Soproga mariborskega župana so za pusta plesali s prijateljem, zakrinkanim v nacista (vir). Presenečenje? Zame ne. Le kak teden prej sem imel z njimi bližnja srečanja tretje vrste. Za to vrsto ljudi je takšno vedenje predvidljivo in smiselno. Smiselno? Ja: če oblast dojemaš tako, kot jo dojemajo ga. Irena Polak-Fištravec, se je nekaterim čarom nacizma težko upreti – tudi če ga zavestno in besedno zavračaš …

.

BLIŽNJA SREČANJA PRVE VRSTE

Ga. županova Polak-Fištravec imajo svoj s.p. (Pixie) za umetniško ustvarjanje in poustvarjanje. Njihov mož se tekom mandata kronično druži s Kitajci. Bržkone so zato dobili zamisel, da bi tudi v Sloveniji, natančneje v Mariboru, 8. februarja praznovali Kitajsko novo leto. Mož na položaju jim verjetno ni bil v napoto pri pridobivanju javnih sredstev in sponzorjev. Higienski minimum potrebne in dobrodošle infrastrukture (oder, elektrika, šotori, stojnice, stoli in mize), ki je bil že vzpostavljen za potrebe Zlate lisice nekaj dni prej in pustovanja nekaj dni kasneje, pa je bil kot nalašč tudi za njihovo prireditev …

Vse je bilo, manjkal je le človek, ki bi kuhal kitajske čaje. Ga. županova se niso obrnili na Kitajce, ki živijo v Mariboru in verjetno kuhajo čaje. Obrnili so se na dva domača čajekuhca, ki sta vabilo odklonila. Sta pa prispevala pribor in čaje, predvsem množico skodelic, kar se je kasneje izkazalo za zelo pomembno …

In kako sem jaz padel v to igro? Nekdo mi je dal njihovo telefonsko številko, rekoč, naj jih pokličem, ker imajo delo zame. »Očitno rabi dramaturga ali kaj podobnega,« sem sklepal, ko sem poguglal, kaj gospa sploh počnejo. Poklical sem jih. To je bilo v soboto, 2 dni pred kitajskim novim letom.

.

BLIŽNJA SREČANJA DRUGE VRSTE

Gospa so bili »z županom« na Zlati lisici. Povedali so mi, da sem jih rešil in da so veseli in da me bodo poklicali čez 20 minut.

Poklicali so me v nedeljo dopoldne, dan pred prireditvijo. Na Zlato lisico so namreč prišli župani in se je bilo treba družiti pozno v noč. Težak je kruh županski … Povedali so mi, da me ne potrebujejo za dramaturške posle, ampak za kuhanje čajev. To, da nisem nikoli stregel čajev, jih ni motilo. Dovolj jim je bilo, da jih rad kuham zase.

Takoj mi je bilo jasno, koliko je ura. Malo sem razmišljal in pristal. Če se ona igra s svojim delom, se lahko tudi jaz z njenim …

Seveda se je bilo treba dogovoriti za plačilo. »Koliko želite? Vi samo recite!« so čebljali. »20 €,« sem bleknil. Za 2 uri lahkega nestrokovnega dela se mi je zdelo ravno prav. Sodeč po tonu njihovega odziva bi lahko rekel več. Naivno in napačno sem iz tega tona in njihovega (zakonskega) položaja sklepal, da denar ni problem. Pravzaprav res ni bil, kajti učinek na moj žep bi bil v vsakem primeru enak …

Čaje naj bi kuhal naslednji dan od 17. do 19. ure. Da bi vse skupaj izgledalo bolj pristno, so mi ponudili, da mi priskrbijo kostum iz opere Turandot (piši kao što govoriš).

»In kdaj naj pridem?« me je še zanimalo, medtem ko sem zadrževal krohot. »Ob pol petih; bo čisto dovolj.« Ja, toliko je ura …

Ura je bila devet proč. Šel sem po nedeljskih opravkih, pojedel nedeljsko kosilo v krogu družine in v miru prebavil. Nato sem šel na sestanek s stricem Googlom in se v kakšnih dveh urcah temeljito izobrazil glede pisane množice kitajskih čajev in stoletja starega kitajskega čajnega izročila. Na facebooku – edinem viru, ki ga je po mukotrpnem iskanju našel detektiv Google – je namreč pisalo, da gre za dogodek, kjer bo med drugim možno poskusiti čaje, pripravljene po tradicionalnih kitajskih postopkih gong fu.

V ponedeljek sem šel po ponedeljskih opravkih, pojedel ponedeljsko kosilo v krogu družine in v miru prebavil. Gospa županova so mi naredili uslugo: kljub obljubi so mi pozabili poslati seznam čajev, ki jih bom kuhal, in mi tako prihranili dodatno poglabljanje v čajeslovje.

Ob pol petih popoldne sem se naslikal v Kanglerjevi dnevni sobi (na Trgu Leona Štuklja). Tam so bili običajni mimoidoči in nekaj varnostnikov, ki so stražili oder. Nič ni kazalo na praznovanje. Ob odru so bili levo in desno po dva sejemska šotorčka: dva prazna, en zaprt in en obljuden z informatorko. Bolj stran od odra so bile levo in desno stojnice, ki s kitajskim novim letom niso imele nobene veze, razen da so se njihovi lastniki tekom večera okoristili s 'praznovanjem'. Nudili so tradicionalne slovenske stojnične pijače in tradicionalno slovensko stojnično kramo. Pred odrom so bili stoli, bolj zadaj med levimi in desnimi stojnicami pa visoke mize za stoječe popivanje.

.

BLIŽNJA SREČANJA TRETJE VRSTE

Tedaj sem ugledal šesterico enako nališpanih mladenk z enakimi pričeskami, sestavljenimi iz dveh kit. To so bile hostese, ki so mi jih gospa županova obljubili med telefonskim pogovorom. Jaz naj bi zgolj kuhal čaje, one pa naj bi jih ponujale praznovalcem. V enem od praznih šotorov so se pojavili gospa županova in mladenkam razložili, kako in kaj. Jaz sem stal zraven kot kak radoveden hišnik, a me ni nihče niti pogledal. Ko so po nekaj minutah odpravili mladenke, so me gospa županova vprašali: »Kaj pa vas zanima?« »Prišel sem kuhat čaje …«

To je bil začetek najinega kratkega in sladkega prijateljstva … Gospa so takoj predlagali tikanje, na katerega sem – kar se tiče poslovnih odnosov z neznanci zadnjič – pristal. Prišel je tudi eden od omenjenih domačih čajekuhcev, ki je prinesel opremo.

Za slavnost po kitajskem čajnem izročilu gong fu sem imel na voljo: mizo, plastično cisternico z vodo, dva električna grelnika vode (potem ko smo z nekaj truda nekje staknili razdelilec), šest čajnikov z grelnimi podstavki na Ikein vosek, šest čajev (vsaj ti so bili kitajski) in tri škatle porcelanastih skodelic s podstavki (nekatere morda kitajske, vse pa iz porcelana in večinoma namenjene pitju čaja). Nataknili so mi plašč in pokrivalo iz opere TurandoT in lotilo smo se dela.

Pred mojim delovnim pultom smo kot tamponsko cono postavili mizo s skodelicami, za katero so skrbele hostese. Skuhal sem šesterico čajev in 'slavnost' se je začela.

Osnovni namen, ki so ga imeli gospa županova in se mi ne zdi napačen, je bil ljudem ponuditi prave čaje iz čajevca brez sladil, mleka in drugih dodatkov. Seveda brezplačno, kajti denar, kot vemo, ni bil problem … Meni sicer ne bi padlo na pamet, da bi na takšnem kraju ljudem nudil karkoli v porcelanastih skodelicah, a ker niso bile moje in nisem rabil skrbeti zanje, mi je bilo vseeno. To je bilo delo hostes. Koliko skodelic je izginilo v ženskih torbicah in v žepih plaščev, ne vem, a če bi se tam znašel kot gost in bi imel hostese za hrbtom, bi bil v skušnjavi …

Ljudje so najraje posegali po jasminu; bržkone zato, ker je edini imel ime, ki je ljudem zvenelo znano. Večino razpoloženih za pokušanje je bilo strah močnih čajev, zato so pili samo zelene. Po oolongu, črnem in pu-erhu so posegali le najbolj hrabri. Kot da imamo pokušino kitajskih gobovih juh …

Jaz sem bil seveda najbolj hraber. Poskusil sem vseh šest čajev, in to večkrat. A tudi če bi me zadeli, bi učinek halucinacij težko presegel učinek resničnosti … Čajne skodelice ob plastičnih kozarcih na pivskih mizah … Ljudje, ki jih je strah čaja … Hostese, ki jih je strah Kitajcev (eno so poslali, da bi čuvala prostor, kjer so se za nastop pripravljali člani KUD Hangzhou (da ne bi česa ukradli?), a ni upala iti sama, dvema pa niso dovolili iti, ker bi jih bilo potem na prizorišču menda premalo) … Čajestrežke, ki o čajih vedo tako malo, da ne znajo niti izgovoriti njihovih imen … Pacientka (takšni se skoraj vedno najdejo), ki se je kar naprej vračala z vprašanji o čajih in mi vztrajno težila, naj svoj turandotski kostum uporabljam tudi zasebno. Ko sem ji povedal, da ni moj, pa je rekla, naj si dam zašiti enakega, »saj to ne bi stalo več kot 100 €.« …

Medtem so na odrskem platnu vrteli … Vrteli so kratke dokumentarce o tej ali oni kitajski reči. Vrteli so glasbo, ki je bila še najbližje kitajski med pesmijo Kung-fu fighting. Roke, noge in boke so vrteli člani domačega KUD t'ajči. Vrtenje, ki je bržkone pritegnilo največ obiskovalcev, pa je bilo vrtenje kolesa sreče. Otroci, ki so ga zavrteli, so dobili otročje vprašanje. Ko so nanj odgovorili, so prejeli dve vstopnici za ogled filma Kung-fu panda 3 nekoč v prihodnosti, ko ga bodo pač vrteli.

Vmes nam je zmanjkalo skodelic, zato so jih morale iti hostese nekam oprat. To ni bilo predvideno. Skodelic je bilo tako zelo dosti prav zato, ker se jih na prizorišču ni dalo prati …

Dve uri sta minili in bili sta mi v neizmerno zabavo. Gospa županova so mi dali bon za hrano, ki sem ga lahko izkoristil v sosednjem šotoru. Tam so – sodeč po 'plakatu' na Facebooku – ponujali tradicionalno kitajsko hrano, pripravljeno v vok posodi (ali pa kitajsko hrano, pripravljeno v tradicionalni vok posodi; ne spomnim se več). Za bon so mi iz pravokotne servirne posode v kartonasto kocko naložili špagete z omako. Tradicionalno kitajski je bil od vsega tega samo kuhar, in zdi se mi, da je svoj prispevek k 'praznovanju' vzel tako resno kot jaz – in kot gospa županova – svojega …

Sledil je nastop pravih Kitajcev – tistih, ki so se preoblekli. Če je verjeti predhodnim napovedim gospe županove, so kasneje v zrak spustili lampiončke, a tega ne vem, ker sem odšel. V glavnem ni nič v mestu zgorelo …

.

BLIŽNJA SREČANJA DOMAČE VRSTE

Glede načina plačila so gospa županova tekom telefonskega pogovora in druženja natresli nekaj možnosti: na roko po dogodku, po pogodbi preko njenega Pixieja ali preko kitajske gostilne, ki je prispevala špagete. Na koncu so se odločili za zadnjo možnost. Plačilo naj bi prejel do petka.

V petek sem se oglasil v dotični gostilni in povprašal, kako je s tem. Povedali so mi, da med postavkami, za katere so se dogovorili z gospo županovo, ni bilo mojega plačila. Gospa županova so mi, ne bodi lena, takoj po obisku v gostilni napisali mail z vsebino: »Gregor, po pustu te pokličem in se srečava – lahko tudi v [gostilni], velja?! Lep in prijazen vikend ***Irena**« Poslal sem jim naslov, davčno številko in številko bančnega računa ter pripisal, da mi lahko pogodbo pošljejo po pošti. Z njihove strani se je najino e-druženje takrat končalo.

Končalo bi se tudi z moje, kajti izkušnja je bila neprecenljiva, boj za plačilo, ki ti ga je danes v Sloveniji dolžan nekdo iz 'elite', pa ni vreden 20 €. A kvazielite ne bi bile kvazielite, če se ne bi, prepričane v svojo vsemogočnost, nedotakljivost in večvrednost, vedle ošabno in ponižujoče kot – kvazielite …

Deset dni kasneje sem namreč (na ime s.p.-ja, ki sem ga zaprl pred 4 leti) prejel ovojnico s štampiljko Mestne uprave Mestne občine Maribor. Namesto potratne znamke je bila kakopak prav tako štampiljka: »Poštnina plačana pri pošti …« Notri je bilo pismo s tole vsebino:

»Spoštovani,

iskreno se zahvaljujeva za vaše sodelovanje na prvem »Dnevu kitajske kulture, kulinarike, pesmi in plesa«, ki smo ga v ponedeljek, 1. februarja 2016, tudi z vašo pomočjo uspešno izvedli na Trgu Leona Štuklja v Mariboru.

Veseliva se nadaljnjega sodelovanja v letu 2017 na praznovanju »Kitajskega novega leta«.«

Podpisana sta: »Soproga Irena Polak Fištravec« in »župan Mestne občine Maribor dr. Andrej Fištravec«.

.

BLIŽNJA SREČANJA NIKAKRŠNE VRSTE

Ne le, da so gospa županova za svoje igranje z javnim denarjem in prostorom brezskrbno najeli neizkušenega človeka, o katerem niso vedeli ničesar, s katerim so se dogovorili dan pred dogodkom in ki so ga prvič videli pol ure pred začetkom (lahko se sploh ne bi pojavil, lahko bi prišel pijan, lahko bi svoje delo opravil zanič …). Ne le, da so neznancu lagali, z njim niso podpisali pogodbe in mu za njihov žep zanemarljivega zneska niso bili pripravljeni plačati v nobeni obliki. Ne, svoj rafal »saj mi nihče nič ne more« dejanj so kronali z davkoplačano 'zahvalo', ki jo krasi podpis župana Mestne občine Maribor. Če so prepričani, da sem zaradi tega počaščen, jim ni prav nobene pomoči. Srčno pa upam, da vsaj župan ve, za kaj gre, da je torej nadut, ne neumen, sicer gre tudi nam za nohte …

Bolj kot jaz osebno smo lahko 'počaščeni' vsi davkoplačevalci, ki smo za tisto otročje pačenje in površno razvrednotenje kitajske kulture neprostovoljno prispevali denar, da o Kitajcih, ki so zanj prispevali ime, sploh ne govorimo …

V času, ko to berete, so z zgodbo v malo bolj suhoparni obliki že seznanjeni na Inšpektoratu za delo, v obeh oblikah pa na uredništvih izbranih javnih občil. Več kot to ne morem storiti, to pa lahko in sem … Če bo ukradenih 20 € prineslo Pixieju kakšne pravne posledice, bo to z moje strani dobro izgubljenih 20 € …

.

Torej, gospa županova Irena Polak-Fištavec, Pixie s.p.!

Če tole berejo, jim je verjetno jasno, da naslednje leto ne bom sodeloval z njimi na praznovanju kitajskega novega leta. Jaz pa upam, da naslednje leto ne oni ne kdorkoli njim podoben ne bo pripravljal praznovanja kitajskega novega leta (če že kdo, naj ga pripravijo Kitajci). V tem primeru bo moj trud s popisovanjem najinih skupnih dogodivščin več kot poplačan …

Njihov pristop bi še nekako razumel, če bi bil njihov soprog, gospod župan Mestne občine Maribor, poklicni politik že več mandatov. V tem primeru bi vama tako izgubljen stik z resničnostjo lahko priznal kot poklicno bolezen. A tip je poklicni sociolog, pa sindroma fine gospe pri svoji ženi ne le ne ustavlja, temveč ga podpira in v njem dejavno sodeluje. Ta župan je gotof, še preden bo gotof …

Z nespoštovanjem!

Nikogaršnji nevplivni nežupan Gregor Hrovatin

.

P. S. (h kolumni, ne k pismu): Če ste se kdaj spraševali, kako se da s kulturo služiti denar, je recept takle:

- imejte sorodnika ali prijatelja na položaju ali bodite sami ta oseba;

- prijavljajte se na razpise za sredstva in o tem obveščajte osebo iz prejšnje točke;

- v razdelitev denarja vključite svoje bližnje. Če kateri od njih k izvedbi zadeve prispeva tudi dejansko, ne le na papirju, toliko bolje;

- nebližnjim, ki jih za izvedbo potrebujete, obljubite bogato plačilo. Verjeli vam bodo, saj imate nekoga na položaju;

- zadevo izvedite poceni in brez pretiranega pompa. V vsakem primeru bo prišlo dovolj ljudi, da bodo s potemkinovo kuliso v ozadju na fotografijah dobro izgledali;

- vzemite si čas za ustvarjalno računovodstvo, ki naj bo videti čimbolj v skladu s predpisi;

- postopek ponavljajte, dokler se da.

Tako se praznuje, prireditvuje in festivalira ves čas. Če se na mestu 'zadeve' znajde prestolnica tega ali onega, pa vam v med ni padla zgolj sekira, ampak gozdni požar …