Članek
Je Bog kralj ali oče? (Marijan Gerdej)

Je Bog kralj ali oče? (Marijan Gerdej)

Objavljeno Feb 02, 2019

{facebook http://za-misli.si/images/kra.jpg}

Uvod  

O tem, kako kristjani zgrešeno molijo Boga, svojega Očeta, sem pokazal na dveh primerih iz molitve oče naš, ki jo je Jezus povedal svojim učencem, kako naj molijo, da ne bodo hinavci. Začel bom z drugo molitvijo, ki še vedno žali Boga in nadaljeval s prvo, ki ga prav tako žali.


Začenjam z drugim narobe čaščenjem. Drugo narobe češčenje ali narobe molitev Boga v očenašu je bogokletje, kjer Boga kristjani postavljajo v položaj, da naj bi človeka preizkušal.[1] Ali so to naredili prevajalci, ali pa tisti, ki so metali odvečne evangelijske odlomke v prvih stoletjih po Kristusu iz svetega pisma nove zaveze, ne vem(o). Lahko gre celo za namerno zavajanje ljudi v cerkvi, vse od papežev navzdol. Pa o tem naj drugi (raz)sodijo. O bogokletni molitvi očenaša sem nekajkrat pisal, pisanje pa je le izpodbudilo  razmišljanje, da bi bilo treba očenaš popraviti, vse od papeža navzdol.[2]

V tem prispevku pa bi obravnaval drugo narobe češčenje ali narobe molitev v očenašu, ki je v tem, da postavljamo Boga za kralja, pa ne le v očenašu, ampak v postavitvi katoliškega oznanila že od vsega začetka naprej, ki se kaže tudi v postavljanju teologije in raznih pobožnosti. Tudi to je zgrešeno in je bogokletje. Ne gre za nobeno kraljestvo, ker je kraljestvo zgolj človeška prispodoba in podoba neke ureditve, ki velja zgolj za Zemljo, v bistvu pa gre za domovino, h kateri stremimo in jo pričakujemo in jo bodo (bomo) samo nekateri dosegli.

Takoj naj rečem, da je po poročilih, kakor jih imamo predstavljene v novi zavezi,   Jezus sicer vedno govoril o božjem (nebeškem) kraljestvu, vendar se mi kar naprej postavlja vprašanje, kakšno naj bi bilo to kraljestvo? Saj ne more iti za kraljestvo, ker je kraljestvo povsem človeška zadeva in izum, še najbolj predstavljena v pravljicah. Bog pa s pravljicami res nima nikakršne zveze. Ali niso tudi tu krivi prevajalci ali ne vem kdo izza časa začetka evangelijev in v prvih stoletjih po vnebovzetju, da so začeli govoriti o kraljestvu, saj učitelj Jezus prav gotovo ni govoril o kraljestvu. Če je v očenašu postavil Boga za našega Očeta, potem nikakor ne more iti za kraljestvo.[3] Res je, kakor sedaj lahko beremo v pismu nove zaveze, da je govoril v prilikah o nebeškem »kraljestvu«, a tako gotovo ni govoril, saj ni bil pravljičar, ampak Bog. Zakaj nas posiljujejo z nebeškim »kraljestvom« ne le v evangeljskih poročilih, ampak celo v molitvi očenaš?

Kraljestvo je povsem človeški pojav neke človeške družbene ureditve. Imamo republike, absolutistične države in absolutizme, hegemonije, demokratske države in države na splošno. Med te spada tudi kraljestvo. Kako kraljestvo izgleda, tu ne bom govoril. A kakorkoli ga že pojmujemo, je to povsem človeška zadeva organiziranosti države ali družbene ureditve, na čelu katerega je kralj, potem dvorniki, ministri in vse ostalo. Nikakor pa to ne more bit božja ureditev ali stvar ureditve pri Bogu, ki je ne le daleč proč od tega, ampak edini vladar. Da bi bila nebesa neko kraljestvo, je to povsem izključeno.

Da Jezus ni govoril o nebeškem kraljestvu, ampak o nebesih, kjer bomo združeni z Očetom, je razvidno že is odlomka, ko so ga hoteli obsoditi za kralja in so ga dejansko obsodili, da so ga lahko potem farizejsko mučili in ubili. Da so ga naredili judovski farizeji za kralja, je zgolj znamenje, da ga hočejo ubiti, ker jih je silno skritiziral, ker jim je rekel, da so hinavci, sicer Judje pač ne bi imeli vzroka, da ga mučijo in ubijejo. In ta hinavščina še kar naprej traja, tudi na žalost dandanes vsaj v katoliški cerkvi, ki bi morala biti priča Jezusu, ki je in kako je oznanjal vstajenje in ne križanje, pa ga kar naprej križa(jo), vse do dandanes. Katoliki bi se morali postaviti diametralno nasprotno Judom, pa še vedno držijo z njimi. Zanimivo je to, da katoliška cerkev ni (za)pustila judovske postavitve Jezusa za kralja in ga še danes tako označujejo, kakor so ga Judje, da so ga lahko mučili in križali, torej ubili. To judovsko grdobijo duhovnikov in starešin nasproti nedolžnemu človeku, ki so sklenili, da Jezusa usmrtijo, katoliki še danes delajo.[4]

 

Kaj je Jezus govoril, kakšen kralj da naj bi bil

Poglejmo, kaj o Jezus kot kralju poročajo vsi štirje evangelisti.[5]

Ko se je Jezus »zagovarjal« pred Pilatom, je besedilo v evangelijih naslednje:

»Ko se je zdanilo, so vsi veliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da Jezusa usmrtijo« (primerjaj Mt 27, 1).[6]  Med temi dogodki, kako se ga polastiti, so ga postavili pred Pilata kot rimskega oblastnika oziroma upravitelja, misleč, naj ga on obsodi, da ne bomo mi krivi. Lopovščina in hinavščina brez primere. No, danes govorimo že o terorizmu, zato je to judovski terorizem brez primere.

Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?«.

Jezus je odgovoril: »Ti tako praviš« (Mt 27, 11-12).

 

Evangelist Marko pa piše naslednje:

»Takoj zjutraj so veliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves veliki zbor. Nato so Jezusa zvezali, ga odvedli in izročili Pilatu. Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?«. On pa mu je odgovoril: »Ti tako praviš«. Veliki duhovniki so ga obtoževali hudih reči. Pilat ga je znova vprašal: »Nič ne odgovarjaš? Poglej koliko reči te obtožujejo«. Toda Jezus ni nič odgovoril, tako da se je Pilat čudil« (primerjaj Mr 15, 1-4).

In kaj pravi Luka. »Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti: Tega smo zalotili, da hujska naš narod in brani cesarju dajati davke ter pravi, da je Mesija, kralj. Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?«. Odgovoril mu je : »Ti tako praviš«.

In poglejmo še k evangelistu Janezu. »Ti si judovski kralj?«. Jezus mu je odgovoril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?«. Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud. Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?«. Jezus je odgovoril: » Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni odtod«. Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj?«. Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas« (Jn 18, 33-37). Torej Jezus ni kralj, ampak pričevalec resnice. Če so to zapisali, da naj bi šlo za kraljestvo, je to gotovo pomota in človeški način izražanja, gotovo pa je šlo zgolj za nebeško domovino ali nebesa.

To so štirje odlomki od vseh evangelistov. Jezus le v Janezovem poročilu pravi, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. A takoj pravi, da bi se njegovi služabniki bojevali proti Judom, da jim ne bi bil izročen, kar pomeni, da Jezus govori o kraljestvu po zemeljsko in v zemeljskih ali človekovih kategorijah, kaj pa je dejansko govoril, kako njegovo kraljestvo ni odtod, pa dejansko lahko vemo, da ni govoril o nebesih kot kraljestvu. In da ni kralj, ampak pričevalec resnice.

Zato dobro vemo, da se Jezus ni imel za kralja. V svojem življenju ni nikoli govoril o tem, da je kralj. Govoril pa je, da je učenik in pričevalec resnice. In da so apostoli njegovi učenci. Za kralja se pa nikoli ni imel. Za kralja so ga naredili (veliki) duhovniki, to je farizeji, starešine in pismouki. Naredili so ga za kralja zato, ker so ga hoteli ubiti, saj jih je kritiziral  in pokazal, da so hinavci.

Tudi Bog se nima za kralja, ampak za očeta. To je Jezus pokazal v molitvi očenaša. Nebesa nikakor niso kakšna kraljevina, ampak prej domovina, v katero nas je Bog poklical. To ni človeška ustanova kot kakšna država ali republika ali kraljestvo, ampak je to prej očetnjava, ki bo vsekakor povsem drugače organizirana, kakor si pa duhovniki (farizeji, pismouki in starešine) predstavljajo. V nebesih ali očetnjavi prav gotovo ne bo farizejev, ne teologov, ne velikih ne malih duhovnikov, ne starešin, ampak tam bo vsak, kdor bo izbran, v lastnem odnosu z Bogom, ki je oče.

Za nebesa si nekateri predstavljajo, da bodo imeli kakšne funkcije in ne vem kakšne odgovornosti tudi nad ostalimi, ki bomo v nebesih, a tega tam ne bo. Vsak bo odgovoren osebno Bogu in ga bo osebno častil. In Bog ne bo noben kralj. Kralji so človeške zadeve na Zemlji, kralji so človeška kategorija, Jezus pa nas je klical k Očetu. In Oče je povsem nezemeljska kategorija. Zato so nebesa podobna očetnjavi, pravi domovini, po kateri in kamor hrepenimo vsi, in k nobenemu kraljestvu ali državi. Tam bodo zadnji prvi in tisti, ki si domišljajo, da so danes prvi, bodo v nebesih zadnji. No, zadnjih tam ne bo, ker tisti, ki se imajo danes za prve, v nebesa sploh ne bodo prišli…

Žalostno je tudi to, da so imeli nekateri slovenski pesniki in pisatelji Boga za kralja, še posebej njegovega sina Jezusa. Če so bili to samo katoliški, ne vem zagotovo, a žalostno pa je le, da so ga celo opevali za kralja. In ne za očeta!  Kristusu kralju so priredili celo dva evharistična kongresa v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljani. To je zares gnusen nateg slovenskega vernika. Koliko pesmi je posvečenih Kristusu kralju. V adventu celo, spet bogokletno, molijo: Kralja, ki prihaja, pridite molimo. Zares oslarija. Če so Judje (veliki duhovniki, pismouki in farizeji) hoteli narediti Jezusa za kralja, da so ga potem lahko mučili in ubili, se Jezus nikakor ni imel za kralja, ga tudi mi sedanj ne smemo klicati za kralja! Kaj je Jezus odgovoril, kaj ali kdo da je:  Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico. Rodil se ni niti kraljevskim staršem, kar je pri ljudeh znak, da je nekdo kralj. A to, da je Jezus kralj,  nadaljujejo katoliki, ki ga hočejo še danes imeti za kralja, in ga tako tudi dandanes ubijajo. In vsaj katoliki to še dandanes tako duhovniško delajo, da nadaljujejo judovsko obsodbo, ko so Jezusa umorili, ker da je želel biti kralj.[7] To se kaže tudi v križevem potu, kjer se Jezusovo trpljenje konča z grobom in ne z vstajenjem, kar je Jezus pričeval in o tem govoril.

Če Jezusa postavljamo za kralja, gre za postavljanje Boga na mesto človeka. V nebesih ne bo nobenega hierarhičnega postavljanja, saj bomo vsi enaki do Boga. Ne gre za nebeško kraljestvo, saj je kraljestvo človekova postavka in dimenzija. Kakšno kraljestvo? Nikakršno. Šlo bo le za očetnjavo (kako lepa in točna slovenska beseda), kjer bomo častili Očeta, ga posvečevali, naj se zgodi njegova volja. O nebesih je prav gotovo Jezus veliko več govoril, a se zdi, da so stari čistilci evangelijev to zabrisali ven.

V nebesih prav gotovo ne bo kraljev, (ministrskih) predsednikov in podobnega, ne papežev, kardinalov, škofov in podobne človeške navlake, ampak bo vsak v svojem razmerju do Boga. Tako kot tu na zemlji v odnosu do sonca: na nikogar bolj ne sije, na vse enako. Tako bo v nebesih. Tam ne bo treba imeti nobenega »priprošnjika«, kakor nas tu na zemlji zafrkavajo: saj že tu imamo direkten odnos z Bogom in za to ne rabimo nobenega »svetnika«.[8]

 

Za sklep

O tem, da je Jezus kralj, govori in razširja to besedo Rimokatoliška cerkev in seveda tudi druge cerkve, v kolikor so takšne, da to razširjajo. Menim, da se bodo morali pravično in bogaboječe zazreti vase, da ne bodo več govorili in ne teološko pisali neresnic in laži, da je Bog kralj, da ne bo več molila bogokletno in s tem Boga, ne le izzivala, ampak ga hudobno poniževala, kajti Bog ni nikakršen kralj, temveč ljubeči oče, ki je sicer v nebesih in se nam zdi, da ne rešuje človeka na Zemlji,[9] a vseeno je njegovo bistvo, od katerega je in je od njega vse odvisno. Zazreti se bo morala vase, da ga ne bo več imela za kralja, ampak za ljubečega Očeta, ki nas je vse ustvaril in nas vzdržuje, podpira in je z nami, čeprav smo mi hudobni in je ravno zato odšel z Zemlje, da ne moremo hoditi z njim, kakor so to nekdaj včasih počeli, kakor to poroča Jebusejska biblija. Ali se ta hudobnost ne kaže prav v ostudnem govorjenju, da je Bog kralj in da nas vodi v skušnjavo? Ali ni ta hudobnost tudi v tem, da že skoraj dva tisoč let ponavljamo za judovskimi velikimi duhovniki, pismouki in farizeji, da je Jezus kralj, da ga s tem še po dva tisoč letih mučimo in križamo?

Premislite ljudje, kaj delate sebi in svojemu Očetu…Premislite, zakaj ste hudobni! Premislite, zakaj ne težite k resnici in Sinu človekovemu, ki je govoril: Zato sem rojen in zato sem prišel na ta svet, da pričujem za resnico. Zakaj ste vedno bolj stran od tega? Končno: zakaj delate s Satanom in ne s svojim Očetom??

Samo eno je: spremenite se!♦



[2] Glej opomba 1. Pri nas je o tem pisal dr. Tine Hribar in o tem govoril na nekem predavanju z dr. Simonitijem. Zdi se, da je imela prav objava v Za-misli 24. 12. 2016 (!) odmev vse do papeža, ki je potem govoril o tem, prav tako pa tudi poznejši zapisi v Družini, ko so le morali reagirati na bogokletje. A žalostno je to, da se od izrečenih in zapisanih besed do danes na žalost še ni nič spremenilo.

[3] Slovenci imamo krasen izraz za to očetnjava, to je domovina, kjer je Bog. Pri tem pa ne gre za nobeno kraljestvo, ker je kraljestvo hierarhično in funkcijsko razporejeno, je neke vrste oblast,ki si jo je izmislil človek, Bog pa nikakor.

[4] Poglejte si samo križe, ki jih postavljajo povsod, da ne govorim o tistih, ki jih škofje nosijo na prsih oz. okoli vratu… Nikjer pa nobenega znamenja vstajenja, zaradi česar je Jezus prišel in o tem govoril. To pomeni, da smo ljudje še vedno hudobni – zaradi človekove hudobije je Bog odšel z Zemlje! – in da to hudobijo vodi satan, ki nas neprestano odvrača od Boga.

[5] V tem primeru govori kako je bilo pri Pilatu tudi evangelist Janez, kajti pri mnogih poročilih o delu in delovanju Jezusa, Janez večkrat ne poroča.

[6] Jasno je, da so bili to Židje ali Judje, ki so usmrtili božjega sina ali sina človekovega. O tem ne more biti nobenega dvoma. To navajam zato, da bom pokazal, kako je vsaj katoliška cerkev še danes povezana z Judi ali Izraelci in da je bolj hči judovstva kot pa Jezusova naslednica in da ne govorim priča njegovega dela in delovanja. Zato katoliki še danes govorijo o Bogu bogokletno in ga kar naprej izdajajo skupaj z Izraelom in se postavljajo v duhovniški položaj velikih duhovnikov in starešin nekdanje Judeje. 

[7] To se kaže tudi v postavljanju križev v naravi in tudi po cerkvah, kakor da je Jezus govoril o križu, ne pa o vstajenju. No, seveda je rekel, naj vsak vzame svoj križ na svoje rame, a s tem ni mislil, na mučenje in smrt,  kakor so mu naredili judovski (in tudi današnji papeži in duhovniki) duhovniki, a govoril je o vstajenju in to je bil cilj njegovega rojstva in delovanja.

Na žalost imajo tudi škofje na prsih križ, s čimer kažejo, da so nadaljevalci judovskih duhovnikov, ki so Jezusa proglasili za kralja, da so ga lahko ubili. Dobili bodo za to plačilo.

[8] Celo po drugi sv. vojni so imeli v nekaterih tako imenovanih božjepotnih cerkvah kipce krav, prašičev in ovac, s katerimi so vernike (seveda boj vernice) posiljevali, da so po kolenih nosili te kipce okoli oltarja in prosili svetnike (sveti Anton je bil za prašiče), da očuvajo živali bolezni. Res poniževanje Jezusa v nulo kot danes temu pravijo…

[9] Karel Gržan, Kaj dela Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpljenja. Knjiga.

#Kolumne #Marijan-gerdej