Vedno me osupne, kadar me nekdo prepozna po avtu. Nekoč sem se v času popoldanske gneče uvrščal z avtoceste na severno ljubljansko obvoznico, pa je voznik na sosednjem pasu vztrajno trobil. Namenil sem mu hiter namrščen pogled in se osredotočil nazaj na vožnjo. Pa ni odnehal. Zdaj sem ga pogledal bolj ostro, z namenom, da mu tudi kaj ostrega povem (čeprav bi to slišal samo jaz), in prepoznal prijatelja. Pomahala sva si in se odpeljala vsak svojo pot. Ko sem ga kasneje vprašal, kako me je v tisti gneči opazil, je rekel, da je opazil moj avto – avto, ki ni nič posebnega in ki ga je predtem videl le enkrat.

To je skrajni primer, a ni edini. No, jaz po avtu nisem prepoznal še nikogar. Tudi če me kdo pelje, njegov avto pozabim, takoj ko izstopim. Če bi mi čez pol minute pokazali pet avtov in me vprašali, v katerem sem sedel, ne bi imel pojma.

Mnoge ženske so po drugi strani zelo občutljive za oblačila (verjetno so tudi mnogi moški, a ne vem, ker se o tem ne pogovarjam z njimi). Točno vedo, ko kdo od prijateljev, sodelavcev, sorodnikov ali celo znancev obleče nekaj novega. Vedo, kdaj je imel nekaj nazadnje oblečeno. V najboljšem primeru imajo v glavi poleg seznama svojih oblek tudi garderobe kupa ljudi okoli sebe.

Ljudje si zapomnijo ogromno o drugih ljudeh. Poleg avtov in oblek tudi pričeske in nakit, kozmetiko in zdravstvena stanja, izobrazbe in poklice, naslove in rojstne datume, sorodnike in prijatelje (pomembne in nepomembne) ter mnoge podatke tudi o slednjih. Obstajajo učitelji, ki si prvi dan zapomnijo imena vseh učencev v svojem razredu, po nekaj dneh poznajo vse nove učence na šoli, nato pa vsak dan v svoja brezdanja možganska skladišča – poleg znanja, sposobnosti in vsakdanjih otročarij – tovorijo njihove rodovnike in družinske razmere, kasneje pa še šolske in poklicne življenjske poti.

Jaz o teh rečeh skoraj nimam pojma. Zapomnim si nekatere reči, ki sem jim večkrat izpostavljen. Nekatere si zapomnim kar tako, ker so se mi nekoč usidrale nekje v glavi, a med njimi je zelo malo oblek in avtov. Imena pozabim tisti hip, ko se mi ljudje predstavijo. Tudi obrazi mi v spominu hitro bledijo; zapomnim si le tiste, s katerimi sem preživel več let, in tiste, ki so se mi tako ali drugače usedli v srce. Imam pa slonovski spomin za skupne dogodivščine, za zgodbe, ki mi jih ljudje pripovedujejo, in njihove poglede na svet – le da z leti pozabim, s kom sem kaj doživel in kdo mi je kaj povedal, še hitreje pa, kdo je v teh zgodbah nastopal.

Nekateri bi temu rekli brezbrižnost, neumnost ali lenoba. Nasprotju tega pa bi se dalo reči nečimrnost, priliznjenost in vtikanje v življenja drugih. A to ni toliko važno. Važne so posledice enega in drugega pristopa …

Poglejmo mojo brezbrižnost do oblačil! Zame imajo oblačila predvsem uporabno vrednost: da se v njih udobno počutim, da služijo svojemu namenu (predvsem glede vremena) in da so trpežna. Lepota in skladnost sta neobvezna dodatka.

Če bi bilo po mojem, moda ne bi obstajala. Bistvo mode namreč ni izboljševanje, ampak sprememba. Ko bi v mojem idealnem svetu izumili najbolj udobna, učinkovita in trpežna oblačila za določene okoliščine, bi blago in kroji ostali takšni, dokler ne bi kdo izumil česa še boljšega – lahko tudi desetletja ali stoletja.

S takšnimi odjemalci, kot sem jaz, proizvodnja oblačil ne bi potrebovala otroškega in suženjskega dela. Oblačil ne bi bilo preveč in ne bi se metala proč. Kapitalizma v proizvodnji oblačil ne bi bilo. Isto velja za avte, kozmetiko in zdravila, bivališča in notranjo opremo ter cel kup drugih reči. Nakita sploh ne bi bilo …

Kapitalizem z gospodarsko rastjo je nastal kot posledica prevladujočega odnosa do snovnih dobrin. Hrani se izključno z nečimrnostjo večine ljudi. Brez nje ne bi le hitro propadel, ampak sploh ne bi nastal …

Več težav mi povzroča neumnost. O drugih praviloma govorim brez imen, tudi kadar sem si jih zapomnil. Ker malo pikantnih podrobnosti izdam, jih tudi malo izvem. Sem torej slab vir govoric in kot tak neuporaben za obrekovanje.

Obrekovanje ima seveda dobre strani. Kar o nekom izveš od nekoga tretjega, je lahko silno uporabno. A bolj se zanašaš na mnenje drugih, z več pričakovanji ali predsodki vstopaš v odnos. Človeku daš oceno glede na njegov družbeni položaj, izobrazbo, poklic, življenjske razmere, zunanji izgled, avto in podatke tretjih ljudi. Vsi ti predsodki te močno ovirajo, da bi skozi druženje z njim in preizkušanje njegove zanesljivosti sam izvedel in ugotovil ali je človek na mestu ali ne.

V eni izmed kolumen o mojih izkušnjah s cerebralci sem napisal: »Zakaj so invalidi koristni? Ker te najprej sprejmejo, odklonijo pa te le, če zajebeš.« Kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, o čem govorim. A priti med 30 popolnoma neznanih ljudi, ki ti ne glede na to, kdo si in kako izgledaš, s prve dajo čisto desetko, ki jo kasneje obdržiš ali izgubiš izključno na podlagi svojih dejanj, je nekaj najlepšega in najvrednejšega, kar se ti lahko zgodi v življenju …

Njihov pristop občudujem, a ga sam (še) nisem zmožen. Se pa pri ocenjevanju oseb ne zanašam na govorice in družbeni položaj, ampak predvsem na šesti čut.

Prilizovanje je pri tem postopku odveč. Vedno sem ga opazoval z mešanico začudenja in groze. Med študijem sem bil včasih deležen skoraj božjega čaščenja s strani nekaterih običajnežev. Sprememba vzdušja, ko so ljudje okoli mene izvedeli, da študiram na AGRFT, je bila pogosto nevzdržna. Vprašanje, kaj študiram, sem zato najraje preslišal. Lahko bi mi pa stopilo v glavo. Če bi se v tem dobro počutil, bi se lahko obdal z občudovalci. Če bi bil baraba, bi jih lahko tudi izkoriščal …

Tako ali drugače – če bi večina ljudi vstopala v odnose z lastnimi občutki, namesto s pričakovanji in predsodki, bi bil svet precej drugačen …

Kaj pa lenoba? Glede na to, da s pomnjenjem nimam večjih težav, bi si lahko zapomnil osebne podatke ljudi, s katerimi prihajam v stik. Samo koristilo bi mi. Lahko bi jim čestital za rojstni dan, pohvalil novo pričesko ali srajco in to prilizovanje izkoristil, ko bi potreboval njihova znanja, veščine in poznanstva. Večina ljudi tako deluje; poleg obrekovanja je to bistveno vezno tkivo družbe …

Ima pa ta medalja tudi drugo plat. Slabo prenaša odstopanje od vzorca.

»Imaš urejen vrt? Odlično! O tem se lahko pogovarjava, izmenjujeva sadike, se obdarjava s pridelki ipdb..« »Še nisi uredil vrta? Ja, kako pa to? A si bolan? A si len?« »Nimaš vrta? Čudak! S tabo pa nekaj ni v redu …«

»Imaš službo? Odlično! S tabo se splača biti prijatelj …« »Iščeš službo? Kako dolgo že? A nisi končal šole? Koliko prošenj si poslal?« »Nimaš službe? Bednik! Tebe pa se moram izogibati …«

Kot da ljudje želijo zadoščenje, ker si morajo zapomniti toliko podatkov o drugih, zato zahtevajo od njih, da se igrajo življenje po njihovih pravilih. Če imaš izkušnjo drugačnega življenja, jih ne zanima. Užaljeni so in jezni, omalovažujejo te in obrekujejo. Postanejo lahko sovražni, nevarni in pogubni. Vezno tkivo družbe je tudi vezno tkivo raznoraznih -izmov …

Na katere pa sem jaz, ki komajda opazim, ali je moj sogovornik bel ali črn, prilično imun …

Moj način razmišljanja seveda ni boljši od večinskega. Če bi večina ljudi razmišljala podobno kot jaz, bi bilo človeštvo v hudih težavah, prav tako kot je zdaj, le da bi bile povsem drugačne. Vsak pristop k življenju ima dobre in slabe strani. Največja težava je, kadar ta ali oni prevladuje in otežuje obstoj drugih …