Članek
Ne gre za denar, ampak za nasilje, ti tepec!

Ne gre za denar, ampak za nasilje, ti tepec!

Objavljeno Feb 24, 2019

 

Pri vojnah ne gre za vero, ampak za vire. V šolah ne gre za izobraževanje, ampak za omejevanje. In v službah ne gre za denar, ampak za nasilje.

O tem pričajo že razpisi za delovna mesta. Iščejo se samostojni, a prilagodljivi delavci; iznajdljivi, ki delajo po navodilih; ustvarjalni, a pripravljeni trdo delati … Po samostojnih, iznajdljivih in ustvarjalnih se da hoditi, ker niso prilagodljivi, ubogljivi in pridni. Prilagodljivi, ubogljivi in pridni pa so deležni zaničevanja, ker niso dovolj samostojni, iznajdljivi in ustvarjalni …


Novih šefov običajno ne zanima, kaj je bilo dobro in kaj slabo. Hočejo, da se odslej dela po njihovo, in ne trpijo ugovora, pa če je še tako podprt z dokazi. Starosta v eni velikih slovenskih knjigarn se je odločila sprejeti igro; knjige je po desetletjih izkušenj začela obiskovalcem ponujati po črki novih navodil. Prodaja je seveda padla in gospo so klicali na zagovor. Ko jim je prijazno pojasnila, da so razlogi na njihovi strani, so ji rekli: »Dobro, delajte, kakor veste in znate, a poskusite čimbolj po navodilih!«

Slišal sem za šefa, ki delavce na sestankih 'bodri', naj povedo, kaj bi bilo treba narediti, izboljšati, spremeniti. Ko si kdo drzne priti na dan s predlogom, pa takoj vzroji, da o tem sploh ne more biti govora. In spet je na vrsti ukaz, naj vendar kdo pove kaj, o čemer bi se dalo razpravljati …

V razmerah, kjer šefi tako gazijo po podrejenih, seveda ni pričakovati neke silne delovne zagnanosti. Nekateri zbolijo, drugi pobegnejo v bolniško, tretji pa morajo potem tako garati, da tudi sami zbolijo ali dajo odpoved. Na koncu so okoliščine takšne, da si nekdo vzame bolniško, a je ne more nikomur javiti, ker so vsi zadolženi za bolniške na bolniški …

Kako iz človeka, ki ga služba dela bolnega, postaneš šef, zaradi katerega obolevajo drugi? Ne vem, vem pa, koga vprašati … Tone Peršak naj bi nas na AGRFT učil »Temeljev gledališke režije«, a sva mu s sošolko že kot bruca uničila skoraj vsako predavanje. O čemerkoli je začel govoriti, se eden od naju ni strinjal, drugi pa se je. Kmalu sva medsebojna dokazovanja odpeljala na nekaj povsem tretjega, ne da bi naju bil sposoben ustaviti ali voditi pogovor. V drugem letniku se je vse leto grbil za dvignjenim zaslonom prenosnega računalnika. Od tam je predaval, ne da bi nas pogledal, in ko sva s sošolko padla v svoj film, je on verjetno gledal svojega … Človek, ki v razredu petih do desetih študentov ni bil sposoben obvladati dveh brucev in speljati ure, je kasneje postal župan Trzina, predsednik Društva pisateljev, predsednik slovenskega PEN kluba, državni sekretar in minister za kulturo. Baje je večino časa počel isto kot na omenjenih predavanjih …

Kaj lepšega si lahko želijo strici in tete iz ozadja, kot neopaznega strica ali teto v ospredju, ki omogoča, da njihovi posli gladko tečejo naprej, ter se zadovolji z uradniško plačo, častjo, družbo močnih in vplivnih ter morda kakšnim darilom?

Vseeno je, ali delaš dobro, povprečno ali slabo; važno je, ali dobro, povprečno ali slabo lezeš v rit … Glede delovnih nalog najlažja in najbolje plačana služba je druženje s pravimi ljudmi. Vendar to ni kar tako; iz zgornjih primerov se da razbrati, kakšni so ti 'pravi' ljudje. Če si sposoben tovrstnim bitjem služiti kot mešanica predpražnika in sluge pokornega, si za nagrado skoraj zaslužiš napredovanje in gledanje skozi prste. Težava je, da slejkoprej sam postaneš glavna rit, v kateri novi sluzavci iščejo luknjo – ne težava zate in za sluzavce, ampak za vse ostale …

V okolju, ki mu vladajo riti in sluzavci, je težko delati dobro. Če delaš bolje od njih – za kar je dovolj že, da se zavestno izogibaš delanju škode – te dobijo na piko in tvoje življenje spremenijo v pekel. Če si svetovno dober – toliko slabše zate. To je doživela tudi ena največjih Slovenk vseh časov – plastična kirurginja Zora Janžekovič. Izumila je postopek zdravljenja opeklin, s katerim je hitreje od vseh zgodovinskih osvajalcev in brez odpora osvojila vse države sveta in tam ostala … Osvojila je tudi mene – pod nosom ponosno nosim njen podpis s skalpelom – skromen in skoraj neviden, kot se za takšno Človekinjo spodobi … Ni pa osvojila riti in sluzavcev v bolnišnici, kjer je delala … Iztisnili so jo v pokoj, zdaj pa uporabljajo njena dognanja in se jo hkrati trudijo pozabiti.

Po drugi strani pa z že omenjenega AGRFT v pokoj niso iztisnili režiserja Matjaža Klopčiča, čeprav je bil dovolj star in niti malo dovolj pri sebi za predavatelja. Kar nekaj rodov študentov nas je moralo po dve leti poslušati nepovezano blebetanje o nepomembnih in težko dostopnih filmih, ki jih je videl, mi pa ne. Pri drugem profesorju smo imeli predmet »Zgodovina in teorija filma«, zraven pa smo gratis dobili še »Klopčičeve utrinke o zgodovini in teoriji filma«, vendar nobenih »Osnov filmske režije«, kakor se je njegov predmet sicer imenoval in s katerimi nas je rad mučil na izpitih. Kot da to ne bi bilo dovolj, je tu in tam koga zmerjal in imel občasne izpade besa nad politiko ali kakšnim filmom. Še posebej so mu šli v nos tisti, ki so jih 'navadni' ljudje radi gledali. Njegovi izpadi so postali tako moteči, da so mu v dekanatu dodelili asistenta, ki ga je med predavanji in izpiti miril, kadar se mu je odpeljalo. Dosegli so, da je asistent zapravljal svoj čas in državni denar ter se počutil trapasto, nam pa se je Klopčič kot režiser in človek zasidral globoko v želodec. Le s čim se je, ko je bil še pri sebi, tako priljubil nadrejenim in sodelavcem, da ga niso poslali v zaslužen pokoj, ko bi bilo to nujno in dobro za vse vpletene – vključno z njim? …

Nekateri ljudje se znajo odlično priljubiti strankam, nikakor pa jim to ne uspeva pri šefih – kot da gre za povsem drugo pasmo človeštva … Poznam osebo, ki dela kot pospeševalka prodaje nekega prehranskega podjetja. Več kot ljudje kupijo in jedo, več zasluži ona, še več pa podjetje. Gre za izdelke različnih okusov, in redoljubno podjetje izdela vseh enako število. Promotorka je našla odjemalce za enega teh izdelkov in naročila podjetju, naj poveča njegovo proizvodnjo in poskrbi, da bo na zalogi, ker bo šel za med. Izdelek je pošel, zaloge ni bilo, šef pa je rekel promotorki, naj neha težiti okoli enega izdelka in raje spravi v promet ostale štiri, ki so na zalogi. Kot bi nekomu z lopato metal denar skozi okno v hišo, pa bi zaprl okno in te oštel, da delaš nered …

Vedno bolj jasno postaja: če nisi rit ali sluzavec, je služba pekel. Splošno nasilje, mobing ter odsotnost dobrega, lepega in prijetnega se v službah tako širijo, da delavci, ki teh reči ne poznajo, že veljajo za čudne. In vsako leto bo huje, kajti gospodarska rast pomeni, da riti vsako leto dobijo več dobička – Torej morajo nekoga bolj pritisniti ali nekomu več odvzeti. Ni več vprašanje: »Je bolje imeti delo ali biti brezposeln?« Čas in okoliščine vedno bolj zahtevajo vprašanje: »Kako brez šefa in slabih sodelavcev zaslužiti dovolj za življenje?«

#Kolumne #Gregor-hrovatin