Čemur smo bili priče prejšnji teden v Bruslju in Grčiji, presega vse scenarije mehiških televizijskih limonad. Dobimo nehote asociacijo na že videne scenarije ekonomsko-političnih izsiljevanj finančnikov na tistem kontinentu.

Sploh po tem kar je storil Cipras, iz junaka se prelevil v izdajalca volje ljudstva in popolnega bedaka. Po velikih besedah in razglasih o nepristajanju Grkov na vsiljene varčevalne ukrepe, ni imel “plana B”. Še več, Varoufakisa, ki ga je imel, pa je odstavil, tako kot vse tiste, ki so mu odrekli podporo v parlamentu.  Neprestano je ponavljal in moledoval pred EU gospodarji, da nikakor ne želijo zapustiti EU in se odreči evru; da jih morda kdo ne bi napačno razumel. Ves simbolni kapital, ki ga je v imenu ljudstva posedoval in bi ga z lahko podvojil, je zakockal v pičlih 17h urah pogajanj. Res da pod pritiskom vseh sadističnih pogajalcev, ki so ga obkrožali, a kljub vsemu bi lahko držal, po vzoru tistih, ki niso podlegli nacističnim mučenjem. Levica, ki podpira evro, kapital, gospodarje? S tako vrsto levice v resnici sploh ne potrebuješ desnice. Levica, ki si prizadeva odpraviti politiko varčevanja, a hkrati zagovarja evro; odpraviti hoče posledice negativnih ukrepov, ne da bi najprej in predvsem odpravila sam vzrok zanje. Kar posledično generira tovrstno absurdno politiko, ki smo ji žal zaenkrat lahko neme priče in nemočni opazovalci.

Sedaj je jasno, da so se razblinile še zadnje iluzije in upanja, da se bo po grškem OXI dejansko lahko kaj spremenilo v drugo smer, nasproti kruti politiki varčevanja vse do zadnje kaplje krvi. To je namreč neposredno svarilo tudi za nas in za vse tiste, ki bodo pomislili ali si drznili postaviti se proti obstoječemu globalnemu ekonomskemu terorizmu. Za vse, ki že dolgo v teh igrah politike in financ ne vidimo več smisla, samo še gnus. Zaznamo zgolj uničenje in širjenje revščine ter povečevanje socialnih razlik, prav nam je bilo dovolj demonstrativno prikazano kako nas z lahkoto strejo, da pokleknemo in pristanemo tudi na suženjstvo, le da ne izpademo iz Evro-kluba ali ne? Ste razumeli lekcijo vsi narodi EU; še posebej tisti, ki vam po glavi rojijo čudne revolucionarne ideje upora? Ekonomija je ta, ki ubija; najprej v duhu, nato v telesu!

Ne le za Grčijo samo, ampak nič manj tudi za Evropo oz. idejo združene Evrope, ki bi temeljila na volji ljudstva po skupnem sodelovanju, ustvarjanju, na medsebojni delitvi. S tem ponižanem in izsiljevanjem Grčije si je EU zapravila še zadnjo možnost in priložnost, da bi se ljudje dejansko v tej skupnosti počutili doma, da bi se lahko identificirali v tem kulturno raznolikem, a hkrati ideološko skupnem prostoru. Kdo si sploh še upa govoriti o Evropi kot o zibelki demokracije, ko pa imamo jasno finančno diktaturo?

“Svobodna in združena Evropa je potrebna predpostavka h krepitvi sodobne civilizacije katere totalitarno obdobje predstavlja zastoj. Konec tega obdobja bo nemudoma potrebno obnoviti celoten zgodovinski proces proti neenakosti in družbenim privilegijem. Vse stare konzervativne institucije, ki so zavirale ta proces bodo propadajoče ali propadle in ta njihova kriza bo morala biti izrabljena s pogumom in odločnostjo. Evropska revolucija, ki bi lahko zadovoljila našim potrebam, bo morala biti socialistična, bo morala biti emancipacija delavskega razreda in ustvarjanje zanje bolj humanih pogojev življenja.” Altiero Spinelli, odlomek iz Ventontenskega manifesta, ki ga je s prijatelji spisal med ujetništvom, velja za enega od očetov ideje Evrope. Spinelli je že s sedemnajstimi leti postal član komunistične partije, zato je bil pod fašističnim režimom v Italiji med letoma 1927 in 1943 v zaporu. Samo droben fragment, ki opiše duh enega kot idejnih vodij ideje združevanja Evrope. Takoj je jasno in nedvoumno, da z današnjo politiko Evrope gravitiramo v črno luknjo, a prav ta odlomek napisan v tistih težkih razmerah in zgodovinskem obdobju, nam lahko da nov zagon, da kljub vsemu in vsem ne obupamo.

[1] Svež ponatis knjige Yanisa Varoufakisa, The Global Minotaur, recenzija Gires Wilkes, Financial Times.