{fb_rutar}

Prihajajo Tujci. Ki verjamejo v čisto drugačnega Boga, kot je naš. Le kaj nam bodo prinesli? Saj bi jih sprejeli, a moramo biti zelo previdni, ker so lahko med njimi tudi teroristi. Ali pa sprejmimo zgolj krščanske duše, drugih pa ne. Ne bomo sicer gradili zidu na meji, saj nismo barbari kot nekateri … Ali pa bi ga vseeno postavili – čisto majhnega. Take in podobne misli prevevajo marsikoga, ko posluša slovenske politike modrovati, kaj vse je treba narediti, ko bo pljusknil val beguncev, kot ga imenujejo, čez naše meje, kako vse se zaščititi pred njimi in na kaj vse je treba pomisliti, preden jih sprejmemo – ne nekaj tisoč, temveč po možnosti le nekaj deset, ki jih je treba pred tem dobro preveriti.  

Privzemimo za trenutek, da Evropa res stoji na krščanskih temeljih. JK in sveti Pavel nam mimogrede povesta nekaj, kar bi nam v teh časih lahko zelo koristilo pri razumevanju političnih dogodkov, še bolj prav pa bi nam prišlo, da bi razumeli sami sebe, svoje blokirane želje, tesnobe, predvsem pa tisti nemogoči jouissance, o katerem je govoril Lacan, zaradi katerega je okoli nas toliko fundamentalistov in skeptičnih cinikov.

Začnimo na začetku. Sveti Pavel zapiše v prvem pismu Korinčanom tole: Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub. (1 Kor 9,19-22)  

Pavlovo pisanje odmeva skozi tisočletji, da bi ljudi zgrabila resnica. Natanko zanjo namreč gre. In resnica, ki je vedno nekaj novega, jih zgrabi, ne zgrabijo oni resnice. Danes je to spoznanje izjemno pomembno, kajti živimo v svetu, v katerem štejejo le še mnenja, o katerih se ne razpravlja, saj naj bi imel vsakdo pravico do katerega koli, obenem pa se kopiči tudi pozitivistično znanje, s katerim se zgolj prikriva resnica sveta. Ljudje zato ne razpravljajo, temveč zgolj kopičijo in grmadijo mnenja, obenem pa si skušajo zapomniti čim več podatkov.

Pavel pa pravi nekaj drugega: In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. (Rim 14, 10)

In ko bomo stopili, bomo tudi položili račune, pri čemer ne bo niti malo pomembno, koliko podatkov ima kdo v glavi ali kakšna so njegova mnenja. Dokler zgolj kopičimo mnenja in jim vrtimo naokrog, ne polagamo računov. Morda se nam dozdeva, da smo pametni, toda račune bo vseeno treba položiti. Takrat se bo dokončno odločalo.

Alain Badiou imenuje to zagovor univerzalnosti. Ta ni nič drugega kot vztrajanje, zaradi katerega se razsujejo vsebine političnih govorov, vsakdanjih mnenj, ideoloških floskul in vsega drugega, kar se rola naokoli v pričakovanju beguncev. Rečeno s Heglom: če pustimo ljudi zgolj pri miru, da govorijo in razlagajo svoja mnenja, se bodo prej ali slej sami sesuli zaradi lastnih nekonsistentnosti, saj se bo izkazala vsa beda njihovih mnenj.

Prav to potrebujemo danes bolj kot kadarkoli: v svetu partikularnosti se namreč povsem izgublja občutek za univerzalnost, zato postajamo vse bolj bedni; s podatki in z mnenji nikoli ne moremo seči do univerzalnega.

Če je religija, potem je za vse, pravi Pavel. Nobene izjeme ni, nobene izjeme ne sme biti. In obstaja pomembna razlika, ki ni le razlika med mnenji in resnico, temveč je tudi razlika med dobim in zlim. Mora obstajati taka razlika in treba jo je zastopati.

Potem se vse poveže. Ali kot piše Pavel: slava, čast in mir pa nad vsakogar, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka. (Rim 2,10)

Ljudje bodo odrešeni zaradi dobrega, zaradi čiste vere, ne zaradi mnenj, preračunavanja, kalkuliranja, racionalističnega premišljevanja, kaj se jim bolj splača, ali zaradi kopičenja pozitivističnega znanja o svetu. Zastopniki kapitalizma lahko še tisočkrat ponovijo, da je človek racionalna mašina za ugotavljanje, kaj je bolj koristno narediti, pa ne bo nič drugače.

Na mestu je vzporednica z analitičnim procesom. Od Freuda naprej namreč vemo, da je končni cilj analize neka vednost, ki ni katera koli, saj je absolutna, kot bi rekel Hegel.

Ta vednost ni v nasprotju z vero, o kateri sem že spregovoril. Konec analize je namreč svojevrstno odpiranje prostora, ki pa se ne more zgoditi brez prehoda.

Pacient se zato počasi zaveda, da je analitični proces že proizvedel določeno vednost, ki seveda ni iz reda mnenj, saj je njihova resnica. Pacient zato na koncu analize nima nobenega mnenja o tej vednosti, temveč ima vednost samo.

K logiki prehoda. Lacan zaustavi naše hitenje k vednosti in resnici takole: obstaja Realno, ki deluje v vednosti, in ne obstaja resnica o Realnem. Pacient zato na začetku analize verjame v nekakšno spoznanje ali vednost, zaradi katere bo ozdravel, ne ve pa, da v polju take vednosti deluje Realno, zaradi česar realnost ne more biti notranje konsistentna.

Pacienta zato čaka nekaj radikalno novega. Nanj seveda ne more biti pripravljen, zato ga vrže iz tira.

Kaj to pomeni za ljube Slovence in ljube Slovenke pred valom beguncev? Čaka jih natanko presenečenje, na katerega jih ne more pripraviti nobeno mnenje. Ali nekoliko pregnano rečeno: čaka jih prehod, ki se kratko malo mora zgoditi. Kakšen prehod?

Zelo preprosto. Da bi razumeli naravo odpiranja prostora, prehoda, vednosti, resnice in Realnega, moramo ugotoviti še tole.

Resnično odpiranje (družbenega) prostora je možno le, če se ljudje odpovedo obstoječi distribuciji moči oziroma oblasti. Dokler obstajajo taka razmerja moči, kot jih prenašamo iz dneva v dan, v njih ni prostora za begunce, saj je prostor zaprt.

Natanko zato se po Evropi politiki krčevito skušajo znebiti problema ali pa izjavljajo, da bodo sprejeli le nekaj takih beguncev, ki bodo naši (krščanske družine, matere z otroki …). Ničesar Tujega torej.

Moja lekcija je ravno nasprotna in je psihoanalitična: vsakič ko človek spregovori o resnici, ki nima nobene zveze z mnenji, nujno, objektivno nujno govori o vednosti in Realnem, tudi če se tega ne zaveda in se noče zavedati.

Nekaj je zato treba vreči s prestola: mnenja, obstoječo distribucijo moči. Vse to je povezano z anksioznostjo, za katero je Lacan dokazal, da nikoli ne vara. To je izjemno pomembno.

Pomembno je tudi zato, ker je obenem povezano s tem, kar imenujemo avtentično verjetje.

Avtentično verjetje je tisto verjetje, ki ni utemeljeno v racionalnem kalkuliranje in preračunavanju, kaj se bolj splača, kaj je bolj pravilno ali kaj je najbolj koristno za koga. Povedano po domače: avtentično verjetje nima nobene resne zveze z vednostjo, z mnenji ali z znanjem. V čem pa je potem utemeljeno?

Utemeljeno je v sebi in deluje kot aksiom. Primer je egalitarnost ljudi.

Egalitarnost ljudi je v nasprotju z vsemi empiričnimi evidencami: ljudje so med seboj različni, to pa ve vsakdo brez posebnega dokazovanja. Pa vendar trdimo, da je zamisel o egalitarnosti ena najbolj prepričljivih, kar jih poznamo.

Egalitarnost ljudi ni empirično utemeljena, saj jo utemeljuje šele naša odločitev. Ta ne potrebuje dejstev in ne izhaja iz njih. Avtentično verjetje je izraz take odločitve. Brez nje ni mogoča nobena resna razprava o etiki ali pravičnosti.

Trmasto zato verjamem, da smo ljudje na neki ravni enaki ali egalitarni, zato me ni strah Tujcev, saj so moji tovariši. Sprejemam jih z odprtimi rokami.