Cigani, črnci, južnjaki, Kitajci, muslimani in narkomani so umazani, nasilni, tatinski in leni! … Muslimani so poleg tega še džihadisti (karkoli že to je) in teroristi! … Tako je, odkar je Bog ustvaril svet, in tako bo, dokler bodo ti ljudje tu! … Pa še množijo se kot žuželke … Saj nimamo nič proti njim. Dokler ostanejo tam, kjer so, lahko počnejo, kar hočejo. Če pridejo sem, pa naj se obnašajo kot mi! In če pridejo, naj spet grejo! Ne rabijo ostati tu, ker potem samo delajo zgago in nekaj hočejo! … Mi tudi ne hodimo k njim! Če gremo, pa se prilagodimo in pridemo spet nazaj. Pa še denar jim nosimo, ki ga ne porabijo za nič pametnega …

Kaj se zgodi, ko slišimo ali preberemo, da je Cigan, črnec, južnjak, Kitajec, musliman ali narkoman napravil kak zločin? To je takoj 'dokaz', da so vsi Cigani, črnci, južnjaki, Kitajci, muslimani ali narkomani zločinci. Na drugi strani lahko enak zločin naredi deset domačinov, pa bo to zgolj potrdilo, da je med nami tu in tam kak zločinec … Če bodo ta zločin izvedli nad Ciganom, črncem, južnjakom, Kitajcem, muslimanom ali narkomanom, pa sploh ne bo zločin, ker je oni prav gotovo izzival …

Poenostavitve so priročna zadeva. Še najbolj butasti možgani z njihovo pomočjo izpadejo pametni …

Kaj se zgodi, če oseba XY z urada QW noče narediti tega, za kar je zadolžena? Prvemu, ki te je pripravljen poslušati, izliješ gnev čez dotično osebo; toliko lažje, če je ženska … Ko si zadovoljil najnižje strasti, pa skušaš popraviti vtis s tem, da pričneš besneti čez uradnike, čez uradništvo, čez vladarje, čez državo … Na koncu si ponosen nase, kako si pameten. Tudi boljši vtis pustiš, kot če bi ostal zgolj pri blatenju ene osebe, ki je ni zraven, da bi se lahko branila. In tako je kljub temu, da si bil verjetno bližje resnici, ko si govoril o enem uradniku, kot ko si govoril o vseh …

Humanisti, nacionalisti, rasisti, šovinisti, verski aktivisti in kar je še te preklete pristranskistične zalege, ki bi morala izginiti z obličja Zemlje, da bi bilo življenje ljudi (ki bi ostali) prijetno, so večinoma butasti. Tako so butasti, da so tako rekoč brez osebnosti. Enako mislijo, enako govorijo, enako se vedejo, v prostem času počnejo enake reči, enako se oblačijo in imajo enake pričeske; kot da ne gre za prave ljudi, ampak za zametke človeških duševnosti, ki nimajo pojma, kdo so in kaj bi radi, ampak so se sposobni zgolj po nekom zgledovati.

Od takšnih ljudi je nemogoče pričakovati, da bi druge ljudi gledali kot posameznike, ki so v nekaterih ozirih podobni nekomu, v drugih komu drugemu, v tretjih nikomur in so torej edinstvena sestavljenka teh (ne)podobnosti. Zanje je katerikoli človek lahko samo pripadnik skupine in čisto nič drugega. Pripadniki skupine, ki ni ali noče biti njihova, pa so sovražniki. Ni treba, da gre za zgoraj naštete; isto velja za abstinente, levičarje, nevernike, vegetarijance, znanstvenike … Edini svet, v katerem se ti dripci ne bi počutili ogroženi, bi bil svet, v katerem bi obstajali samo oni, vsi enaki, in sužnji, prav tako vsi enaki …

Jasno je, da so takšni ljudje nesposobni treznega in pravičnega ocenjevanja svojega položaja in vrednosti nasproti položaju in vrednosti drugih. Če bi zmogli izvesti to računsko operacijo, ne bi mogli več biti pristranski …

Kaj pa zmerneži, ki so nekoliko samosvoji in z mnogimi dejanji dokazujejo, da so nedvomno sposobni misliti? Kadar so oni pristranski, verjetno nočejo misliti …

Takšno držo lahko razumemo pri vladarjih. Pristranskost jim zelo dobro služi. Ljudi razdelijo: na domačine in teroriste, moške in babe, kristijane in anarhiste, stare in mularijo, delavce in javni sektor, zaposlene in lene … Tako lepo razbitim brez večjih težav vladajo, medtem ko se mi sovražimo in drug drugega onesposabljamo …

A zakaj ima takšno držo večina ostalih? Vsak od nas zna z nekaj besedami opredeliti določeno skupino ljudi, za katero bi raje videl, da ne bi obstajala. (Jaz bi npr. rad videl, da ne bi obstajali ljudje, ki so prepričani, da morajo biti nekateri ljudje drugim podrejeni.) Razlikujemo se le po tem, kaj smo pripravljeni narediti, da bi naše zaničevanje meso postalo. Nekateri izmed nas so pripravljeni pobijati in zgolj čakajo na zeleno luč od zgoraj (ki se praviloma prižge vsakih nekaj desetletij), sicer pa si dajejo duška z ustrahovanjem, pretepanjem in razbijanjem … Drugi ne čakajo, ampak se ves čas trudijo 'manjvrednim' otežiti življenje in si jih podrediti … Tretji zgolj bentijo – zaradi vzgoje, kulture in navade –, ampak nimajo jajc (in morda tudi ne srca), da bi komu naredili kaj hudega … Malo je ljudi, ki res nikomur ne želijo nič hudega in hočejo biti do vseh prijazni …

Bolj ali manj se razlikujemo in te razlike nam gredo bolj ali manj na živce. A vse te razlike so ništrc v primerjavi s tem, kako se razlikujemo od naših vladarjev. Res smo skupaj z njimi na čolnu, ki pluje okoljski pogubi nasproti. A mi smo v podpalubju, ki ga že zaliva voda (bolje rečeno pomanjkanje vode, nafte, plodne zemlje, miru, denarja …), medtem ko so oni nad gladino in za krmilom. In vsi smo v podpalubju: jaz in ti in nesposobna uradnica in karantanski trdobučnež, vsi begunci in vojaki islamske države, vsi naši sorodniki, prijatelji in znanci, vsi – razen vladarjev …

Če bi zmogli preseči razlike, bi lahko izvedli majhno rošado. Vzeli bi begunce, v njihove države pa bi poslali svoje vladarje – bankirje, lastnike velikih podjetij in politike –, katerih ukrepi so krivi za tamkajšnje opustošenje. Navsezadnje imamo v rokah vse pripomočke za izvedbo takšne zamenjave: lisice in raznorazna vozila. V podpalubju se med nami utapljajo tudi policaji in vojaki, ki bi vladarsko svojat polovili, ter vozniki, ki bi jo odpeljali. Prostovoljci pa bi jih oskrbeli s sendviči in plastenkami z vodo …