{facebook http://za-misli.si/images/cf.jpg}

V petek smo se odzvali vabilu na 50. obletnico Odvetniške družbe Čeferin in odzvali smo se. Častitljivi jubilej so proslavili na gradu Fužine, kjer je zbrane nagovoril gostitelj dr. Peter Čeferin. Spodaj objavljamo del govora in čestitko YHD ob tej priložnosti. Gospod Čeferin je pri svojih 80-ih letih še vedno šarmanten in radoživ, po mojem mnenju med vsemi zbranimi, najboljši plesalec, kar sem tudi preizkusila sama.

Ljubljana,16. junij 2017 

Dr. Peter Čeferin, govor ob 50. obletnici Odvetniške družbe Čeferin

Dame in gospodje, kolegice in kolegi, dragi prijatelji!

Glede na to, da mi je bilo usojeno, da sem pred pol stoletja ustanovil Odvetniško pisarno Čeferin, so me sinova Rok in Aleksander ter drugi kolegi iz naše pisarne pooblastili, da ob današnji proslavitvi tega  jubileja spregovorim nekaj besed.

1.1.1967 sem bil kot odvetnik vpisan v imenik Odvetniške zbornice Slovenije s sedežem pisarne v Trebnjem.

V Grosupljem je že bil odvetnik in ker je bil v času mojega pripravništva ta odvetnik moj principal, mu nisem hotel konkurirati. Trebnje sem izbral zato, ker je bilo blizu Grosupljega, po stari cesti samo 37 km daleč, predvsem pa zato, ker tam ni bilo nobenega odvetnika. Pravili so, da je tam sicer nekoč bil en odvetnik. Nek gospod Zupanič. Vendar ni imel lokala, ampak je hodil okrog z nahrbtnikom, v katerem je imel papir, pisalni stroj in štampiljko. Predvidevam, da tudi manjšo strokovno knjižnico.

Za lokal sem si izbral eno sobo v tamkajšnji gostilni Opara. Zadeva je bila zelo praktična. Ker posebne čakalnice ni bilo, so stranke na sprejem čakale tudi v gostilni prin šanku, nato pa po vrsti prihajale k odvetniku. Nekateri že nekoliko v rožicah. Odvisno od tega, koliko časa so čakali, da so prišli na vrsto.  Ta lokacija odvetniške pisarne ni bila najbolj ugledna. Očividci so mi povedali, da sta se enkrat mimo pripeljala takratni predsednik Odvetniške zbornice Slovenije Rudi Šelih in legendarni glavni tajnik Odvetniške zbornice Slovenije dr. Ferdinand Majaron. Ko sta zagledala odvetniško tablo na pročelju gostilne, sta menda zmajevala z glavo. So mi povedali očividci. V tem lokalu sem bil odvetnik, strojepiska, računovodja, snažilka in šofer. Pozimi sem moral vsako jutro še zakuriti peč. Pa se je nekega dne v moji pisarni oglasil trebanjski župan in rekel, da pa ta lokacija ni najbolj ugledna. Povabil me je, da se preselim v občinsko stavbo, kjer je bilo tudi sodišče.  Nova lokacija moje pisarne je bila naravnost idealna. Občina, sodišče in odvetnik, vse v isti stavbi. Nemudoma sem se preselil. Nad mojo selitvijo gostilničar Opara sicer ni bil najbolj navdušen. Po odhodu odvetnika se je namreč količina gostov pri šanku precej zmanjšala. Zato je dal gospod Opara v Dolenjski list naslednji oglas: »Odvetniška pisarna v Trebnjem prazna. Pridite. Odlična lokacija.«

V občinsko sodni stavbi so me lepo sprejeli. Predsednik sodišča, žal že pokojni Janez Gartner, je bil velik gospod. Odvetniški poklic je spoštoval. Kar takrat ni bilo ravno pogosto. In če kakšna stranka ni imela odvetnika, jo je napotil v mojo pisarno. Pa če nasprotna stranka ni imela odvetnika, ji je svetoval, naj ga tudi ona vzame. V Novem mestu je bilo namreč takrat kar nekaj odličnih odvetnikov.

Moram reči, da me je tudi trebanjska občinska oblast zelo spoštovala. Kadarkoli so imeli otvoritev kakšne tovarne, vrtca ali šole, sem bil povabljen. Skratka v Trebnjem je bilo zelo lepo. Pa tudi nenavadno. Na trebanjskem sodišču so bili edini, ki so še imeli poklicnega sodnika brez pravne fakultete. Je bil še iz revolucionarnih časov. In ker predpisi ne smejo veljati za nazaj, so ga pustili sodito do upokojitve.

V Trebnjem sem zaposlil tudi prvega uradnika.  To je bil dotedanji vodja zemljiške knjige. Ludvik Baraga je bil starejši gospod, ki je v zadnjih tridesetih letih delal na vseh sodnih oddelkih. Imel je velike izkušnje. Ker sem bil jaz bistveno mlajši od njega, so stranke mislile, da je on šef, jaz pa njegov pripravnik. S predsednikom sodišča pa sva se dogovorila takole: Baraga bo v službi pri meni. V primeru težkih vknjižb, pa ga bom posodil sodišču. Brezplačno.

V Trebnjem sem se ukvarjal predsvem s kmečkimi pravdami, z določanjem meja, v kazenskih zadevah pa z razžalitvami in obrekovanjem, pa v postopkih zoper Rome, ki naj bi zagrešili manjša kazniva dejanja. Vsa domnevna kazniva dejanja Romov so bila seveda usmerjena zgolj v smeri nihovega kakovostnejšega preživetja. Takrat so  bile pogoste pravde zaradi živinskih napak. Naprimer. Tožnik je kupil prelepo kobilo. Ko jo je zapregel v zapravljivček in se pražnje oblečen vsedel vanj, je kobila nenadoma vzdignila rep in ga vsega polulala. Zato je vložil tožbo na razveljavitev kupne pogodbe. V tožbi je zahteval, da vzame toženi kobilo nazaj in mu vrne kupnino. Toženec je prišel s tožbo k meni in v odgovoru na tožbo sva napisala, da so trditve v tožbi čista laž in da kobila še ni nikdar nikogar polulala. Sodnik je razpisal narok na kraju samem, kobilo smo zapregli, nama s tožencem pa je ukazala, naj se vsedeva v zapravljivček. In ko sva se vsedla, je kobila dvignila rep in.... Pravda je bila izgubljena.

Ker sva medtem s soprogo Ano zgradila hišo v Grosupljem, sem pisarno iz Trebnjega preselil v Grosuplje. V tej pisarni sta se najprej zaposlila sinova Rok in Aleksander, pozneje pa še Aleksandrov svak Matej Sršen in pa moj nečak Luka Zajc. V Grosupeljski pisarni me je dolga leta zvesto spremljala tudi moja odvetniška pripravnica, pozneje pa odvetnica v Ljubljani, Ivanka Ločniškar, ki je mati sedaj pri nas zaposlenega Jaka Ločniškarja. Prva tajnica je bila luštno dekle Urška Petrovčič. Danes ni več dekle, je pa še vedno luštna. V pisarni, ki je bila v domači hiši, ni bilo dovolj prostora. V čakalnici so bili samo štirje sedeži. In tako se je dogajalo, da so stranke čakale pred vrati, pa nato na dvorišču, kasneje pa – glede na stalno povečevanje števila strank – celo na cesti, ki je peljala od centra Grosupljega do pisarne. Kar je bilo zlasti pozimi nerodno. Ljudi je zeblo. Spominjam se, da je nekoč prišel nekdo k meni in rekel, pa vsaj kuhan vin bi nam lahko dali, ko je zunaj tako mraz.  Zato smo se preselili v stavbo bivšega Gradbenega podjetja Grosuplje, kjer smo še sedaj. Zaposlovali smo vedno nove in nove kadre, tako da smo še danes po številu odvetnikov največja odvetniška družba v državi. Spomnim se, da sem sprejel v službo dva pripravnika, ki sta še danes naša odlična odvetnika. Uroša Pogačnika in Jožefa Klavdija Novaka. Razlog, zakaj sem med mnogimi pripravniškimi kandidati izbral ravno Klavdija, je bil naslednji. Bil je edini od kandidatov, ki je imel na suknjiču zapete vse tri gumbe. Ocenil sem namreč, da je človekova vitkost tudi znak kvalitete bodočega zaposlenega. Da od pripravnika s trebuhom zanesljivo ne bo prave koristi. In nisem se zmotil. Z Urošem Pogačnikom pa je bilo tako. Ker ob nastopu prakse od pripravnika ne pričakuješ kaj dosti, sem mu dal za nalogo, da izpolni en obrazec za Evropsko sodišče za človekove pravice. Mislil sem si, obrazec pa bo ja znal izpolniti. Pa je prišel naslednji dan k meni. »Gospod odvetnik, telefoniral sem na Evropsko sodišče v Strassbourg«, je začel. »Madonca, kje pa je dobil telefonsko številko«, sem se vprašal. »povedali so mi, da je prevajalec za slovenski jezik na bolniški«, je nadaljeval. »In?«, sem navdušujoče vzkliknil...Uroš pa: »Sem mislil vprašati, gospod odvetnik, ali lahko napišem vlogo za Evropsko  sodišče v angleščini ali francoščini. Kaj imate raje?« »izberi sam, ti si pa res pravi«, sem navdušeno sklenil najin pogovor.

Pozneje sta nove kadre izbirala Rok in Aleksander- iz sodniških vrst sta k nam prišla dva odlična okrožna kazenska sodnika: Janez Koščak in Peter Žnidaršič. Iz vrha kriminalistične policije je prišla v našo pisarno za odvetnico magistra Vlasta Petrucci, ki je bila pred tem višja kriminalistična inšektorica na Generalni policijski upravi. Nato pa še številne kolegice: Maša, Ines, Maja, Lena, Ana, Irena, Tina, Sanja, Zala, Eva in  kolegi: Gašper, Andrej, Jaka, Tibor, Edo, Klemen, Peter in mnogi drugi.

Leta 1993 se je naša odvetniška pisarna preoblikovala v Odvetniško družbo. Direktorji družbe smo postali vsi trije: Rok, Aleksander in jaz, pozneje pa je bil oblikovan Upravni odbor družbe, njegov predsednik pa je postal do odhoda na UEFO, Aleksander.

xxx

ČESTITKE OB ZAVIDLJIVEM JUBILEJU!

Pri iskanju pravice in resnice,

ki ju na sodiščih praviloma ni, vsaj za male ljudi,

to realna  je praksa, ki človeka izuči,

a tisti, ki smo še vedno zaneseni in upamo na boljše dni,

je pravdanje mogočen inštrument,

da se človekovim pravicam zadosti.

Ne režimo si kril,

temveč naostrimo osti ...

... zato prav gotovo bomo v prihodnosti

večkrat še pomoč Vašo rabili

in vemo, da bomo vso strokovnost pri vas dobili!

Elena Pečarič in ekipa YHD