Članek
Ne bodi junak!

Ne bodi junak!

Objavljeno May 30, 2016

Kapital ni denar, kot so napačno prepričani številni ljudje. Lastniki kapitala hočejo, da ljudje spontano verjamejo, da so različni in da lahko znotraj kapitalističnih okvirov svobodno delajo, sledijo svojim sanjam in so dinamični oziroma aktivni. TO je pravi kapital, nad katerim so navdušeni njegovi lastniki. Da ljudje verjamejo, da spontano želijo biti dinamični in da želijo vsega vsak dan več, da torej delajo, kar morajo delati, in da verjamejo, da to delajo zaradi lastne svobodne volje ter v lastno dobro. In da nikoli ne postavijo okvirov pod vprašaj, da se ne sprašujejo, zakaj mora biti tako. Verjeti morajo, da je vse skupaj preprosto naravno, kot je na primer naravno gibanje Lune, na kateri ni kisika, okoli Zemlje, in da drugače sploh ne more biti. To je ideologija par excellence: da ljudje svobodno želijo več istega, da so svobodno prepričani, da drugače ne more biti, in da se trudijo po najboljših močeh, da bi vse ostalo, kot že obstaja.


V risanem filmu Angry Birds (Clay Kaytis, Fergal Reilly, 2015) slišimo zato tole preprosto zahtevo: ne igraj se junaka! Pticam prašiči sicer odnesejo vsa jajca, ki predstavljajo njihovo prihodnost, kar je zelo očitno in logično, toda kljub temu slišimo, kar sem zapisal. Morda je to najboljše možno življenjsko vodilo v postmodernem neoliberalnem svetu, v katerem je vse pomembnejša tudi psihologija dizajniranja človeških eksistenc. Dobro je, če ogledu risanega filma sledi branje tele knjige: The psychology of design: creating consumer appeal.

Živimo namreč v kompleksnem svetu, zato je treba danes za zapeljevanje potrošnikov povezovati: estetiko, antropologijo, kreativnost, znanosti o dizajniranju, marketing in seveda psihologijo. Ljudje namreč ne smejo misliti s svojo glavo, zlasti pa ne smejo biti slabi potrošniki in ne smejo skušati biti junaki. Kdor hoče biti tak, ga s pomočjo uporabne znanosti spremenijo v dobrega potrošnika. Najboljši potrošnik je zato človek, ki hoče iz dneva v dan več in obenem verjame, da je taka njegova svobodna volja.

Kapitalizem zato ni grob in brutalen sistem družbenega življenja. V resnici je nadvse prijazen do ljudi, ki že imajo dostop do kapitala. Kapitalizem za nekatere vseskozi že ima prijazen obraz; do vseh drugih je manj prijazen, oziroma mu je zanje kratko malo vseeno, ker nima od njih nobene koristi. Zanje obstaja kapitalistični cilj. Končni cilj kapitalističnega dizajniranja ljudi je namreč – človek kot osebnost. In končni smoter osebnosti je – osebnost kot blagovna znamka. Včasih so osebnosti vzgajali, danes, v poznem neoliberalnem kapitalizmu jih – dizajnirajo.

Dizajnirajo jih kajpak znanstveno. Nobena zadeva ni prepuščena naključjem. Ljudje morajo biti natanko taki, kakršni morajo biti, da bodo lastniki kapitala oziroma družbenih razmerij zadovoljni. Zaposlujejo znanstvenike, da povedo, kako dizajnirati ljudi kot osebnosti, da bodo taki, kakršni tudi morajo biti, zato nenehno poudarjajo, da živimo v družbah znanja in da je treba še več vlagati v znanje, brez katerega menda ni prihodnosti.

Junakov zato ni več, razen če jih dizajnirajo z vnaprej določenim smotrom. Pomembno je zlasti dizajniranje zunanjega videza, pomemben je vizualni dizajn, čeprav je enako pomembna tudi notranjost ljudi, njihova duša. Pomembno je tudi antropomorfiziranje izbir, ki jih utegne imeti taka osebnost. Določene so vnaprej in imajo človeške značilnosti oziroma lastnosti. Tudi te so določene in dizajnirane vnaprej; avto na primer zato ni zgolj kup pločevine na kolesih, temveč je vaš zaveznik in prijatelj, ki skrbi za vaše udobje. Še več. Danes je mogoče dizajnirati tudi človeške izkušnje. Skrbno so izbrane in načtovane. Novorek bo zato vse bolj zasičen z izrazi, kot so: visual product design; design of experience; aesthetics of brand name design; predicting emotional responses; change is the only constant; choice overload.

Zakaj je vse to potrebno? Zaradi profitabilnosti kapitala, kot rečeno.

Dizajniranje človeških eksistenc je v ostrem nasprotju z resnico sodobnega globalnega sveta. Medtem ko načrtujejo iluzije in prepričujejo ljudi, da je vse v redu, da je lepo, dobro in napredno, da bo vse raslo, so svetovni voditelji vendarle vse bolj na trnih, kajti nezaposlenost nikakor ne upada, realni dohodki ljudi se zmanjšujejo, ne povečujejo, produktivnost raste počasneje, kot bi si želeli, zlasti pa bode v oči brezupno nizka stopnja vlaganja.

V prihodnosti bo zato vse več katastrofalnih podnebnih sprememb, globalna gospodarstva bodo vse bolj na psu, dolga depresija se bo vlekla in bo še bolj dolga, kot si kdo predstavlja, industrijska proizvodnja se bo celo krčila ali pa bo na enaki ravni, kot je danes, kar pomeni, da se ne bo nikamor premaknila. Po drugi strani pa bo vse več dizajniranja človeških eksistenc, da bodo ljudje še bolj slepi, kot so že, še bolj mirni, še bolj dinamični in še bolj ubogljivi.

Razkorak je več kot zanimiv, saj je dramatičen, da ne rečem tragičen, v prihodnosti pa bo še bolj dramatičen. Na vse mogoče načine bodo namreč skušali prepričati ljudi, da je s kapitalizmom vse v najboljšem redu, da se ne bodo upirali, saj bi bil upor katastrofalen. Uporabili bodo vse mogoče psihološke in druge trike, ki jih lahko proizvede znanost. To bodo priganjali, da jih proizvede vse več, toda na koncu bo vse zaman. Nihče ne more ustaviti padanja profitabilnosti.

Konec sveta bo tako ujet v bizarne iluzije o neskončnem, brezmejnem napredovanju in kopičenju vsega. Zares žalostna podoba.

Preberem še eno knjigo. Fuzbal me pač ne zanima, zato tudi ne vem, kdo je zmagal na zadnji tekmi v četrti slovenski ligi. Vem pa, da je te dni na neki tekmi zmagal nekdo iz Madrida. To vem, ker se mi vsiljujejo informacije. Dizajnirajo jih in nemogoče se jim je upreti. Zadaj je pač znanost, ki deluje. Nemogoče je torej, da nekaterih informacij ne bi imeli. S tem se je zato treba sprijazniti, zato se preprosto sprijaznim, da vem, da je zmagal nekdo iz Madrida.

Vnovič vzamem v roke tole knjigo: Andreas Malm, Fossil Capital.

In potem lahko odgovorim na vprašanje o norem vedenju ljudi ob koncu sveta. Dejstvo je namreč, da človeštvo pokuri vsak dan več fosilnih goriv, čeprav so podnebne spremembe zaradi tega že katastrofalne. Kako je tako delovanje mogoče?

Dober začetni odgovor ponuja Andreas Malm. Fosilna goriva dajejo moč ali oblast tistim ljudem, ki so njihovi lastniki. In ko govorom o oblasti, mislim na oblast nad delavci ali na kapital.

Za oblast tudi gre. Ko nekateri dvomijo v podnebne spremembe, ne vedo, kaj govorijo, kajti v resnici sploh ne gre za znanost in njeno dokazovaje, kaj se dogaja v empirični realnosti. Ključna so kapitalistična razmerja med gospodarji in hlapci, med lastniki kapitala in delavci, ki so kapital. Gre za družbena razmerja, kajti to je kapital, kot rečeno.

Ohranjati kapital pomeni ohranjati obstoječa družbena razmerja, pomeni ohranjati oblast nad delavci. Podnebne spremembe v resnici nikogar ne zanimajo, če odštejemo nekaj znanstvenikov in ljudi, ki še hočejo in upajo misliti.

Ob tem pride do izraza še ena Marxova ideja: kapitalizem ne more obstajati brez države. Ta ga mora podpirati na vseh koncih in krajih, reševati mora banke in korporacije, ko zabredejo, pritiskati pa mora tudi na delavce, da ostajajo mirni in so še naprej prepričani, kako zelo svobodni so.

Sedaj je jasno, zakaj zanikanje podnebnih sprememb. Ko govorijo znanstveniki o prihajajočih katastrofalnih podnebnih spremembah, nevede govorijo o potrebi po družbeni revoluciji, saj ne berejo Marxa. Zmanjševanje porabe fosilnih goriv namreč pomeni spreminjanje družbenih razmerij, kajti fosilna goriva so obenem fosilni kapital, to pa so družbena razmerja.

Za katastrofalne podnebne spremembe torej niso odgovorni vsi ljudje, kot trobijo mediji, češ da mora vsakdo poskrbeti za svoj ogljični odtis. To so jajca, sem pa sodijo tudi nebuloze o nizkoogljični družbi; to je še slabša od sintagme kapitalizem s prijaznim obrazom. Odgovorni so namreč lastniki fosilnega kapitala, ki jih je komaj za peščico, a se jim ljudje kljub temu ne uprejo.

Poraba fosilnih goriv raste iz dneva v dan, saj tudi mora rasti, da bi raslo vse drugo.

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar