Članek
Kje je res Evropska meja

Kje je res Evropska meja

Objavljeno Apr 18, 2016

 

Med nedavnim potovanjem v Turčijo me je presenetilo, kako zelo je življenje tam podobno življenju tukaj. Slovenci in Turki nimamo kaj dosti skupne zgodovine, pa še tisto smo večinoma pisali vsak na svoji strani bojnega polja. Imamo ne le različni veri, ampak tudi različni predhodni veri. Jezika sodita v različni družini; še romščina nam je bližja od turščine. Mi smo bili zadnjih 1.000 let pretežno stalno naseljeni poljedelci in obrtniki, med njimi pa je bilo veliko pastirjev, trgovcev in vojakov. Oboji imamo sicer podobno gorato pokrajino, a precej različno vreme in pridelke. Naš dan se vrti okoli alkohola, njihov okoli hrane. In vendar se mi je zdel Istanbul dosti bolj domač kot Berlin.


Pravzaprav mi ni treba iti tako daleč. Razlika med kraji severozahodno od nas in tukaj je velika. Razlike med kraji tukaj in jugovzhodno od nas pa skoraj ni. In v čem je razlika oziroma podobnost? Že iz vesolja pade v oči ne/urejenost hiš in okolice. Neobhodna je podlaga, po kateri se voziš ali hodiš. Na sebi občutiš brezbrižne/ocenjujoče poglede mimoidočih, okoli sebe pa tudi njihov spokojen/nasilen način vožnje. Med vožnjo ali sprehodom začutiš hladen/čustven utrip mesta. Med podrobnejšim potepanjem opaziš, kako lahkotno/vztrajno ljudje vzpostavljajo odnose in kako spodobno/naveličano delajo. Med klepetom z domačini in prelistavanjem časopisov si ustvariš predstavo o tem, koliko so 'elite' podvržene pravu in koliko velja obratno … Razlike in podobnosti pridejo do izraza tako v mestih kot na podeželju, izurjeno oko pa njihove znake opazi tudi sredi narave.

Potovanje po Evropi je po mojih izkušnjah kot potovanje po dveh svetovih, ki sta med seboj ločena skoraj po Korejsko. En svet so dežele ob Sredozemskem morju ter bivše komunistične dežele Vzhodne Evrope. Drugi svet je Srednjeseverozahodna Evropa. Razlike med tema dvema svetovoma so večje kot razlike znotraj njiju, pa naj gre za velike ali majhne države, vplivne ali nepomembne, 'večne' ali začasne.

Zemljepis je pomemben, a v tej zgodbi je zgolj statist. Meja večinoma poteka po državnih mejah. Francija v smeri sever-jug morda nudi blag prehod iz enega v drugi svet, Vzhodna Nemčija pa se ga samo še spominja. Razlike med življenjem na ravnicah vzhodno in zahodno od Odre so večje kot med življenjem v ruski stepi in na nadmorskih vzpetinah Ligurije. Skandinavija je čisto posebna dežela s čisto posebnimi ljudmi, a življenje na obeh straneh južnega Baltskega morja se razlikuje bolj kot življenje na norveških otokih in na avstrijskem Tirolskem. Na 'naši' strani se najbolj razlikujeta življenje ob morju in v notranjosti, a sicilski kmet se bo počutil bolj domače v slovaški vukojebini kot na nizozemski farmi tulipanov. Še več; sodeč po videnem in slišanem bi upal reči, da so nam po miselnosti in načinu življenja bližji prebivalci afriških in azijskih dežel ob Sredozemskem morju kot Angleži in Luksemburžani, kaj šele kakšni Islandci.

In kaj povzroča te razlike? Kot glavni krivec se oglašuje vera. Severozahodci naj bi bili podvrženi protestantski delovni etiki (karkoli že to je), po zaslugi katere naj bi pred svojim pragom čistili bolj kot ves preostali svet. Okoli hiš imajo res bolj pospravljeno, sicer pa to komaj drži vodo, kajti z izjemo Skandinavije je katolikov v teh deželah enako ali več kot protestantov. Ker pa je vera najmočnejše orodje za množično usmerjanje misli (pranje možganov) in vpreganje celih skupnosti v določen način življenja, kar jih poznamo, se bomo s to domnevo še malo poigrali …

Težnje po spremembah, iz katerih je vzniknil protestantizem so se pojavile na severozahodu, ne ob Sredozemskem morju. S pravoslavjem, ki se je od katolištva odcepilo že prej, sta se samo oplazila. Protestiral je proti katoliškim obredom, in ko se je razmahnil, je bil deležen močnega katoliškega odpora. Protireformacija je na severozahodu doživela precejšen neuspeh, ob Sredozemlju pa skoraj popoln uspeh. Protestantska delovna etika, vkolikor obstaja, je temu sledila …

Razlog za razlike mora torej biti isti, zaradi katerega se je protestantizem pojavil in obdržal na severozahodu in v njegovih kolonijah, na jugu, vzhodu in v preostalem krščanskem svetu pa ne. Morda pa ta razlog tiči v širini in globini družinskih in prijateljskih odnosov …

Za severozahodnjake je značilno sobivanje v majhnih družinah. Skupaj živijo starši in mladoletni otroci. Ko ti odrastejo, gredo po svoje; pogosto v drug kraj ali na drug konec sveta, kjer se vzorec ponovi. Svoje poklicno življenje pogosto začnejo brez vez in poznanstev. Mnogi vajo ponovijo večkrat v življenju, ker se brez težav selijo s trebuhom za kruhom. Če postanejo delodajalci, tudi nimajo zadržkov zaposliti ljudi, ki jih ne poznajo in o katerih ne vedo ničesar. Poklicne vezi so številčnejše, bolj raznolike in močnejše od družinskih in prijateljskih. Prijateljstva, ki niso povezana s poklicem, so zaradi dela in selitev pogosto površna in občasna.

Tako živijo samo oni in ljudje v njihovih (nekdanjih) kolonijah. Za vse ostale Zemljane (vključno s severozahodnjaškimi 'elitami') je pripadnost družini na prvem mestu, prijateljem pa na drugem. Ljudje živijo s člani širše družine pod isto streho ali vsaj kje blizu, če se le da. Za to bližino so pripravljeni delati za manj denarja in v slabšem delovnem okolju. Zaposlitev sorodnika ali prijatelja ima prednost pred zaposlitvijo najustreznejšega prosilca. Če delajo zase in za svoje bližnje, se trudijo. Če delajo za nekoga, s komer jih veže samo to, da zanj delajo, se ne trudijo.

Zakaj je prav na severozahodu Evrope prišlo do takšnega atomskega uničenja medosebnih odnosov, s katerim so v zadnjih stoletjih okužili večino preostalega človeštva? Družinske vezi uspešno razbijajo občasna pustošenja kuge in drugih smrtnih bolezni, lakote in naravne ujme, množične selitve, vojne in oblastno nasilje. A vse to je stalnica človeških družb. Morda pa je bilo tega na severozahodu Evrope v nekem obdobju toliko, da poti nazaj ni bilo več? Poglejmo!

Začelo se je, kot večina družbenih nemirov, s podnebnimi spremembami – z malo ledeno dobo (13.–19. st.). V Veliki Britaniji sta jo otvorili škotski vojni za samostojnost (1296–1357), ki ju je začinila (podnebno pogojena) velika lakota severne Evrope (1315–1322). Sledila je 100-letna vojna (1337–1453), začinjena z veliko kugo (1346–1353). Vojni je na Otoku takoj sledila še vojna vrtnic (1455–1485), na celini burgundske vojne (1474–1477), kugi pa vsepovsod malo bolj blago smrtonosna nadaljevanja, da o rednih ljudskih uporih sploh ne govorimo …

Čista grozljivka, a žal le malenkost bolj grozljiva, kot v preostanku Evrope … Večina evropske zgodovine je takšna. Danes so znane grozote, ki smo jih Evropejci počeli na drugih celinah, ko smo osvajali svet (in malo manj znane tiste, ki jih tam še vedno počnemo). A povsem enake grozote smo pred- in medtem počeli drug drugemu (in jih še vedno počnemo). In v tem Severozahodnjaki niso prav nič prednjačili ali nazadovali za Sredozemci in Vzhodnjaki. Iztrebljenim ljudstvom je navsezadnje vseeno, ali si jih pobil v plinskih celicah ali z mačetami …

Očitno je treba pobrskati globje v preteklosti. Germane in Kelte so, sicer izkrivljeno, popisovali že stari Grki in Rimljani. Germanke so se v primerjavi z njimi poročale razmeroma pozno, pogosto po 20. letu starosti. Otroke so dojile same, ne dojilje ali sužnje, in v tem času praviloma niso znova zanosile. Oboje je bilo razlog, da so imele manj otrok kot južnjaki in so lahko v življenju počele še kaj drugega, kot skrbele zanje in za svoje bojevite dedce. Kot kasneje Vikinginje, so bile tudi Keltinje moškim dosti manj neenakovredne kot Sredozemke. Nekatere so bile celo vladarke in bojevnice. V starosti za v šolo so šli keltski otroci (tudi deklice) v rejništvo k družini znotraj klana, kjer so se izučili za to in ono. Vezi med starši in otroci so torej že takrat imele rivale v poslovnih vezeh …

Svoj lonček je pristavil tudi fevdalizem. Naučeni smo, da je šlo za enega, v resnici pa sta bila dva – severozahodni in več jugovzhodnih. Severozahodnemu, ki je izšel iz služenja in manorializma, je uspelo tekom obstoja v celoti uničiti plemensko pojmovanje skupnosti ter ga nadomestiti s pokornostjo posameznikov vladarjem (cesarjem, kraljem, vojvodam, grofom, baronom …) in cehom. Ko je bil v zadnjih vzdihljajih, so začeli zahodni Evropejci osvajati svet. Kjer jim plemenskih odnosov kljub večstoletnemu trudu ni uspelo utopiti v krvi, so čeznje z ravnili potegnili meje, zaradi katerih so se odtlej v krvi utapljali sami …

Katolištvo je pri vsem tem izdatno pomagalo. Ljudem je namesto plemenske ponudilo cerkveno skupnost. Da bi razbilo moč širših družin, je pričelo zganjati cirkus okoli sporazumne poroke ter 'osnovne družinske celice' očeta, matere in njunih zakonskih otrok.

Severozahodna Evropa ni samo domovina protestantizma, ampak tudi industrije in kapitalizma. Predpogoj za oboje je zasebna lastnina – presežek denarja in proizvodnih sredstev v rokah maloštevilnih posameznikov. V okoljih, kjer so člani širše družine skrbeli drug za drugega, takšno razumevanje zasebne lastnine ni moglo nastati; kar tam pripada enemu, namreč v večji ali manjši meri pripada vsem. Zasebna lastnina je bila – skupaj z industrijo in kapitalizmom – povsod drugod bolj ali manj prisilno uvožena in prilagojena družinskemu, rodovnemu ali plemenskemu razumevanju sveta.

Kapitalizem je kolikor toliko učinkovit le, če so ljudje plačani tako za količino kot za kakovost dela – torej vsakdo glede na svoj prispevek. V 'družinskih' družbah je takšno vrednotenje ljudi nesprejemljivo. Tam obstajajo kaste – ljudje se po premoženju, starosti, spolu in zakonskem stanu razvrščajo na lestvici od manj do več vrednih. Plačilo za delo mora ustrezati položaju človeka v družbi, ne vrednosti njegovega dela. Plačilo za kakovost opravljenega dela je v teh družbah redkost. Vsak poskus uvedbe je deležen splošnega zgražanja in odpora. Ljudje na delovnem mestu napredujejo skoraj izključno po zaslugi starosti – lastnosti, zaradi katere samodejno napredujejo tudi na družbeni lestvici.

Podjetja, v katerih sta edina pogoja za zasedbo vodilnih mest starost in veze, seveda ne morejo dohajati, kaj šele presegati neprestanega razvoja podjetij, kjer delavci napredujejo zaradi svojih sposobnosti. Zato je v 'družinskih' družbah industrija zastarela, o kapitalizmu pa se dosti govori, a se ga bolj malo izvaja. Gre bolj za sprotno izumljanje v skladu s potrebami 'elite' – nekakšen igrajmo-se-kapitalizem …

Podjetja, ki orjejo ledino, in pravi kapitalizem so prisotni skoraj izključno v deželah severozahodne Evrope in v njihovih nekdanjih kolonijah. Gre za dežele, kjer imajo družinske vezi samo še vlogo vzgoje otrok do polnoletnosti. Manj kot toliko ljudje sploh ne morejo biti povezani …

Je pa to dobro za posel … Medtem ko mi iz krize, ki je nismo povzročili, rešujemo sebe in pomagamo svojim družinam, oni, ki so jo povzročili, rešujejo svoje države in pomagajo svojim podjetjem. Medtem ko mi tujce, begunce, priseljence in domače nedomačine prekladamo sem in tja, jih oni izkoriščajo. Medtem ko smo mi veseli, če delamo za njih, so oni veseli, če delamo za njih.

Mi občudujemo velikega očeta ZDA in veliko mamo Nemčijo in hlepimo po njunem priznanju. Veseli smo, da ne marata naše poredne sestrice Grčije, ker mislimo, da se bodo bolj posvetili nam, ki smo pridni. Čudimo se veliki sestrični Rusiji, ker ju ne mara. Navdušeno smo se vključili v družinsko izročilo pretepanja očetovih pankrtov, ki jih je pridelal sosedam z Bližnjega Vzhoda. 'Ata' in 'mama' pa zgolj preračunavata prihodke in stroške družinskih vezi z nami in čakata, da nas brcneta čez prag takoj, ko ne bomo več donosni …

#Kolumne #Gregor-hrovatin