeli epidemijo takrat?

Zdaj učiteljem dela težave pouk preko spleta, po izročilu pa jim že od nekdaj dela težave poznavanje in umevanje prava. Bi sicer od učencev pred preverjanjem znanja zahtevali, naj jim s kamerami razkažejo svoje sobe ali celo vanje namestijo nadzorne kamere? Takšni učitelji sporočajo učencem: »Goljufi ste, ampak jaz vas bom nadigral!« Ko bo snov že zdavnaj pozabljena, bo učencem ostal nauk: »Goljuf si!«

Okoliščine so se bistveno spremenile, učitelji pa v glave otrok trpajo isto snov na čimbolj podoben način kot prej – dolgočasen in kratkoročen. Na življenje v svetu, ki se vedno bolj naglo spreminja, jih priučujejo z naukom: »Prilagodite se spremembam, ampak ničesar ne spreminjajte!« Otrokom, ki nimajo posebnih težav s prilagajanjem, pripisujejo trpljenje, sami pa sprememb nočejo niti razumeti, kaj šele sprejeti. Nisem še zasledil izjave, da ima pouk preko spleta tudi kakšno dodano vrednost, ki je običajen pouk nima. Kako bi tudi bilo drugače, ko pa v pouku preko speta vidimo zgolj slabšo različico navadnega …

Pouk preko spleta je nekaj povsem drugega. Treba ga je raziskati. To bi lahko učitelji in učenci delali skupaj. Resnično bi stopali v neznano in odkrivali svet. Vsak dan bi se jim razkrivale nove skrivnosti in zmožnosti spleta. Koliko znanja je na dosegu klika … Nekateri bi pri sebi odkrili sposobnosti, za katere ne vedo, da jih imajo. Vežbali bi sodelovanje in razvili veščino, kako se znajti v spremenjenih okoliščinah. Ampak ne; treba je vendar jemati snov! …

Učna snov je bila zmeraj pretežka, le da so bili učenci pri pouku raje tiho, če niso razumeli, zdaj pa vprašajo starše, ker so zraven. In prepogosto tudi starši ne razumejo. Vedno so obstajali učitelji, ki niso znali dati jasnih, preprostih in smiselnih navodil – ne pisno ne ustno. Prej je šlo to mimo, zdaj pa lahko starši prisostvujejo izvedbi pouka. Poznam ljudi, ki so diplomirali iz določenih predmetov in jih celo učijo, pa učencem niso zmožni raztolmačiti, kaj učitelji teh predmetov hočejo od njih. Da, učenci se učijo pismenosti tudi pri nekaterih funkcionalno nepismenih učiteljih …

Večina 5-6-letnikov ne ve, kateri dan v tednu je danes, kateri mesec in kateri letni čas. Celo imen dni, mesecev in letnih časov ne ločijo drugega od drugega – in to kljub rednim vajam z vzgojitelji na mnogo različnih načinov. Za povprečne 5-6-letne možgane je to pač prevelik zalogaj. Delal sem v vrtcu in vem, o čem govorim … In kaj naj rečemo za osnovno- in srednješolsko snov, če je večina učencev določene starosti ni zmožna dojeti brez redne osebne pomoči učitelja, podkovanega starša ali inštruktorja: da so učenci leni in učitelji nesposobni ali da je snov pač pretežka?

Pretežka in nepomembna. Večine 'osnov', ki se jih otroci učijo v osnovni šoli, ne bodo potrebovali nikoli več. A ker je teh osnov tipa »razvojni krog velikega metljaja« toliko, za bistvene ni časa. Funkcionalno pisanje, branje, računanje in tvorjenje odnosov, gibalne spretnosti, ustvarjalno in kritično mišljenje, rokovanje z osnovnimi orodji ter bistvene podatke o svetu, v katerem živi, osvoji komaj kak devetošolec – pa še ta zgolj po zaslugi lastnih nadpovprečnih sposobnosti in vzpodbudnega domačega okolja …

Mnogi otroci nimajo vzpodbudnega domačega okolja. Tudi če je tako nevzpodbudno, da se vmešajo socialni delavci in policaji, otroci v najboljšem primeru pridejo z dežja pod kap. A kaj bi to, važno je, da v času domačih peripetij osvojijo čimveč zahtevane snovi …

Toliko stvari je glede šole, o katerih bi se bilo treba resno pogovoriti in jih korenito spremeniti. Mnoge so znane že od prej, mnoge pa so razgalile trenutne razmere. A vse, o čemer smo sposobni razpravljati, je, kako preživeti pouk preko spleta ter zakaj in kako ga vrniti v zastarele in nesmiselne okvirje.

Nihče pa ne govori o tem, kaj so otroci zaradi spremenjenih razmer pridobili. Ker se oklepamo trditve, da je pouk na daljavo slab slab slab, smo slepi za dejstvo, da je tudi dober. Res je, ni dober za količino podatkov v glavah otrok. A če so podatki edino, zaradi česar šole obstajajo, je najbolje, da jih kar zapremo …

Šole niso učne, ampak vzgojno-izobraževalne ustanove. Uči se vsak sam, drugi te ne morejo. Podatki so v učbenikih in drugih virih. Učitelji so na svetu zato, da jih osmislijo in povežejo ter raztolmačijo navodila za uporabo. Neizogibno pa učencem nudijo vzor. Vsak učenec si temeljito ogleda in oceni vsakega učitelja v svojem življenju ter se odloči, ali ga bo v nečem posnemal ali pa želi sam to početi drugače, morda ravno nasprotno. Količina podatkov, ki ostane v njegovi glavi, je v veliki meri odvisna od osebnosti učitelja in odnosa, ki ga ima do teh podatkov on. Še bolj pa so od učiteljev odvisne veščine, ki jih bodo učenci razvijali ali pustili krneti, ter načini, na katere bodo razmišljali o življenju, vesolju in sploh vsem.

Osnovni vzgojni cilj šole bi moral biti, da otrokom pomaga prepoznati in zadovoljiti svoje osnovne potrebe po Maslowu ter jih nauči prepoznavati potrebe drugih in jim pri zadovoljevanju pomagati. A veliko učiteljev in staršev dobi ošpice takoj, ko kdo omeni potrebe ali pravice otrok, in pričnejo pridigati o pomenu dolžnosti. Ne razumejo pomena potreb in pravic ter jih v razpravi niso zmožni ločiti od dolžnosti. In če so otroku takšni ljudje vzor, se mu v življenju slabo piše …

Kaj torej nudi učencem pouk na daljavo? Ogromno reči! Čeprav o tem ni besede, mnogi učenci zdaj lažje osvajajo snov. Doma imajo mir; klepet sošolcev jih ne moti in varni so pred razrednimi nasilneži. Za nekatere otroke šola res omogoča začasen umik pred domačimi razmerami, za druge pa je trdnjava varnosti doma, ne v šoli. Nekaterim že samo to bolj odpre čakre, kot naj bi jim jih maske po najbolj pesimističnih napovedih zaprle. Lažje se osredotočijo in namenijo rečem toliko časa, kot ga potrebujejo sami: nekaterim več, drugim manj. Snov lahko osvajajo na svoj način; si pomagajo s spletom, z domačimi knjigami, z risanjem, celo igranjem, zraven poslušajo glasbo in se o zanimivih rečeh več pogovarjajo z družinskimi člani.

Nekateri pogrešajo svoje obšolske dejavnosti in se jih bodo lotili dosti bolj resno, ko se jim bodo spet lahko posvetili. Drugi so ugotovili, da so jim res mučne in morda našli kaj drugega, v kar so pripravljeni vložiti čas, trud in voljo. Zadnja leta so pred obveznostmi, ki so jim jih naložili drugi, bežali predvsem v igrice, glasbo in televizijo. Prostočasnih dejavnosti v njihovi lastni režiji skoraj ni bilo. Zdaj pa se spet družijo in raziskujejo svet; letos sem pogosto naletel na gručice otrok ali mladostnikov, ki so šli na potep s kolesi …

Tudi mnogim staršem je zdaj bolje; zoprni šefi in sodelavci so daleč in prihranjeni sta jim dve prometni konici. Če jim je prej primanjkovalo časa za dobre odnose z družinskimi člani, jih zdaj krepijo. Če so se prej odtujili, se zdaj spet zbližujejo. Tudi to se dogaja.

Vse to odzvanja v umih otrok. Ta 'izgubljeni' rod je deležen edinstvene izkušnje, za katero so bili predhodni rodovi šolajočih otrok prikrajšani – imajo dodaten zorni kot gledanja na življenje. Pouk lahko poteka na različne načine. Nekateri učitelji se na spletu izkažejo za povsem drugačne ljudi kot v razredu. Tudi sošolci se spremenijo, nekateri vzcvetijo, drugi potonejo. Neformalni odnosi med njimi so drugačni kot v živo. Odnos staršev do njih in do šole je drugačen. Oni sami živijo in se lotevajo šole drugače. Čas drugače teče …

Videti stvari z različnih zornih kotov je silno dragocena sposobnost. Omogoča ustvarjalno razmišljanje, vzpodbuja izume in izboljšave ter izdatno pomaga pri reševanju težav. Otroci, rojeni pred in med 2. svetovno vojno so doživeli korenite spremembe v življenju – tako na slabše kot na boljše. Kljub stresu, pomanjkanju osnovnih dobrin in večletnim prekinitvam šolanja so svoje potenciale razvili še bolj, kot če vojne ne bi bilo. Oni so razbili meščansko okostenelost družbenih odnosov, zagnali mirovniško gibanje, gibanje za pravice žensk in enakopravnost manjšin. Zaradi njihovega upora strogo in pobožno vzgojeni starci hladne vojne niso spremenili v vročo. Rod z uničenim otroštvom je iz ruševin vojne zgradil svet, v katerem je napredek tehnologije iz linearnega postal eksponenten – svet, v katerem obstaja splet, na katerega smo lahko z včeraj na danes prenesli velik del pouka in dela … Nič od tega ni bilo v učbenikih, je pa zdaj …

Koronski otroci so do izkušnje temeljite in vsesplošne spremembe prišli brez izkušnje vojne. Nihče jim pred očmi ne požiga domov, strelja očetov, posiljuje mater in razsekava sorojencev. Ne ždijo po več dni lačni v črni temi kleti ali podstrešja in trepetajo pred topotom vojaških škornjev. Je pa večina sedanjih otrok sveta na lastni koži spoznala, da lahko življenje poteka na različne načine, se hitro in korenito spremeni ter da odrasli nimamo vseh odgovorov, torej jih bodo morali poiskati sami. A se sploh zavedamo, kakšen potencial je koronsko življenje vsadilo vanje? In to v otroke, ki so se v letu pred tem v polnosti zavedli, da smo jim odrasli uničili planet in prihodnost in da uničevanja ne nameravamo niti ohraniti na trenutni stopnji, kaj šele zmanjšati ali celo ustaviti … Za začetek se lahko povežejo ter delijo izkušnje in zamisli – orodje imajo v svojih sobah in ga znajo uporabljati. Kaj bo, ko se bodo strgali z verige, pa bomo kmalu videli …

Nič od tega ni v učbenikih, ampak bo …