Članek
Potreba po disciplini in redu

Potreba po disciplini in redu

Objavljeno Sep 12, 2016

Vsak dober zastopnik oblasti ali moči ali sile vam bo rekel, da ljudje potrebujejo disciplino in red. In če hočete, da pade komu čeljust dol, mu vrzite v obraz teoretski žargon, ki ga morda še sami ne razumete čisto dobro in vam je zgolj všeč, morda pa ste še malo zaljubljeni v njega oziroma v njegovega avtorja, podprt s ščepcem matematike ali statistike, kar je tako rekoč isto. Recite, da je nekaj matematično dokazano in vsi bodo tiho. Nihče ne bo pisnil, ker si ne upa. Od malega ga namreč šolniki vzgajajo, da je matematika strašno disciplinirana in urejena in natančna in rigorozna in da razvija ne vem kakšne kognitivne funkcije in da so matematiki silno natančni in neizprosni in disciplinirani in pametni in inteligentni in rigorozni in bla, bla, bla. Če nekaj rečejo, tako sklepajo učenci, tako tudi je in pika. Pri matematiki so zato učenci pogosto dokazano prestrašeni, to dokazujejo z matematiko in s statistiko podprte znanstvene študije, in v glavnem disciplinirano in urejeno molčijo, ko poslušajo učiteljeve abstrakcije, ki jih ne razumejo. Ljudje, ki ne upajo misliti s svojo glavo, so takisto disciplinirani in urejeni in se vse življenje bojijo kar koli reči, zato so tiho celo tedaj, ko poslušajo neumnosti. Posledice so seveda katastrofalne.


Obenem pa velja tudi tole. Ljudje se pogosto obnašajo po zelo preprostem načelu, ki ga ponazarja tale prispodoba.

Ustavi jih policist, ker prehitro vozijo. Plačajo kazen in nato dvajset minut vozijo počasneje, oprezujoč, če se kje skriva še kak policist. Po dvajsetih minutah jim dol visi za hitrost in policiste in nevarnosti in druge udeležence prometa, zato preprosto pritisnejo na plin in norijo po cestah. Zgodba pa ima še bolj bizarno nadaljevanje.

Zvečer sedejo pred televizor in tam na oni strani že sedijo resni strokovnjaki, ki opozarjajo na meje in zidove in vse drugo, zlasti pa na to, da moramo znati postavljati meje, predvsem otrokom, ki da jih je treba kdaj tudi naklestiti, ker dobesedno prosijo, da jih naklestijo, kot dokazujejo nekateri slovenski antropologi in antropologinje in psihoanalitiki in dušebrižniki, ki pojejo veliko rakotvornega rdečega mesa, čeprav to nima nobene zveze z njihovimi argumenti, saj jih ima zlasti z rastjo tumorskih celic in z rakom na črevesju. Saj jih tudi zares postavljajo, meje namreč, da se elita in srednji razred ogradita od vseh drugih ljudi, ki predstavljajo polovico prebivalstva sveta. In postavljajo tudi rezalne in bodeče žice in planke in kar hočete. Tudi ljudje, ki norijo po cestah, so kajpak za meje in zidove in planke in za to, da je treba otroke kdaj pa kdaj po riti. Ta svet je definitivno poblaznel. In v njem živi, skladno z religiozno matematiko, vse več robotiziranih ljudi, namesto da bi bilo tam vse več počlovečenih robotov.

Teorija, tudi matematika, je kajpak lahko razsvetljenska, lahko je emancipatorična, lahko je resnicoljubna in lahko je egalitarna in lahko pripomore k pojasnjevanju resnice življenja, ki ga živimo. Taka pravzaprav celo mora biti, saj je taka po definiciji. Pa vendar je lahko tudi čisto blefiranje – v takem primeru ni nič drugega kot alibi ali kritje za gospostvena razmerja, odnose izkoriščanja, nepravičnost, krivice, neumnosti in norosti.

Ni namreč res, da je vsaka teorija teorija. Pogosto je, kot rečeno, zgolj blefiranje in v službi gospostva. Ekonomske in družboslovne teorije o osvobajajoči naravi kapitalizma sodijo natanko sem. V resnici utrjujejo iluzije, da pojasnjujejo svet na znanstveni način, zato jim ne nasedajo le navadni ljudje, nepoučeni v znanosti, temveč jim nasedajo tudi znanstveniki, ki si obetajo koristi zase in so lačni uspeha, slave in denarja. Najslabše pri tem pa je, da se taki teoretiki najraje sklicujejo na matematiko in rigorozne matematične dokaze.

Tako so ekonomisti nekaj desetletij arogantno zatrjevali in prepričevali ves svet, da povsem razumejo delovanje kapitalizma, da ga nadzorujejo in obvladujejo, da so njihovi racionalni modeli izvrstni in skoraj čudežni, da je matematika, na katero se sklicujejo, najboljši garant, da imajo prav, da je vse statistično dokazano in pod nadzorom.

Dokler ni napočilo leto 2008. V trenutku so umolknili in molčijo še danes, čeprav se nekateri zopet enako arogantno kot prej oglašajo in vrtijo isto lajno, pridružujejo pa se jim še podrepniki oziroma prodane duše: stari in kar je še slabše: mladi. Po njihovem mnenju je kapitalizem enako racionalen, kot je bil nekoč, enako produktiven in enako dober, če ne še boljši, saj ga danes še bolje razumemo kot nekoč, še bolj obvladujemo in še bolj nadzorujemo, da je ves svoboden in da zaradi njega skupaj spletamo mreže jasne prihodnosti in svetle bodočnosti in vse raste.

Bizarnost matematizirane religije pa je, da na primer mainstream ekonomisti natanko vedo, da posegi, kakršni so zategovanje pasov in omejevanje javne porabe in privatiziranje vsega in vse drugo iz neoliberalnega arzenala, preprosto ne delujejo, da podpirajo monopole in rast neenakosti in bogatenje elit. Narejene so namreč obsežne študije, ki temeljijo na matematiki, ki domnevno podpira matematizirano religijo, kakršna je mainstream ekonomija, in te dokazujejo pravkar zapisano. Tu ni nobene magije in ni treba iznajti tople vode. Vse je na dlani, vse je dokazano, tu ni nobene skrivnosti ali nejasnosti.

Pa vendar …

V tem je norost sveta, v katerem živimo. Pa vendar se obnašajo, kot da ne vedo za študije in dokaze. Natanko vedo, za kaj gre, vendar se obnašajo kot verniki. Obnašajo se kot vraževerni religiozni ljudje. V tem je nekaj totalno patološkega, saj so kakor potniki na Titaniku, na katerem natanko vidijo, saj niso slepi, kam drvi ladja, a še naprej pojejo in rajajo in se držijo za roke in veselo vzklikajo.

Zakaj se tako obnašajo? Ker imajo moč. Imajo strašno moč. So resnični liderji in vodje, ki vodijo ves svet. Razumejo moč, ne razumejo pa matematike, znanosti in teorije. Glede njih zgolj blefirajo, ker so jim naredili lobotomijo.

In potem so glavni problem sveta begunci. Zato nenadoma potrebujemo visoke zidove in ostre žice. Populistični voditelji imajo lahko delo. Ljudje jim sledijo. Množice jim sledijo. Kimajo. Morda se celo počutijo srečne. Ali pa so vsaj zadovoljne, ker se nekaj dogaja. Voditelji jim namreč ponujajo nekaj, česar ne morejo zavrniti. Ponujajo jim svetlo prihodnost.

In zgodovina nas uči, da je svetla prihodnost nekaterih vselej na račun trpljenja drugih. Za tako spoznanje ne potrebujemo nobenih matematičnih čudežev, da bi ga dokazali.  

Usoda današnjega sveta je natanko taka, da jo mislimo in pojasnimo z nekaterimi Freudovimi spoznanji. Saj dobro vem, da je vse skupaj noro, pa vendar se obnašam, kot da je vse v najlepšem redu. Zakaj? Ker sem tako discipliniran in imam rad red.

#Kolumne #Dusan-rutar