Članek
Običajno družinsko življenje, za kakršnega gre. Žanr: grozljivka

Običajno družinsko življenje, za kakršnega gre. Žanr: grozljivka

Objavljeno Jan 16, 2017

 

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi si kdo želel živeti običajno družinsko življenje. Kot najpogostejša in najbolj zaželena oblika bivanja, kot osnova, zgled in merilo vsega, o čemer naj bi človek sanjal, k čemur naj bi stremel in za kar naj bi si prizadeval v času med rojstvom in smrtjo, ki ga ne nameni učenju za delo ali delu, je običajno družinsko življenje grozljivka. Res se lahko živemu človeku zgodi dosti neprimerno bolj groznih reči. A takšne reči tudi veljajo za grozne; nihče jih ne želi sebi in svojim bližnjim. Običajno družinsko življenje pa ljudje drug drugemu želijo, si ga vsiljujejo, se ga oklepajo in ga terjajo od drugih …


Zakaj? Ker tako pač je? Ker vsi tako živijo? Ker je tako prav? … Vsekakor ne zato, ker bi bilo prijetno. Večina ljudi, ki živijo običajno družinsko življenje, to počne, ker se tako pač živi. Malokateri običajni družinski človek bi sam po sebi hotel tako živeti. Če bi imeli vpogled v njihove sanjarije, bi vključevale malo tega, kar dejansko živijo …

Vprašanje pa je, koliko ti ljudje sploh še sanjarijo. Običajno družinsko življenje zahteva celega človeka in še malo zraven … Za spanje kronično primanjkuje časa, s tem pa tudi za sanje. Za sanjarjenje je potrebno zavedanje, da obstajajo drugi svetovi, ki niso zgolj plod domišljije, ampak je v njih možno živeti. Če vse življenje preživiš samo v enem možnem svetu in se bojiš pomisliti na druge, sčasoma nehaš verjeti, da obstajajo …

Sanjarjenje mam-gospodinj-delavk-žen se omeji na princa na zlati kreditni kartici, ki bi jih razvajal in popeljal v svet bogatih, vplivnih in lepih (Petdeset odtenkov sive) … Sanjarjenje delavcev-prijateljev-hišnih serviserjev-mož pa se zapleta v špranje hudo lepih in neverjetno voljnih deklin (James Bond) … Otroci medtem sanjarijo, kako bi se prežarčili v katerega od domišljijskih svetov, za katere vedo, da so domišljijski in da sami ne morejo doživeti skoraj ničesar, kar doživljajo tamkajšnji junaki (Harry Potter) … Stari starši sanjarijo, kako bi bilo, če bi takrat in takrat (in takrat …) naredili nekaj drugega, kot so … Psi sanjarijo, da so volkovi … Le mačkam je vseeno …

In kaj je tako groznega na običajnem družinskem življenju? Vse …

Veliko partnerjev živi skupaj samo zato, ker imajo otroke. Skupaj so, ker moraš biti z nekom, ker ni prav, če si sam. Sicer bi se že zdavnaj razšli, ker imajo malo ali nič skupnega. Otroke imajo zato, ker se jih ima. Nekateri jih imajo zaradi sebe, skoraj nihče pa zaradi samih otrok. Kateri par pa si reče: »Življenje je tako čudovito. Greva delat otroke, da bodo tudi oni lahko uživali v lepotah in blagodatih človeškega bivanja!« …

Očetje se umikajo v službo in družabno življenje, matere pa v materinstvo, gospodinjstvo in pomoč še bolj ubogim od njih samih. Otroke vzgajajo vsak po svoje in nedosledno. Pogovarjajo se malo: pogosto gre za jamranje o službi, upravljanje družinskega življenja, kreganje, očitanje, poniževanje ali govorjenje drug mimo drugega. Kakšen je njihov seks, lahko le ugibamo, a verjetno ni preveč podoben tistemu, o katerem sanjarijo (ali so sanjarili, ko so bili to še zmožni početi), razen kadar drug drugega varajo, pa še takrat ni nujno …

Zaljubljenost (še pogosteje zgolj zmerno poželenje in naklonjenost) se ponavadi ne prevesi v ljubezen in prijateljstvo, ampak postane partnerski odnos precej podoben odnosom v osnovnih družinah. To so bili v večini primerov neprijetni odnosi, pred katerimi sta oba partnerja pobegnila prav v zaljubljenost ali bolje rečeno – v čustveno odvisnost. Nad ljudi se sočasno zgrnejo tudi neuresničene poklicne sanje in duhamorna službena resničnost – če se lahko imajo za tako 'srečne', da službo imajo. In na vse to si omislijo otroka – pogosto v duhovno najbolj prelomnem času življenja. Če si ga ne, jim vse živo okoli njih tako dolgo, vztrajno in neprijetno teži, da večina popusti in se razplodi …

Za otroke potrebuješ čas in denar (ene od teh reči primanjkuje skoraj vsem), prostor (primanjkuje vsem, ki živimo v mestih, in še komu), družbo (vrstnikov – prosto dostopno, v prostem času in stran od odraslih), prihodnost (v kateri bodo lahko tudi otroci vse to nudil svojim potomcem) in seveda ljubezen (partnersko in do otrok). Če kaj manjka, je življenje dosti težje z otroki kot brez njih. Res je za pomanjkanje teh reči precej kriva 'država'. A če otrokom ni moč zagotoviti ne normalne sedanjosti ne življenju podobne prihodnosti, pa jih kljub temu imaš, si kriv ti, ne država. Če pogojev za imeti otroke ni, ti pa imaš otroke res rad, potem jih nimaš.

Nihče, ki ima otroke, čeprav z napačno osebo ali zgolj osemenjevalcem, čeprav zanje nima časa ali denarja, čeprav ne bodo imeli dovolj prostora ali družbe oziroma so njihovi obeti za prihodnost mračni, me ne more prepričati, da si jih je omislil iz ljubezni do otrok. Ne, omislil si jih je kvečjemu iz ljubezni (bodočih) otrok do sebe, da ga bo hranila, medtem ko se bo pehal za preživetjem ali kariero. Preostanek časa itak namenja gnjavljenju teh 'ljubljenih' otrok z njihovim preživetjem in kariero – predvsem posiljevanju s hrano in nadomeščanju elektronskih igrač z domačimi nalogami. Ko je vse to opravljeno, mogoče ostane nekaj prijetnih minut, ko jih 'ima rad', preden jih začne spet gnjaviti – to pot, naj gredo spat.

Dojenčki so naporni in zahtevni, vračajo pa dosti manj, kot potrebujejo. Potem so otroci morda nekaj kratkih let »vsem v veselje«, razen kadar trmarijo. Potem gredo v šolo in hodijo v tečaje in se učijo in je vse skupaj ena sama dirka in sitnarjenje vseh udeležencev. Otroci začnejo graditi svoj domišljijski svet in – s prijatelji ali brez – živeti življenje in oblikovati plati osebnosti, o čemer starši ne smejo ničesar vedeti …

Morali bi se vesti lepše, kot znajo in zmorejo po zaslugi zgleda, ki ga imajo v družinskih članih. V šoli bi morali biti boljši, kot so. Obenem se starši postavljajo z vsakim njihovim dosežkom, če je le boljši od tega, kar so spravili skupaj otroci drugih. Starši so nezadovoljni s seboj, z njimi, z izbranimi drugimi ljudmi in z življenjem nasploh, hkrati pa to nezadovoljstvo jemljejo kot neizogibno plat življenja. Zakaj bi katerikoli otrok iz običajne družine želel živeti v enakem svetu, kot njegovi starši? …

Najhujše poglavje običajnega družinskega življenja pa so druženja običajnih družin. Ta druženja so za vse udeležence pekel. Pekel so za starše, ker se srečujejo z ljudmi, ki imajo drugačne poglede na starševstvo, politiko in družbo, na lastne in tuje težave. Večina pogovorov je prepričevanje drugega v svojo boljšost in v svoj prav – zlepa ali zgrda. Otroci se medtem igrajo. Kmalu odkrijejo najšibkejšega in se spravijo nanj. Ta se potoži staršem. Nekateri otroci so kregani. Drugi so kregani in tepeni. S tretjimi se starši pogovorijo. Potem drug drugemu očitajo pravkar uporabljene postopke. Otroci se vrnejo k igri, starši pa k samopoveličevanju in pametovanju – ki je vedno bolj glasno in neumno, ker so vedno bolj pijani … In vse skupaj se ponovi in se ponavlja, dokler se ne razidejo …

Ta druženja se imenujejo »obiski« in »praznovanja«, v najhujšem primeru »počitnice«. Po vsakdanjih napetostih veljajo za vrhunec tega, kar lahko običajen družinski človek doživi v krogu družine in prijateljev. Lahko bi rekli, da so smisel običajnega družinskega življenja. Na njih se družine pokažejo. Do izraza pride 'najboljše' in 'najlepše' – vtis, ki so ga ljudje mukotrpno skušali oblikovati in utrditi v zasebnosti svojih družin …

Druženja družin so običajna in neobhodna. Družinam nudijo osnovo, zgled in merilo, kako naj izgledajo, kako naj živijo in za kaj naj si prizadevajo. Ne nudijo – vsiljujejo. Zaradi teh druženj je običajno družinsko življenje tako običajno … Tam pobrani vzorci in nauki se razmnožujejo kot nalezljive bolezni. Okužijo tudi najboljše družine (nobena družina ne more biti dobra, če svojim otrokom ne omogoča izdatnega druženja z otroki drugih družin). Iz družinskega življenja izganja pristnost. Člani nehajo biti, kar so, in skušajo biti, kakršni naj bi po splošnih vzorcih bili. Pristni so skoraj izključno takrat, kadar komu poči film; sicer pa igrajo tudi drug pred drugim …

Običajno družinsko življenje seveda obstaja v toliko različicah, kolikor je običajnih družin (starša in njuni otroci, ki stanujejo na istem naslovu). A odstopanja so predvsem v smeri slabega: več alkohola, kreganja in prisiljenosti, manj druženja, zaupanja in spontanosti … Odstopanje v smeri dobrega je, kadar je ravno obratno – kadar se imata partnerja rada, sta iskrena in jima uspeva početi, kar zanju in za druge člane je najboljše, ne pa, kar kdo misli, da je najboljše. Srednja žalost (torej »običajno«, ki sem ga popisal v kolumni) je pravzaprav vzor, ki ga marsikatera družina ni zmožna doseči. Le malo jih je, ki ga skušajo preseči, a te so prav zaradi tega vse po vrsti neobičajne – čudne …

Ko so moji vrstniki dobili otroke, so padli v popolnoma enak vzorec, čez kakršnega smo skupaj bentili, ko smo bili otroci, in še bolj, ko smo bili mladostniki. Ne padli – načrtno in pri polni zavesti so zakorakali vanj. Od partnerjev so se odtujili. Vrgli so se v delo, popivanje, šport ali new age, da jim ne bi bilo treba biti doma in se ukvarjati z odnosi. Otrokom težijo s pridnostjo, pazljivostjo in učenjem. Vpisujejo jih v raznorazne tečaje, da ne bi zaostajali za drugimi. Preko njih skušajo uresničiti svoje neizpolnjene sanje – ki jih niso udejanili, ker jim je preveč časa in truda vzelo upiranje temu, da bi izpolnili sanje svojih staršev …

Osuplost me že leta zajame pri vsakem takem primeru, ki sem mu priča. Še zdaj ne morem razumeti, zakaj bi kdorkoli pri zdravi pameti hotel živeti običajno družinsko življenje. Zakaj bi dal vse to še enkrat skozi? Zakaj bi to brozgo kuhal nekomu, ki naj bi ga imel rad, in ga iz dneva v dan silil, da jo spravi po grlu? Zakaj naj bi se moje življenje osmislilo tisti hip, ko bi on s tem istim zvarkom začel posiljevati mojega prvega vnuka …

Verjetno ne bom nikoli razumel. In nikoli ne bom živel na način, ki bi kakorkoli spominjal na to grozljivko. Sploh zdaj, ko nepovratno manjka eden osnovnih pogojev za imeti otroke – prihodnost …

Komur res gre za otroke in družino, bi mu moralo iti proti skoraj vsem ostalim gradnikom civilizacije. Presenetljivo pa se tisti, ki trdijo, da jim gre za otroke in družino, z vsemi štirimi oklepajo civilizacije. A to je le vtis; v resnici so s srcem pri stvari. Če jim uspe dobiti usodo otrok in družin v svoje kremplje vsaj za nekaj let, od civilizacije ostanejo le koščki. Težava je le v tem, da tudi od otrok in družin ostanejo le koščki …

To je prihodnost, pravzaprav že sedanjost, v katero se rojevajo in odraščajo današnji otroci …

#Kolumne #Gregor-hrovatin