Julija 2016 je v britanskem časopisu The Guardian izšel članek, s katerim se ne bi mogli bolj strinjati in je seveda še vedno več kot aktualen. Jason Hickel je v članku z naslovom Čista energija nas ne more rešiti - samo nov ekonomski sistem nas lahko (Clean energy won’t save us – only a new economic system can) uvodoma izpostavil rekordne temperature, ki jih doživljamo skorajda vsak mesec in posledične ekstremne vremenske pojave.

Hickel opozarja, da v “zvezi z podnebnimi spremembami ni problem samo v vrsti energije, ki jo uporabljamo, temveč tudi kaj z njo počnemo. Kaj bomo delali s 100 % čisto energijo? Natanko to, kar počnemo s fosilnimi gorivi: še naprej bomo uničevali gozdove, gradili nove živinorejske farme, širili industrijsko kmetijstvo, proizvajali več cementa in polnili več smetišč - vse, kar povzroča smrtonosne izpuste toplogrednih plinov v ozračje.”

Fosilna goriva predstavljajo približno 70 % vseh izpustov, ki povzročajo segrevanje ozračja, ostali večinoma izhajajo iz zgoraj omenjenih virov. Ti viri bodo povzročali škodo podnebju, tudi če bomo povsem opustili fosilna goriva.

Jason Hickel pravi, da je podnebno gibanje naredilo veliko napako. “Osredotočili smo se na fosilna goriva, namesto na nekaj bolj bistvenega: na temeljno logiko našega ekonomskega sistema. Nenazadnje, fosilna goriva v prvi vrsti uporabljamo za spodbujanje široko sprejetega imperativa rasti bruto domačega proizvoda (BDP).” 

Temeljni problem, nadaljuje avtor članka, je dejstvo, da naš ekonomski sistem zahteva vedno večje izkoriščanje surovin ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. “Naši politiki nam govorijo, da moramo ohranjati globalno gospodarsko rast po 3 % letni stopnji - kar je minimalna potrebna stopnja rasti za velika podjetja, da ustvarjajo dobiček. To pomeni, da vsakih 20 let podvojimo obseg globalne ekonomije - podvojitev števila avtomobilov, podvojitev izlova rib, podvojitev izkopavanja rud itd.,” piše Jason Hickel. 

“Čista energija, čeprav pomembna, nas ne bo rešila iz te nočne more. Lahko pa nas reši ponovni razmislek o našem ekonomskem sistemu. Rast BDP nam je bila prodana kot edini način za ustvarjanje boljšega sveta. Toda sedaj imamo trdne dokaze, da na takšen način ne bomo srečnejši, ne bomo zmanjšali revščine, "stranski učinki" rasti BDP pa povzročajo vse vrste družbenih težav: zadolženost, izgorevanje ljudi, poglabljanje neenakosti in podnebne spremembe,” poudarja Jason Hickel.

Avtor članka pravi, da je nastopil “čas, ko moramo svojo ustvarjalno moč usmeriti v oblikovanje nove podobe globalne ekonomije - takšne, ki bo povečala blaginjo ljudi, hkrati pa aktivno zmanjšala naš ekološki odtis. To ni nemogoča naloga.”

Gre za res odličen članek, ki “cilja” v samo središče problema. Ogromno naše energije vlagamo v boj proti podnebnim spremembam in še to predvsem proti fosilnim gorivom. S tem ni nič narobe, a če se ne lotimo samega bistva prevladujočega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, bomo res imeli 100 % čisto energijo, a ta bo še naprej “podpirala” ta ekonomski sistem, ki potrebuje vse več naravnih virov ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. Tako ne bomo rešili niti ekoloških problemov niti podnebnih sprememb, saj bodo izpusti iz drugih virov (mesna industrija, uničevanje gozdov, odlagališča odpadkov itd.) v ozračje še vedno daleč preveliki, rešili ne bomo niti problema revščine, neenakosti in družbenih konfliktov. Sprejmimo torej izziv in razmislimo o novem ekonomskem sistemu.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (sharing economy) ima natanko to, kar potrebujemo: z manj naravnimi viri lahko zadovoljimo več človeških potreb. Ekonomija delitve ni osnovana samo na individualni potrošnji dobrin, kjer moramo vse kar potrebujemo kupiti; temveč na dostopu do stvari takrat, ko jih potrebujemo, ne da bi nujno postali njihovi lastniki. 

Poglejmo samo primer delitve avtomobilov. En avto v okviru delitve lahko uporablja povprečno 19 ljudi, medtem ko zasebni avto uporabljata le 2 (One Car for 19 People: 3 Key Findings on How SF Uses On-Street Car Sharing), v Sloveniji pa še manj - leta 2014 smo imeli 518 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Z delitvijo bi lahko pomembno zmanjšali število avtomobilov na cestah, kar pomeni znaten prihranek naravnih virov.

Z globalno delitvijo hrane pa bi na primer lahko bistveno zmanjšali presežke hrane v bogatih državah, saj vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma 1,2 do 2 milijarde ton (Kruhek naš ljubi, Global Food; Waste Not, Want Not). Presežna hrana pa bi bila namesto na smetišča, kjer z gnitjem ustvarja veliko toplogrednih plinov, usmerjena v države, kjer jo drastično primanjkuje. Danes kljub obilju hrane v svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. 

Še bi lahko naštevali, a naj bo to dovolj za tehten razmislek. Prav je, da zmanjšamo izkoriščanje in porabo fosilnih goriv, a hkrati moramo intenzivno delati na spremembi ekonomske paradigme. Naredimo korak od ekonomije gospodarske rasti k ekonomiji delitve. To bo res velik korak za človeštvo.