Članek
Jezik medijskih čarovnikov

Jezik medijskih čarovnikov

Objavljeno Jun 07, 2016

Kdor vsaj za silo spremlja številke, s katerimi si pomagamo pri razumevanju dogajanj na globalnem kapitalističnem odru, zlahka ugotovi, kako mainstream mediji manipulirajo z ljudmi, ki imajo tudi to nenavadno zmožnost, da jim za manipuliranje še plačujejo. Ne mislim zgolj na novorek in žargon, s katerim zasipavajo mediji navadne smrtnike, temveč tudi na čisto zavestno manipuliranje z namenom, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, da ne bi bili razočarani, da ne bi postali preveč jezni in da seveda ne bi prišlo do komunistične revolucije; slednja je kratko malo prepovedana. Pokroviteljski odnos do ljudi pa je mizantropski, saj jih imajo za nedoletno deco, ki ji je treba vsakič znova ponuditi liziko oziroma sladkor, da so še naprej vsaj navidezno zadovoljni z življenjem, čeprav v resnici niso.


Vzemimo primer. Po zadnjih uradnih podatkih je v najmočnejšem gospodarstvu na svetu, ameriškem, seveda, 7.4 milijona nezaposlenih delavcev. To je sorazmerno malo, čeprav je številka ogromna, zato je mogoče z lahkoto namigovati, da je gospodarstvo zopet trdno v sedlu, da se vzpenja, da vse raste in da obstajajo številni razlogi za radost in veselje nad kapitalizmom.

Kljub temu se je mogoče vprašati, kaj dela vsak dan sedem milijonov nezaposlenih Američanov.

Kdor pa ni naiven, ve še nekaj drugega. Ve, da številni sicer zaposleni ljudje niso zaposleni za nedoločen čas, niso zaposleni za polni delovni čas, so zaposleni po pogodbah za kratek čas in so zaposleni na črno. Če seštejemo vse in prištejemo k nezaposlenim ljudem še premalo zaposlene (underemployment), dobimo povsem novo številko, ki je v medijih ne boste zasledili: malo manj kot 20 milijonov ljudi. Razlika je seveda več kot očitna.

Kaj dela vsak dan 20 milijonov nezaposlenih in premalo zaposlenih Američanov?

Bistvo je torej v razlaganju številk in v načinu, kako do njih sploh pridemo. Torej ni res, da so objektivne številke kar 'tam' in da so vsem na voljo, da je vse transparentno in jasno. Do številk vselej šele pridemo, če imamo voljo in možnost.

Ogledamo si lahko še en primer. Mediji imajo zelo radi napovedi. Rast ameriškega gospodarstva je kajpak zelo pomembna, zato je bilo že pred časom rečeno, da bo v letu 2016 zraslo za 2.5 %. Za navadnega smrtnika je to še kar spodobna številka, ker je nekje slišal, da bi morala biti rast vsaj triodstotna; ne ve sicer, zakaj bi moralo tako biti, kljub temu pa verjame. In potem je bilo vse tiho.

Zamolčali so novo napoved, ki je krepko znižana: 1.9 %. Vse to je navaden šolski primer manipuliranja z ljudmi. In 1.9 % je bistveno manj kot 3 %.

A zakaj je manipuliranje z ljudmi sploh potrebno, zakaj vztraja, zakaj ga ljudje ne spregledajo, zakaj ne odvržejo rožnatih očal in pogledajo na svet s svojimi očmi?

Za odgovor potrebujemo nekaj psihološkega znanja. In potem vemo.

Razlage nam namreč povedo, da bi mediji radi prepričali ljudi v nekaj, česar velika večina sploh ne čuti: da so časi boljši, kot so bili, da vse raste in da so ljudje zadovoljni. Od kod medijem ideja, da je to sploh treba početi, da so za to zadolženi prav oni in da je vse skupaj moralno oziroma etično?

V knjigi z naslovom Media Wizards: A Behind-the-scene Look At Media Manipulations, ki jo je spisala Catherine Gourley, naletimo na dobro idejo, s katero si lahko dodatno pomagamo pri odgovoru na zastavljeno vprašanje.

Ljudje, ki skrbijo za medijske vsebine, so real-life image-makers, kot jih imenuje avtorica. Izraz je zares dober in uporaben, zato ga velja imeti pri roki. Manipuliranje tako ni čisto čaranje, ampak je čaranje s pomočjo realnih podob, podob realnosti, vzetih iz objektivne realnosti, ki jim dodajajo okraske, potem pa uporabljajo zrcala in druge pripomočke za ustvarjanje sporočil in novih podob realnega sveta.

Pomembno je torej, kar se dogaja vmes, na poti do končnega uporabnika; pomembna je montaža, če si lahko sposodim za filmski izraz.

Medijski čarovniki so vsekakor bolj ali manj kreativni ljudje ali pa vsaj skušajo biti kreativni. Ne smemo misliti, da so neumni, zlobni in da sovražijo druge ljudi, da si sporočila in podobe sveta kar izmišljujejo. To jim niti ne bi pomagalo, saj so odvisni od njih in seveda od njihovega denarja, s katerim plačujejo sporočila oziroma realne podobe realnosti.

Logično nujno je torej, da so mediji prijazni do odjemalcev in da so kreativni, da hodijo image-makers na tečaje kreativnega pisanja in ustvarjanja sporočil.

Obstajajo torej paralelni svetovi, ki jih ustvarjajo kreativni medijski čarovniki. To so svetovi navideznega zadovoljstva, simulirane rasti in prirejenih podatkov, da bi ljudje verjeli, da živijo v vzporednem svetu, čeprav ne živijo v njem.

V tem je bistvo manipuliranja: ljudje naj verjamejo, da živijo v drugem svetu, ne v tem, v katerem dejansko živijo.

In kakšen je dejanski neoliberalni svet za večino ljudi?

Dejanski svet je poln podnebnih katastrof, migrantov, sužnjev, dolgov, slabo delujočega zdravstvenega sistema, neenakosti, ki nenehno naraščajo, slabo delujočega sistema šolanja, ki dopušča, da ljudje z diplomami v žepu še naprej verjamejo v horoskop, polno Luno in druge vraže, padajočega standarda za večino družin, ki zasluži vse manj, nezaposlenosti, depresij in antidepresivov, alkohola in drugih substanc, s katerimi se je mogoče zadevati, da je svet videti vsaj za silo v redu.

Sladko je kajpak verjeti, da zapisano velja le za ZDA in morda še za Kitajsko, za Slovenijo pa ne. Kdor živi v vzporednem svetu, to lahko verjame.

Tudi to je predvideno. Medijski čarovniki namreč vedo, da nekateri ljudje preprosto verjamejo vsemu, kar preberejo, slišijo in vidijo; ti so lahka tarča. Prav tako vedo, da nekateri ne verjamejo ničesar, a teh je sorazmerno malo, zato ne štejejo prav dosti. Za medije to ni problem, kajti zanesejo se na tole aksiomatsko idejo: dokler niso ljudje povsem prepričani, po kakšnem kodu so narejena medijska sporočila, ne morejo ločiti dejstev od fikcije. In natanko za to gre.

Ne gre torej za oblikovanje soglasij, kot pravi Chomsky, saj je teh danes vse manj in manj, ker svet razpada. Bolj gre za ustvarjanje negotovosti, zaradi katere je mogoče odlagati v neskončnost vpogled v resnico, saj ljudje niso dovolj medijsko pismeni, da bi prepoznavali kode, po katerih so narejena sporočila in so narejene podobe realnosti.

Negotovost se dobro prodaja. Natanko za prodajanje sporočil pa tudi gre. Ko ljudje kupijo sporočila, je vse drugo enostavno. Potem kupujejo tudi izdelke in se pustijo zabavati. Mediji so namreč narejeni za profite in za zabavo. Vse drugo so zgolj nepomembni detajli.

Medijsko čarovništvo je danes pomembnejše kot kadarkoli v zgodovini. Tekmovalnost je namreč izjemno ostra. Kdor naredi napako, je v trenutku izločen iz igre. Da ne bi storil napake, sledi navodilom oziroma kodom, ki se jih mora naučiti. Nihče namreč ne želi biti izključen. Logično.

Kljub temu je večina ljudi že zdavnaj izključena iz globalnega sveta in ima v rokah komaj za vzorec kapitala, medtem ko manj kot 1 % elit drži v rokah vse, kar je treba držati, če hoče, da se bo kapital še naprej kopičil v njenih rokah, ne pa v rokah navadnih ljudi.

 

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar