Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.