Želite preživeti lepe počitnice v prijetnem okolju? Torej ne pojdite na Hrvaško! Razlogov, da se Lípi njihovi v širokem loku ognete, je več.

PROMET je prvi, na katerega boste naleteli. Hrvaška je ena prometno najnevarnejših držav EU. Prevedeno v pogovorni jezik: Hrvati vozijo kot norci. Zadevo sem izkustveno preveril in drži morje, ne le vodo … Ugotovil pa sem tudi, zakaj je tako.

Zamislite si, da vozite. Ker ga zakriva drevo, tik pred zdajci zagledate znak za začetek naselja in pod njim znak za omejitev hitrosti na 60 km/h. Pritisnete na zavoro in takoj popustite, ker vam mimo oči švigne naslednji znak za omejitev hitrosti na 80 km/h. Pospešite in takoj upočasnite zaradi nepreglednih izvozov z dvorišč. Takoj za ovinkom vas pričakajo blagi ležeči policaji in opozorilo, da ste v bližini šole – omejitev na 40 km/h. 200 m kasneje zapeljete skozi križišče in se vprašate, katera omejitev velja zdaj. Med razmišljanjem hiše ob cesti izginejo in okoli vas se razprostira gozd. Vozite in vozite, a nikjer nobene hiše ali stranske ceste. Cesta je široka in ravna. Ko pomislite, da ste morda spregledali znak za konec naselja, ga uzrete – skriva se za grmom. Pospešite na 90 km/h, gozd se razmakne in pridivjate med hiše in stranske odcepe. Upočasnite in ko pridete med njive, spet pospešite. In spet upočasnite, ker je na ravnem in preglednem odseku brez hiš zaradi križišča s stransko cesto omejitev hitrosti na 60 km/h. Potem je kakšne pol minute, minuto mir. Možgani se vam prestavijo v šoferski ler, ko vam žile preplavi adrenalin, ker cesta brez opozorila naenkrat ostro zavije in morate spet zavirati.

Tako poteka vožnja po Hrvaški; ne samo po vukojebinah, ampak po glavnih cestah. Od slovensko-hrvaškega mejnega prehoda Macelj, mimo Zagreba skozi Karlovac in po dalmatinski magistrali do konca turističnih naselij okoli Plitvičkih jezer sem bil takšnih pogojev za vožnjo deležen brez predaha. 222 km neprestanega zaviranja in pospeševanja zaradi znakov ali razmer, ki se medsebojno izključujejo, vse skupaj začinjeno z radarji na mestih, kjer je malo možnosti, da pelješ po omejitvah …

Kaj lahko storiš, če živiš in voziš v državi, kjer so prometni znaki pogosto nesmiselni in občasno nevarni? Če želiš dolgoročno ohraniti duševno razsodnost, jih moraš načrtno prezirati in se zanašati na občutek. In točno to Hrvati počnejo. Ker so jezni, je njihov občutek nekoliko hitrejši, kot bi bilo dobro …

Jezni pa so, ker država (ljudje na položajih, ki odločajo) na enak način deluje na vseh področjih: določa nesmiselna pravila in pobira denar, ki ga v nič ne vlaga. Kam gredo na primer turistične takse? Vsekakor v nič, čemur bi lahko rekli

PONUDBA. Nahajal sem se južno od Zadra, kjer je vsaj 25 km turističnega niča: cel kup apartmajev in kempov, ki so jih že na prvi pogled ustvarili reveži, da bi lahko vlekli denar iz še večjih revežev. Nekoč je bila hiša z vrtom in žepnim sadovnjakom oljk in fig za lastno uporabo, zdaj pa je recepcija kempa za 8 prikolic, ki navržejo dovolj, da si lahko tam živeča družina olive in fige kupi. Hotele na tem območju se da prešteti na prste ene roke. Gostilne bi lahko imele enoten jedilni list: grill iz mesa, ki ni zaživa nikoli videlo morja, in ribe, ki so se po smrti dodobra seznanile s hladilnico. Sladoled? Tako okusen, kot da ni Dalmacija nikoli spadala pod Italijo. Kruh in pecivo? Tako okusna, kot da ni Dalmacija nikoli spadala pod Avstrijo. Sadje in zelenjava? Kot da je tu res puščava in je treba vse uvoziti. Olivno olje? Oljk je polno, a prodajne poti so tako skrite, kot da gre za heroin (ja, nudili so mi razredčenega). Plaže? Beton in ježi, kjer je urejeno, ter 'zaščitna' plast smeti čez ostre kamne, kjer ni urejeno. Wi-fi? Tu in tam. Računalniki so stvar preteklosti, v preteklosti pa so najbrž bili stvar prihodnosti. Če se ti zmoči telefon, ti za vzdrževanje stikov na daljavo preostaneta le telepatija in razglednice.

Tukaj lahko samo bivaš, ješ, piješ in se kopaš. V boljših apartmajih lahko gledaš hrvaško televizijo. Žoganje? Pozabi! Še mize za pingpong ne premorejo, kaj šele igrišča za odbojko. Kjer ni hiše, prikolice, vrta ali ceste, je ščavje. Prostor je le v morju, a kamni in ježi niso ravno primerna podlaga metanju za frizbijem. Tek? Obstaja označena krožna tekaška steza po ves dan osončenem hribu med ščavjem, ki je prenizko za senco. Podlaga je debel grušč, zato raje tecite z gojzarji! Kolesarjenje? Iz istega razloga bodite opremljeni s priborom za krpanje zračnic. Na specialko pozabite, razen če želite z vožnjo po glavnih cestah doseči, da vas hrvaški vozniki evtanazirajo …

Kaj pa izleti? Razgledni grički so, potke so, lahko bi bilo lepo … Prišel sem z zemljevidom "Dalmacija 1" – staro specialko, ki jo je risar očitno dopolnjeval na dopustu. Z njo sem imel več filozofskih razprav, kam vodi cesta, ki obstaja, vendar ni vrisana. Nato sem se v turističnih uradih opremil s turističnimi zemljevidi. Ti so bili prepredeni s črtami, ki označujejo poti: neoznačene, neobstoječe in nevozne, kot da hočejo izletniško navdihnjenim turistom zagreniti življenje. Odtlej sem imel nasprotno težavo: s terenom sem na dolgo in široko razpravljal, ali pot, ki je vrisana, obstaja ali ne …

Razgledov ne manjka. Eden najlepših je z razglednega stolpa nad Turanjem, ki pa morda ni razgledni stolp, čeprav je kot tak označen na kolesarskem zemljevidu. Ko sem se hotel povzpeti nanj, se je nek stric začel z vrha name dreti: »Nema gore!« Ker na stolpu ni oznak, ki bi mu pritrjevale, me je zanimalo, kdo je on, da mi bo preprečil »gore«. Kazal si je na majico, zato sem se kljub njegovemu besnenju povzpel in si ogledal, da na njej piše »Hrvatske šume«. Da pregledujejo 1,5 metrsko ščavje, kockasti gozdarji potrebujejo 15 metrov visok stolp … Povedal sem mu, da bi mi lahko lepo povedal, in me je popravil, da se reče »lípo«. Res lípo od njega … Ko sem že bil na lestvi, sem si privoščil razgled in bil ob odhodu deležen lípega opozorila, naj ne hodim blizu, če pod stolpom vidim njegov moped …

PRIJAZNOST do turistov je že iz časov Jugoslavije zaščitni znak Dalmatincev. Ne vem, če še kje na svetu tako cenijo ljudi, ki jim prinašajo denar … In tu se ni zgodilo, da bi oblast kmete in ribiče razlastila, poštni nabiralniki pa zgradili enega tistih povsod po svetu enakih letovišč, kjer domačini delajo za majhen denar, izkupiček pa se nalaga v davčnih oazah. Ne, tukaj kmetje in ribiči neposredno služijo s turisti … če hočejo … Videti je, da nočejo – da so raje še naprej revni … V teh z vero prežetih, a od boga zapuščenih krajih turist vsekakor ni bog …

Da bi bil prijazen, moraš imeti to v sebi. Tukajšnji vozniki (ki jih po brezbrižnosti prekašajo le tisti iz BiH) na ravnih odsekih gazijo kače in želve; če je treba, v ta namen skrenejo na bankino … V že tako redkih gostilnah se najdejo natakarji, ki ne strežejo invalidom. Morda jim s tem delajo uslugo: ker jim ni nič prilagojeno, jih skušajo odgnati, da se ne bi mučili in v odsotnosti pločnikov na bankini končali kot kače. Morda pa se bojijo, da bi jih prišlo preveč in bi jim morali začeti prilagajati poti, stavbe in dostop do morja …

Ribiči, kmetje in neprostovoljni turistični dobičkarji so očitno ljudje, ki ne potrebujejo kulture: muzej, knjižnica, kino in poligon za paintball jim v moji 25-kilometrski obalni 'puščavi' zadostujejo. Celo letak Narodnega muzeja Zadar je večjezični članek o dobrih starih časih, ko je bilo natančno določeno, šta rade ljudi i gdje je mjesto ženama. Dobri ljudje se iz takšne vukojebine izseljujejo, hudobni vladajo, pridni pa se prilagajajo … Ko se pripelješ v sicer prijetno središče Pakoštan, te zato pričaka velika freska z napisom: »Dobrodošli u grad generala Anteja Gotovine« in njegovo sliko …

FAŠIZEM niso samo parade uniformirancev in vlaki, polni izgnancev. Lahko ga najdeš tudi v imenih ulic: 7. domobranskog puka, bleiburških žrtava, tega in tega hr. branitelja, blaženog Alojzija Stepinca, Franje Tuđmana (ki je tod povsem nadomestil dobrega starega Tita, ki nam je šel z vseprisotnostjo na živce, za razliko od Hrvatov, ki jih Tuđman in njegovi morilski generali navdajajo s ponosom). Če izvzamemo zemljepisna imena, so vsi ljudje in dogodki, vredni, da se jih obeleži z imeni ulic, povezani z NDH, domovinskim ratom in cerkvijo … Sodeč po nezgrešljivo kockastih obcestnih grafitih je pasivni nogomet tod prevladujoča kulturna dejavnost; predvsem v Zadru, kjer se navija za Tornado: »Oluja ne prestaje!« … Radi vrtijo tudi zimzelene dalmatinske in jugo rock … khm … cro-bih rock. Odličen izbor so vrteli v gostilni, kjer nenarejeno prijazno sprejemajo invalide, zaradi česar smo bili redni gostje. Nekoč se jim je v spored prikradel Bajagin Plavi safir, a so ga takoj zamenjali z nečim primernejšim. Na skrivaj upam, da tega niso storili zaradi lastnih meril, temveč v izogib težavam s kockastimi gosti, a eno in drugo je srhljivo …

Ne, večina teh ljudi si ne zasluži fig in olivnega olja, razgledov in morja … A karma prihaja: morje ne diši več in zjutraj te ne zbuja vrišč galebov. Ni ti treba skrbeti, da se ti bo morska ptica usrala na sladoled (kar bi mu dalo okus), ker jih skoraj ni. Na pomolih je zato precejšnja

ČISTOČA, o kakršni pa ni sledu v naravi in na divjih plažah. Ker je ob dalmatinski materialni in duhovni ponudbi tukajšnji turist skoraj izključno upokojenec ali družina s predšolskimi otroki, morajo svinjarijo, kakršno turisti sicer puščajo za seboj, domačini zagotoviti sami. Pri tem se res ne držijo nazaj …

Če ne bi imela toliko tako lípe divjine, kamor se lahko umakneš pred Hrvati, bi bila tale Hrvaška čista divjina …