Ura je 12 in začelo se je zborovanje ljudi, ki delajo v prosveti.[1] Moj prispevek k stavki pravkar berete. Torej v tem trenutku tukaj stavkam. Kaj pomeni to, kar pravkar počnem(o)? Kaj pomeni (tokratna) stavka, ki je del »stavkovnega vala«, kot pravijo v žargonu, ki je zajel državo?

(Še pomnimo: enake izraze so v občilih nedavno uporabljali za nek drug »val«, takrat se je izraz uporabljal, ko so na naša vrata trkali ljudje, ki so pribežali predvsem z vojnih in drugače opustošenih območjih – govorilo se je o begunskem valu? V obeh primerih pa je implikacija ta, da gre za nekakšno naravno nesrečo – kot reka, ki poplavi, ko je v strugi preveč vode in prestopi bregove. Zdi se, da je metafora priročna vsakič, ko se zgodi nekaj, kar tisti, ki želijo vzdrževati uveljavljeno stanje in razmerja moči, zaznavajo kot nepotrebno motnjo ali nebodigatreba.)

Zakaj torej stavka? In še drugače: za kaj je ta stavka? V imenu česa? Za kaj se zavzemamo ljudje, ki danes stavkamo? Kateri je naš skupni cilj?

Glavni razlog in skupni cilj je bil nedvoumno in jasno izražen: stavkajoči zahtevamo višje plače oz. pravičnejše plačilo za svoje delo. Učiteljsko delo je s prenizkimi plačili razvrednoteno. Zaradi tega naj bi imeli učitelji tudi slab ugled v družbi. Poleg tega so učitelji nepravično obravnavani s strani države – v primerjavi z drugimi uslužbenci javnega sektorja (predvsem v primerjavi z zdravniki in uslužbenci javne uprave). Vlada z nepripravljenostjo na pogajanja krši tudi nekatere zaveze oz. vsaj napovedi, da bodo med plačami različnih poklicev obveljala določena sorazmerja (med plačo učitelja in zdravnika brez specializacije naj bi veljalo razmerje 1 : 1.2, medtem ko je danes takšno razmerje razvidno drugačno – v prid zdravnikom in v škodo učiteljem). Ob tem ne gre spregledati, da živimo v času gospodarske rasti. V času ko se državi ustvari več denarja, bi bilo pravično, da se ga temu ustrezno porazdeli med državljane; če je v času recesije ta denar država večinoma jemala, potem je prav, da v obdobju rasti državljanom nameni več – v obliki višjih plač in dodatkov za njihovo dobro opravljeno delo.

Zahteve sindikata so razumne in utemeljene in to je razlog, da stavko podpiram in sem torej eden od stavkajočih. Ker obstaja kontekst, v katerem se mi zdi stavka upravičena, pri njej sodelujem, prav sedaj s pisanjem tega razmišljanja.

Obstajajo pa še neke druge razsežnosti današnjega dogodka, o katerih se – vsaj meni ni znano – v javnosti ni razpravljalo, so pa takšne, da si po mojem mnenju zaslužijo resnega premisleka, saj se brez tega stavka utegne izteči v nekaj, zaradi česar bomo prisiljeni soočiti se s posledicami, ki za večino stavkajočih najbrž ne bi bile niti zaželene niti sprejemljive.

Najprej še en drobec refleksije. Ko pravim, da stavko podpiram, ne morem prezreti nekega nelagodja, ki me ob tem navdaja. Namen tegale pisma je pravzaprav spregovoriti o tem nelagodju, saj se po mojem to ne nanaša samo na neko osebno zagato, ampak je v njem vsebovano nekaj, kar postaja vidno ob nekoliko podrobnejšem razmisleku o tem, del česar so naša prizadevanja.

Za kaj se torej zavzemam, ko podpiram stavko? Enega od odgovorov sem že nakazal: zavzemam se za to, da bi kot učitelj prejel višji mesečni dohodek. Ali se mi takšno zavzemanje zdi upravičeno? V nekem družbenem kontekstu je odgovor na to vprašanje jasen »da«. V katerem družbenem kontekstu? V temle: poklic, ki ga opravljam, je zahteven in v družbi zelo pomemben. Zahteven je intelektualno: ker mora biti učitelj, ki korektno opravlja svoje delo, več čas intelektualno izjemno dejaven, kompetenten učitelj mora študirati ves čas, brez neprekinjenega študija preprosto ni primeren za svoje delo. Poklic pa je zahteven tudi zaradi odgovornosti, ki jo prinaša: vsebine pouka namreč niso nikoli vrednostno povsem nevtralne; učitelj se posredno ali neposredno opredeljuje do tem, ki se jih obravnava pri pouku – to je eno od temeljnih poslanstev šole: vzgajati za temeljne kulturne vrednote in učenje živeti z drugimi na način, ki bo spoštljiv do medsebojnih razlik, ki bo omogočal medsebojno skrb in naklonjenost ter empatijo, ki bo prispeval k družbeni pravičnosti in prepoznavanju enakovrednosti vseh človeških eksistenc, in kar je še drugih vrednot, brez katerih si ne moremo zamisliti dobrega življenja.

Priznati moramo, da se družbeni prispevek posameznikov sicer lahko vrednoti na različne načine – nikakor ne samo z denarjem, ki ga ti prejmejo kot nagrado za trud. Ker pa živimo v svetu, kjer se spoštovanje do dela, ki ga nekdo opravi, zrcali tudi v višini plačila, je povezava med pomembnostjo dela in količino ter kakovostjo družbenega prispevka in plačilom smiselna. Drugače rečeno, ko učitelji zahtevajo višje plače za svoje delo, ker so do njih upravičeni oz. ker trenutno plačilo ne zrcali na primeren način odnosa, ki bi ga država morala imeti do učiteljskega dela, so stavkovne zahteve upravičene.

K zgodbi, povedani do sedaj, je seveda treba dodati še nekaj. Predpostavka sklepanja, da so stavkovne zahteve na podlagi dobro opravljenega dela upravičene za celotno učiteljsko populacijo, je ta, da vsakdo, ki opravlja učiteljski poklic, tudi dejansko dela tako, kot je treba, kar seveda ne drži. Med učitelji je mnogo takšnih, ki svoj poklic opravljajo predano, intelektualno korektno in s srcem, kot se reče, so pa tudi takšni, ki tega ne opravljajo tako. V tem je še en razlog za nelagodje ob stavki: ko stavkam, se zavzemam za izboljšanje materialnega položaja vseh – tudi tistih, ki so v učiteljski poklic zašli bodisi po pomoti bodisi po kakšnih drugih okoliščinah in se to potem kaže v njihovem (slabem) delu.

Napisal sem, da je učiteljski poklic pomemben. Temu so te dni nekateri poskušali oporekati, saj naj bi bile po njihovem mnenju nekatere druge dejavnosti za družbeni razvoj mnogo pomembnejše kot izobraževanje, npr. gospodarstvo, četudi že vsak osnovnošolec danes ve, da brez primerno izobraženega prebivalstva ne more biti dovolj strokovne delovne sile, ki bo vodila gospodarske projekte.

Obstajajo pa še nekatere družbene razsežnosti stavke, o katerih želim spregovoriti v nadaljevanju.

Ena od teh razsežnosti se nanaša na porazdelitev družbenega premoženja. Stavka namreč poskuša doseči, da se bo to premoženje delilo drugače: učitelji naj dobijo večji delež, kot so ga dobivali doslej. Logika teh zahtev je tale: če so več dobili drugi »deležniki«, potem naj več pripada tudi nam. (V novoreku, ki se je uveljavil nedavno, naj bi izraz »deležniki« nadomestil nekega drugega, ki bi utegnil biti preveč pomenljiv; če bi npr. preprosto govorili o delavcih, bi utegnili s tem sporočati, da v družbi obstajajo delovni ljudje, ki imajo skupne interese; deležniki pa so udeleženci v nečem, kar je sicer skupno, a njih ne druži nič drugega kot to, da vsak sledi svojemu posamičnemu interesu: drugače rečemo – med deležniki ni več solidarnosti, saj so zgolj skupek sebičnih posameznikov.) Če so drugi bolje nagrajeni, potem moramo biti tudi mi. To bi bilo pravično. Takšna je argumentacija, ki naj bi upravičevala stavko. Pa jo res?

Zamislimo si, da živimo v svetu, ki je drugačen od današnjega. V takšnem svetu bi bilo dovolj dobrin za to, da bi vsakdo živel dostojno življenje, hkrati pa bi bile te dobrine tudi porazdeljene na takšen način. Zlahka bi zagovarjali trditev, da bi bila taka družba pravična. Ko bi v onem zamišljenem svetu nekdo dobil manj, kot bi si po nekih razumnih kriterijih zaslužil, bi lahko upravičeno in brez slabe vesti zahteval več – saj tudi v primeru, ko bi potem dobil več dobrin, to na noben način ne bi negativno vplivalo na druge člane skupnosti (vsi bi namreč še naprej imeli dovolj dobrin).

V čem se takšen svet razlikuje od tega, v katerem živimo? Razlikuje se v tem, da današnje zavzemanje za višje plačilo nekaterih ne rešuje problema krivic, ki izhajajo iz družbene delitve dobrin. Kolikor učitelji danes zahtevamo višje plače, nikakor ne bi smeli prezreti, da je naša zahteva nastala znotraj družbe, v kateri so neenakosti pogosto spregledane ali pa zamaskirane. V državi je bilo po zadnjih meritvah skoraj 14 % prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine (v nekaterih območjih v državi celo 18 %). Ko se politiki hvalijo s tem, da stopnja brezposelnosti pada (saj je »le« še okrog 8 %), ne povejo, da gre za registrirano brezposelnost, v zgodbo o uspehu pa seveda ne vključujejo prekarnih delavcev in delavk, tj. tistih, ki sicer imajo zaposlitev, a je ta negotova, pogosto slabo plačana, ljudje, ki opravljajo takšna dela, pa so brez osnovnih pravic (dva primera: nedavno je bil v tedniku Mladina objavljen prispevek o samozaposlenih v kulturi, drugi primer takšnega dela pa so zaposleni v prodajalnah časopisov). Zakaj je upoštevanje takšnih družbenih okoliščin pomembno za spraševanje o utemeljenosti stavke?

Naj že kar takoj povem, da s tem nočem napeljevati vode na mlin tistim, ki so se v občilih širokoustili s tem, kako bi morali tudi v obdobju rasti zategovati pas, saj nas bo sicer doletela nova kriza. Mimogrede, ta nas bo doletela prej ali slej (o tem govorijo ugledni ekonomisti, kot sta npr. Paul Krugman in Janis Varufakis) – pa ne zaradi »zajedavskega« javnega sektorja, temveč zaradi finančnih špekulacij zastopnikov kapitala. (Javni sektor, vključno s prosveto, bo takrat služil kot priročni grešni kozel, na katerega bodo kazali zastopniki oblasti, češ saj smo vam rekli, da se bo zgodila kriza, če boste hoteli preveč, sedaj pa jo imate. Pri čemer kajpada ne bodo razkrili resničnih vzrokov zanjo.) Nočem namreč reči, da bi se morali delavci v prosveti odpovedati stavkovnim zahtevam, upajoč, da bo šel denar, ki bo s tem »prihranjen« (pa saj v resnici ne bo prihranjen), za boljše namene. Tudi v primeru, ko bi stavkovne zahteve spodletele, se družbeni položaj večine, še zlasti pa tistih, ki imajo v družbi najmanjši delež pri dobrinah, ne bo nič izboljšal.

Kar hočem reči, je nekaj drugega. Kolikor je naš edini razlog danes (in ne mislim samo današnjega dneva), da se vzdignemo v pravičniškem srdu zahteva po višjih plačah za nas (ker naj bi bila s tem tudi družba na boljšem), naše zahteve zgubijo na legitimnosti. Govorim namreč še o neki razsežnosti upravičenosti stavke, ki tokrat ni ekonomska, ampak moralna. Neka minimalna moralna doslednost terja, da se prizadevanje za izboljšanje položaja določenih posameznikov (ali družbene skupine, ki ji pripadamo) razširi tudi v skupno prizadevanje za dobro vseh. To je tisto, kar najbolj pogrešam ob današnji stavki. Ali smo stavkajoči delavke in delavci v prosveti pomislili tudi na ta vidik? Namreč vidik, da živimo v družbi neenakosti in da nismo edini, ki na svoji koži občutijo krivice. Da so med nami in okoli nas ljudje, ki takšne krivice občutijo še mnogo bolj kot mi? Ali bomo v svojih zahtevah dvignili glas tudi za druge, ki jih še mnogo huje pesti krivična delitev družbenega bogastva? Ali pa bomo vztrajali v ozkoglednosti sledenja lastnim interesom ob skoraj popolni pozabi širšega družbenega dogajanja in s tem utonili v mlakuži obče brezbrižnosti?

Velik del nelagodja, o katerem govorim, izvira tukaj. Sem del nekega prizadevanja, ki se utegne izteči kot še eno od potegovanj za svoje lastne interese ob spregledu, da obstajajo še drugi, katerih interesi so ravno tako ali pa še bolj okrnjeni kot naši. Če bomo učitelji v svojem boju za pravičnejšo družbo ostali pri tej ozkoglednosti, se potem ne bi smeli čuditi, če bo naš ugled v družbi še manjši, saj bomo v očeh ljudstva (čisto upravičeno) le še eden od cehov, ki od družbene pogače želi odrezati nekoliko bolj zajeten kos, da bo bolje zadostil svojim sebičnim apetitom.

Četudi torej sodelujem in podpiram sedanje prizadevanje sindikata, pa ne delim mnenja, da bo že s samim povišanjem plač, učitelj deležen večjega družbenega ugleda. Takšno mnenje namreč naseda pervertirani logiki, ki jo zastopa ideologija neoliberalizma, kjer se vse meri z denarjem in kjer je vse kupljivo oz. naprodaj. Enako problematično je tudi argumentiranje v smislu, da bodo bolje plačani učitelji, bolj motivirani in bodo torej bolje opravljali svoje delo. To mnenje ni samo naivno, temveč je tudi butasto, temelji pa na premisi, ki je sicer skladna z neoliberalnim pogledom na človeka in ki pravi, da smo ljudje v jedru sebična in preračunljiva bitja. Tudi če mi bo država poslej mesečno namenila nekaj več fičnikov – bo to v resnici razlog za to, da se bom v svojem delu še bolj potrudil? Morda za nekatere poklice celo drži (verjetno predvsem tam, kjer imajo ljudje lahko popolno distanco do svojega dela in kjer delo, ki ga opravljajo ne vsebuje nikakršne osebne vključenosti – kar pa je v delu z ljudmi skoraj nemogoče), da je kvaliteta dela neposredno odvisna od plačila. Zavedam se sicer tega, da bi plačilo, s katerim bi si komajda zagotovil preživetje, najbrž močno vplivalo na moje dojemanje poklica, vendar pa dvomim, da učitelji, predani svojemu poklicu, najprej razmišljajo o višini plače, v smislu: potrudil/a se bom samo toliko, koliko ocenjujem, da je višina plače, ki jo prejemam dovolj ustrezna nagrada za moj trud. Mislim, da je ravno nasprotno: vsakdo, ki svoje delo v prosveti opravlja korektno in iskreno, najprej razmišlja o pedagoških ciljih, torej o tem, da bo pouk kvaliteten, medsebojni odnosi v razredu dobri in da bodo imeli učenci od pouka kar največ.

V družbi, ki ji vlada ideologija neoliberalizma, po kateri je človek razumljen kot sebični posameznik, ki naj poskrbi zase in se ne meni za (ne)srečo drugih, je stavka, kjer delavci prosvete zahtevajo zgolj svoj delež, pri tem pa se ne ukvarjajo tudi z vprašanji solidarnosti in družbene (tudi globalne) pravičnosti, moralno sporna. Zdi se mi nedopustno in nevarno, da je eden od ključnih argumentov, ki jih uporablja sindikat za to, da bi utemeljil svoje zahteve po višjih plačilih, tisti, kjer se plače učiteljev primerja s plačami drugih javnih uslužbencev. Res je, da imajo državni uradniki več, pa zdravniki tudi, torej smo tudi mi upravičeni do več. Ali takšno sklepanje zdrži? Kot ekonomska računica morda celo vzdrži, kaj pa kot razmišljanje moralnega subjekta? (Zadnje vprašanje se mi zdi še posebej pomembno, saj bi morali delavke in delavci v prosveti predstavljati moralni zgled. Le kako naj sicer zase trdimo, da smo dovolj dobri za to, da opravimo tisti neskončno zahtevni poklic, ki mu pravimo vzgoja? – Neskončno zahteven je ta poklic namreč ravno zaradi njegove etične dimenzije.)

V času predatorskega kapitalizma (izraz si sposojam od Tomaža Mastnaka) zastopniki finančnih elit ob izdatni pomoči voditeljev držav in drugih pripadnikov političnih kast pospešeno in brez zadržkov ropajo tisto, čemur sicer pravimo »skupno« (the commons; skupno tvorijo viri, ki jih ljudje potrebujemo tako za preživetje kot za ustvarjanje neke ravni kvalitete življenja, na kateri je šele resnično mogoče govoriti o človekovem dostojanstvu: k temu sodijo tako materialne kot duhovne ali kulturne dobrine) – v žargonu temu rečejo »privatizacija« in »reševanje kriz« – je vsako prizadevanje za delež skupnega, ki obenem ne naslovi problema družbene porazdelitve dobrin (in se torej ne ukvarja z vprašanji družbene pravičnosti), že samo problematično in nemoralno, saj se ljudje, ki si prizadevajo uveljaviti svoje pravice (ne da bi se pri tem ukvarjali s pravicami drugih, še zlasti tistih, ki jim gre v družbi najslabše), s svojim prizadevanjem postavljajo v vrsto skupaj s predatorji in se z njimi prepirajo glede deležev, ki jih bodo dobili bodisi eni bodisi drugi. Problematičnost takšnega početja seveda ni enostavno v tem, da ljudje v boju za pravice prisvajajo predatorsko logiko in še sami postajajo podobni njim – v družbi, kjer bi potem bogastvo, ki je bilo odvzeto predatorjem, pripadlo skupnosti, ki bi delovala na načelih vključevanja in solidarnosti, bi imel takšen boj etični značaj. V svetu družbene neenakosti in nenaslovljenih krivic, pa je takšen boj potem vselej na račun nečesa, kar je še mnogo bolj pomembno od tega, da ena od družbenih skupin uspe uveljaviti svoje pravice. Takšen partikularen boj gre na račun družbene solidarnosti in prizadevanja za skupno oz. obče dobro.

Sindikati so bili v zgodovini pomemben dejavnik sprememb, saj so izbojevali marsikatero delavsko pravico. Kadar so bili v svojih prizadevanjih uspešni, je bilo takrat, ko so delovali v solidarnosti. Ko so torej sledili enemu temeljnih načel vsakega boja za pravičnejšo družbo, in to je načelo, ki pravi, da boj za družbeno pravičnost nikoli ne more biti partikularen. Če se učitelji danes borimo za pravičnost, potem se naše prizadevanje ne sme ustaviti pri naših plačah. Če se bo to zgodilo, bo ta boj postal še eden od poskusov izboljšati svoj položaj, in kolikor bo potekal brez ozira na druge, ki si prizadevajo za iste vrednote oz. jih pesti pomanjkanje možnosti, da bi jih bili deležni (vrednote, kot so: družbeno pripoznanje, povezovanje v skupnost z namenom ustvarjati pogoje demokratičnih in odprtih prostorov, solidarnost in medsebojna pomoč, spoštovanje in politika dostojanstva), bo takšen boj dokončno postal nelegitimen in neetičen.

Na začetku shoda so igrali Internacionalo. Pomena te glasbe kot simbola skupnega in združenega ter vključujočega boja za obče, univerzalno dobro, za globalno pravičnost, ne bi smeli spregledati. Če z internacionalo mislimo zares, potem se mora to pokazati v prihodnjih dogodkih. Naslovljeno je bilo vprašanje družbene pravičnosti. Stavka učiteljev se v protestu zoper krivičnost, ki je doletela učitelje, ne sme izčrpati. Nadaljevati se mora v protestu zoper sleherno družbeno krivico. To pomeni, da bojujoči se za pravičnejšo porazdelitev deležev skupnega, skupaj s sindikatom SVIZ v svojih nadaljnjih akcijah ne smejo ostati zgolj pri svojih posamičnih interesih. Če bi ostali pri teh, bi pravzaprav zašli v nasprotje s samo idejo boja za pravičnost, za katero sem že rekel, da sega onkraj meja ene same posamezne skupine. Prava smer nadaljevanja stavke je torej v povezavi z drugimi skupinami, sindikati, posameznicami in posamezniki, s katerimi delimo prizadevanje za pravičnost in druge zgoraj naštete univerzalne vrednote, le na takšen način lahko delavke in delavci v prosveti postavimo neki zgled, brez takšnih zgledov namreč ni nikakršne avtentične vzgoje in izobraževanja.

Torej, za nadaljevanje naslednjih oblik skupnega prizadevanja: v obliki protestov, kjer se bodo sindikati javnega in zasebnega sektorja združili, skupaj s študenti, upokojenci, samozaposlenimi v kulturi, brezposelnimi, prekarnimi delavci in drugimi, ki jim je še mar za ideje o boljšem/pravičnejšem svetu za vse in še niso dokončno podlegli resignaciji in brezbrižnosti; pa tudi prizadevanje v obliki javnih razprav, forumov, člankov, knjig, pogovorov, umetniških in drugih kulturnih dogodkov, novih oblik skupnega življenja …

La lotta continua.