Članek
Ali je Aikido učinkovita samoobramba?

Ali je Aikido učinkovita samoobramba?

Objavljeno Oct 13, 2019

Odkar obstaja človeštvo, obstaja tudi potreba po samoobrambi. To, kar se spreminja so okoliščine. Če so bili meč, kopje in buzdovan, še pred 200 ali 300 leti del vsakdana, so dandanes nekaj, kar najdemo le še v kakšnih ljubiteljskih viteških klubih, pri zbirateljih starin in v muzejih.


Težko si je zamisliti, da bi se nekdo v oklepu, oborožen z mečem, kopjem in sekiro, pognal v množico ljudi ter pričel sekati glave. Sodobni poulični napadalci navadno izgledajo povsem drugače.

Na glavi imajo namesto šlema najlonske nogavice z luknjami, k njihovi “bojni toaleti” pa spadajo še noži, teleskopske ali lesene palice, verige, bulerji, solzivci, šokerji in strelno orožje. V takšnih razmerah se “pravila” učinkovite samoobrambe bistveno spremenijo.

Je Aikido “bullshido”?

Številni poznavalci borilnih veščin ne upoštevajo prav tega dejstva, ko govorijo o Aikidu. Na področju borilnih veščin obstaja ogromno primerjanja in podcenjevanja in prav že omenjena japonska borilna veščina je pogosto na tapeti. A le rekdokdo se zaveda iz česa Aikido izvira in v kakšnih razmerah so njegove (pravilno uporabljene) tehnike zares učinkovite.

Aikido kot goloroka obramba proti orožju

Obravnavana veščina črpa znanje iz samoobrambnih tehnik proti katani (meču) in ostalemu hladnemu orožju. Ko je samuraj (japonski vitez) ostal brez opreme, so mu med drugim služile tudi metode, ki jih dandanes združuje sodobni Aikido. Gre torej za veščino, ki je v prvi vrsti namenjena obrambi proti orožju, ne pa boksarskim udarcem. Toliko v grobem.

Aikido ne pozna udarcev in brc ter blokad, razen morda nekaj “nakazanih” udarcev z namenom zmesti nasprotnika, vendar pa obsega zelo širok repertoar različnih prijemalnih tehnik s poudarkom na izogibanju prekomerni fizični moči, predvsem pa izrabljanju sile nasprotnika.

 

Cilj je duhovni razvoj   

In ker ima njegova vadba še zlasti duhovno naravnanost in bi bile nekatere tehnike v borbah izredno nevarne, se za tekmovalne namene ne uporablja. Je tudi skrajno pacifističen. Prav zato mnogi dvomijo v njegovo resnično učinkovitost, med drugim tudi zato, ker sta “nasprotnika” pri izvajanju tehnik usklajena, torej sodelujeta in ne kot v resničnih borbah, kjer takšnega sodelovanja ni.

Je “pussyfighting” opravičljiva oznaka? 

Na spletu je moč najti celo kratek film, kjer se Aikidoka (tisti, ki Aikido trenira) odloči za prijateljski dvoboj z borcem mešanih borilnih veščin (MMA). Aikidoka ob tem doživi popoln poraz. Prav zato se je v angleščini že uveljavila žaljiva oznaka “bullshido” oziroma “pussy fighting”, primeren za borce “brez jajc”, ki cvikajo pred udarci.

In res je uporabnost Aikida, kot ga poučuje glavnina tradicionalnih klubov, za poulično samoobrambo vprašljiva. Ovira je njegova pacifistična naravnanost in nepreizkušenost v borbah, čeravno tekmovanja niso stvarne razmere, kjer je lahko napadalcev tudi več in kjer so pogosti napadi z orožjem, tudi strelnim.

Neodkriti zaklad

In kot je bilo že rečeno, je še zlasti v takšnih situacijah Aikido lahko učinkovit. Ob tem je sicer pomembno, da se iz preobsežnega repertoarja izlušči nekaj efektivnih tehnik in jih kombinira s karatejem, torej udarci, brcami in blokadami ter izvaja bolj trdo in energično, brez lepotnih fines, saj stvarnost zahteva bliskovit odziv. Govora je o Aiki-jitsu.

Obenem realne situacije prinašajo tudi mnoge druge dejavnike, drugačne od tistih v nadzorovanih “sparringih”. Kot primer lahko navedemo učinek presenečenja, v nasprotju z kontroliranimi tekmovanji, kjer je presenečenja precej manj.

Pravne ovire vs. učinkovitost

Poleg tega, da je uporaba orožja na tekmovanjih načeloma prepovedana, nasprotnik pa je (razen izjemoma) le eden, je treba upoštevati še nekaj vidikov. Eden izmed njih je zagotovo pravni. Udarci in brce so sicer učinkovite, vendar lahko privedejo do resnih telesnih poškodb, a tudi meti niso nedolžni.

V upoštev potemtakem pridejo predvsem tehnike, ki na telesu ne puščajo (večjih) poškodb. Mnogokrat tega seveda ni mogoče upoštevati, ker gre za vprašanje preživetja ali vsaj zdravja.

Na ulici ni pravil in ni sodnika, da bi prekinil boj

V MMA borbah je zelo priljubljena borilna veščina brazilski jiu-jitsu, katerega cilj je, da se skupaj z nasprotnikom čimprej znajdeš na tleh. V resničnih razmerah to ni zaželeno. Vsekakor je koristno obvladati tudi borbo “na pločniku” vendar je v prednosti zagotovo tisti, ki lahko ostane na nogah, hitro opravi z napadalcem in pobegne s kraja zločina.

Poleg tega je borba na tleh posebej neugodna, ko se pojavi več nasprotnikov, ki pričnejo svojo žrtev brcati v glavo in telo. Sila neprijetna situacija. Obenem je treba upoštevati, da je na ulici potrebno reagirati brez pomišljanja, brez sodnikovih žvižgov, in da je treba upoštevati tudi druge razmere in včasih celo izkoristiti to, kar se znajde pri roki.

Skrajna brutalnost kot samoobramba  

Temu pravilu sledi še zlasti sodobni izraelski samoobrambni sistem po imenu Krav Maga. Napadalcu se vrže pesek v oči, ali pa v oko zarije “šraufncigr”. Prav nič viteško, a zagotovo učinkovito, še zlasti v bojnih razmerah. V ringu pa veljajo stroga pravila in tovrstni nešportni podvigi niso mogoči.

MMA kot osnova kakovostne samoobrambe

To je še ena ključna razlika med tekmovanji in resničnimi situacijami. V tekmovanjih so pravila, na ulici jih ni. Najbližja razsodnika sta šele policaj in sodnik na sodišču, ki pa jima morebitnega “zmagovalca” pogosto ne uspe spraviti v “keho”, mu drago zaračunati zmago ali vsaj prisoditi obvezno udeležbo na javnih delih. Vendar pa MMA zagotovo združujejo nekaj ključnih prvin učinkovite samoobrambe.

Uspešen MMA borec namreč pozna tako udarce, kot tudi brce in blokade, ki se jih priuči s treningi boksa, tajskega boska, tae kwon do-ja, karateja, kickboksa ITD., kot tudi prijemalne tehnike, kot so vzvodi, meti, ključi in davljenja, ki jih pridobi s treningi juda, samba, brazilskega jiu-jitsa in rokoborbe ITD.

Borilne veščine delimo na prijemalne, udarjalne in kombinirane

Gre torej za dve področji na kateri lahko razdelimo borilne veščine, torej na udarjalne in na prijemalne, toda tehnično najbolj učinkovite zagotovo posegajo na obe področji. Takšne so poleg MMA, Krav Mage in Aiki-jitsa še japonski ju-jitsu, sambo combat, ninjutsu ITD.

Kako se preleviti v “Supermana”?

Do učinkovite samoobrambe je mogoče priti tudi s postopnim grajenjem lastnega samoobrambnega sistema, ki je pravzaprav približek MMA. Svetovno znani mojster borilnih veščin Bruce Lee je nekoč dejal, da se “ne boji moškega, ki je izvedel 10.000 različnih brc po enkrat, ampak eno brco 10.000-krat”.

In res je v tem nekaj modrosti. Skrivnost učinkovite samoobrambe ni v bežnem poznavanju velikega repertoarja različnih tehnik, ampak dobrega poznavanja majhnega, a še vedno dovolj obsežnega nabora tehnik. In prav to je velika pomanjkljivost številnih tradicionalnih šol Aikida. Zato je priporočljivo pričeti s tehnično bolj preprostim boksom ali rokoborbo.

Če pričnemo z boksom, je svoje znanje pozneje smiselno nadgraditi tudi z brcami, npr. iz karateja, tae kwon do-ja, ali pa preprosto preiti na tajski boks, kjer so tudi brce, pa tudi udarcu s koleni in komolci. Kasneje se lahko znanje dopolni tudi s prijemalnimi tehnikami iz juda, BJJ-ja ali katere druge sorodne borilne veščine.

Za samoobrambo proti orožju nam pride prav Aiki-jitsu, za rokovanje z orožjem, še zlasti noži pa npr. filipinska eskrima. Obenem je svoje tehnično znanje smiselno trenirati v čimbolj “resničnih” razmerah ter uporabiti, kar je človeku pri roki, in sicer po vzoru Krav Mage. In navsezadnje je tu še rokovanje s strelnim orožjem.  

Ste že slišali za “Aikido s kajmakom”?  

Aikido potemtakem ima določeno samoobrambno vrednost, če omejimo njegov bogat tehnični repertoar in ga treniramo na bolj samoobrambni način, še zlasti v kombinacijah s tehnikami iz drugih borilnih veščin. Tej zamisli skuša slediti Realni Aikido ustanovitelja Srba Ljubomira Vračarevića.

#Kolumne #Domen-mezeg