Pričujoči prispevek se nanaša na nedavne dogodke v četrtni skupnosti Šentvid – Ljubljana. Letošnjo jesen je zaznamovala množica sej Sveta četrtne skupnosti, saj smo v dobrem mesecu našteli polovico letnih sej. Moj namen sicer ni poročati o (ne)delovanju Sveta ČS, tega si kot član omenjenega Sveta ne smem kar tako privoščit.

Vendarle moram izpostavit 6. izredno sejo ČS Šentvid, sploh ker so zapisniki prej ko slej javno dostopni. Omenjena izredna seja je bila sklicana, ker naj bi „Strojanovi zaklali ovco“ v lasti Zavoda Sv. Stanislava. Še huje, za ubogo ovco so skrbeli osnovnošolci. Da so bili storilci Strojanovi, so vsi soglasno vedeli.

Dogodki so me vzpodbudili, da sem obiskal naselje Strojanovih na Rojah. Zatrjevali so mi, da niso oni zaklali ovce. Pozneje sem jih znova obiskal in nisem imel vtisa, da mi lažejo, prav tako niti nisem imel razloga, da jim ne bi verjel kar tako, ker jim recimo tudi drugi ne verjamejo.

Med ljudmi je menda celo krožil posnetek varnostne kamere Zavoda Sv. Stanislava, ki so jih nekateri videli, večina pa samo slišala, kaj je bilo na posnetkih. Zanimivo, posnetek, ki bi moral biti del dokaznega gradiva, je kar tako malo krožil med nekaterimi ljudmi? In tako sem izvedel, ne da bi posnetek tudi videl, da je varnostna kamera ujela dva člana družine Strojan, ki naj bi hodila po cesti. Na posnetkih naj ne bi bila krvava, na njih ni bilo ničesar, kar bi ju lahko povezovalo s klanjem. Tak posnetek ne more biti dokaz, da sta kriva ali nedolžna, temveč samo da sta bila takrat v bližini.

Policijska preiskava bi nedvomno dokazala krivdo ali nedolžnost. Do takrat nihče ne sme biti smatran kot kriv, dokler pravzaprav ni obsojen dejanja, to itak vsi dobro vemo. V glavnem. Sledil je odstop oškodovanega od pregona. Uboga ovca v pravnem sistemu seveda ne nastopa kot oškodovanka, temveč le kot lastnina. Pregon se tako ne vrši po uradni dolžnosti, temveč le na predlog oškodovanega. Bil sem edini v Svetu ČS Šentvid, ki sem izrazil nestrinjanje z odstopom od kazenskega pregona, storilec bi pač moral odgovarjati. Prav tako sem bil edini, ki je izrazil dvom (ne prepričanje), da je to storil nekdo iz družine Strojan. Večina ostalih so gojili prepričanje, da je odstop od pregona plemenito dejanje, saj naj bi s tem pomagali Strojanovim. Čeprav bi jih večina najraje videla oditi iz četrtne skupnosti.

Svoje nestrinjanje sem obnovil, ko sem na eni od nadaljnjih sej glasoval proti zapisniku 6. izredne seje, ker v zapisniku niso bili navedeni vsi izglasovani sklepi in ker so policajevo pričanje priredili kot kronski dokaz, da sta storilca pač dva mladoletna Strojana. In to je bilo vnešeno v zapisnik. Seveda je bil zapisnik potrjen, saj so vsi ostali glasovali za, tudi tisti, ki zapisnika sploh niso prebrali. Sicer pa to ni nič posebnega, zapisnike smo zlasti letošnjo jesen potrjevali kot po tekočem traku, ne da bi jih kdorkoli lahko vsaj prebral.

Po dveh obiskih naselja Strojanovih na Rojah, zbiranju dostopnih informacij in dejstev ter po dogovoru z odgovorno urednico lokalnega glasila, sem napisal prispevek. Sledilo je več sporočil, kje in kako moram prispevek spreminjati, popravljati ipd. Na to seveda nisem pristal. Verjetno bi moral v prispevku izpostavit, da so Strojanovi pač krivi, saj to vsi vedo. Očitano mi je bilo, da izkrivljam dejstva – in to prav v točki, kjer izražam dvom o krivdi Strojanovih. Ponovno lahko omenim, da je vsak nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda, oziroma dokler ni obsojen. Seveda po mnenju večine to ne more veljati za Strojanove, oni so pač krivi. Vsi. Na slabšem od njih je lahko le še tista uboga ovca.

Ker je moj prispevek (napisan v začetku novembra) odgovorna urednica zavrnila, ga nedotaknjenega in nespremenjenega ponujam v branje tukaj:

Manjšina VS Večina

Kot strela z neba je nedavno odjeknila šokantna novica o kraji, klanju in razkosanju ovce na otroškem igrišču. Ovci sta bili v oskrbi učencev OŠ Škofijskega zavoda v Šentvidu. Sum se je mahoma zgrnil na Rome, konkretneje, na razširjeno družino Strojanovih.

Recimo, da bi si nekdo (lahko Rom, lahko Slovenec, lahko Vietnamec) zaželel sveže meso, ki si ga v trgovini ne more privoščit. Pri zdravem razumu, v nobenem primeru se tega nihče ne bi lotil na tak način. Nedvomno gre v ozadju za drug motiv, kot želja po okusni pečenki. Dogodek spominja na tisto grozodejstvo, ko so pri gradnji džamije v Ljubljani neznanci podstavili prašičjo glavo. Zaradi obscenosti ljudi neredko trpijo tudi živali. Pri takih vzgibih nima etnična pripadnost nobene veze, kvečjemu etična. Ljudje smo si lahko zelo različni, pa vendarle tudi zelo enaki.

Če poskusimo vendarle slediti trditvi, da je to storil nekdo iz družine Strojanovih iz Roj, bi nedvomno moral nositi vso odgovornost za dejanje. A krivca se najverjetneje ne bo odkrilo, saj je bil predlog pregona na željo oškodovanih umaknjen. Nedvomno v očeh nekaterih krajanov ostaja prepričanje, da vedo kdo je storilec. Čeprav se ne ve, oni vedo.

Po večkratnem obisku zaselka na Rojah močno dvomim, da je storilec iz tam. A če je kdorkoli prepričan v to, je nedopustno, da smatra za krivce vse Rome, kot neke vrste dežurnih krivcev za vsa zlodejstva.

Strojanovi so odprti, prijazni ljudje, veseli obiskov prijaznih ljudi. To so opazili že mnogi krajani tudi iz naše četrtne skupnosti, ki so povezani s Strojani in jih radi obiskujejo. In kot se dogaja v drugih romskih naseljih po Sloveniji, so se tudi na Roje že preselili oziroma priženili Slovenci. V resnici so uveljavljeni stereotipi o Strojanovih popoln vsebinski vakuum, neobstoječe resnice, ki jih večinska populacija stalno neguje in jih ne zmore sprejemati kot enakopravne ljudi, v dobrem in slabem.

Kot smo si medseboj različni krajani v ČS Šentvid, so razlike med posamezniki na Rojah opazne. Nekateri se zelo potrudijo in lično uredijo bivališče, drugi manj. Primer lepo urejenega bivališča kaže tudi slika. Ob vseh obiskih sem lahko opazil, da so precej dejavni pri urejanju svojega bivalnega okolja in pri različnih dejavnostih, ki jim prinaša tudi zaslužek, kot npr. zbiranje obnovljivih odpadkov. V razgovorih smo prišli celo do ideje, da bi priredili pomladni odprt dogodek – piknik ali kulturno prireditev v naselju, kamor bi bili vabljeni krajani ČS Šentvid.

Prebivalci Roj niti ne skrivajo, da kdo od njih občasno zagreši kaj neprimernega, nezakonitega ali kaznivega. Resnično jih pa moti, da so dežurni krivci za mnoga dejanja, v smislu pretiravanja, napihovanja ali popolnih izmišljotin. Moti jih nadlegovanje, šikaniranje, grožnje in tudi fizično nasilje nad njihovimi otroci, ki jih stalno doživljajo, samo zaradi barve kože in priimka.

Želijo si boljše prihodnosti za svoje šolajoče otroke, kot seveda vsi soljudje. Večina od njih si želi redne zaposlitve, pa čeprav je plača neredko lahko celo nižja od podpore, ki so jo deležni. A dejstvo je, da se zaposlitveni razgovor zaključi takoj, ko razkrijejo svoj priimek.

Dobro in pravilno se zavedajo, da diskriminacija, nestrpnost in stereotipi izhajajo iz medsebojnega nepoznavanja in nepovezanosti z večinsko populacijo. Njihov način življenja je predvsem odraz okolja, kjer živijo, vključno s segregacijo in socialno izključenostjo. V resnici so bili prisiljeni razvijati več spretnosti in iznajdljivosti, saj v izhodiščih niso enakopravni z večinsko populacijo. Primeri pozitivne diskriminacije, institucionalne podpore, zakonodaje itd. ne odpravijo vseh posledic segregiranosti, predsodkov in nestrpnosti. Kljub vsemu so zadovoljni z novim okoljem, zlasti ob izkušnji iz Ambrusa.  Kulturno so sicer dobro vpeti v širše družbeno dogajanje -  z načinom življenja se v grobem ne razlikujejo od večinske populacije, razen zaposlitvenih možnostih, kar pa je tako in tako v obstoječem neoliberalizmu vse bolj problem nas vseh. Želijo si le dostojno živeti, kot vsi mi.

In nazadnje, v vsakdanjem življenju je stalno reproducirana jeza in nevoščljivost glede napihnjenih podpor, ki jih Romi prejemajo... ob nizkih plačah ali celo brezposelnosti ter splošni revščini mnogih Slovencev. Seveda Romi niso in ne morejo biti vzrok nizkih plač in širjenja revščine v Sloveniji. Ravno obratno, so le žrtev družbene realnosti, prav tako kot naraščajoča revščina vse večjega deleža Slovencev.