{fb_rutar}

Tina Maze ni zmagala na zadnji tekmi. Ni zmagala niti na predzadnji. Ni naredila prevala, stoje na glavi in ni stopila na stopničke. Pravzaprav je bila zelo daleč od kakih stopničk. In te so zelo pomembne. So kapitalistična ikona. So simbol in so označevalec. Četrti tekmovalec namreč ni pomemben. Tega nihče ne pozna in se ga nihče ne spominja, tudi če ga je za hip poznal. Ljudje zato navijajo, da bi bila Tina Maze vsaj tretja. Da bi stala na stopničkah. Potem bi bili zadovoljni in bi se dobro počutili. Bili bi celo srečni, čeprav nimajo ničesar z njenimi dosežki. Za trenutek, za hip bi se jim mistično zazdelo, da so nekako povezani z njo in da je njen dosežek tudi njihov, čeprav ni; ljudje so polni vraževerja. Dobro je zato, da tokrat Tina ni stala na tistih stopničkah. Dokazala je namreč, da je človeško bitje. Dokazala je, da ni stroj. Ni se oddolžila navijačem s stopničkami. Tina Maze jim je bila očitno dolžna, če verjamemo poročevalcem s tekem. Kdor je dolžan, se lahko oddolži ali pa se ne oddolži; to je med Slovenci zelo pomembno. Gledalci in navijači so zahtevni in potrebujejo hladen tuš. V resnici hočejo spektakle, da potešijo svoje egoistične potrebe. Večini je za sodobne gladiatorje, ki nastopajo v spektakelskih arenah, povsem vseeno. Ko se upokojijo, jih pač zamenjajo drugi, za katere navijači vnovič navijajo. Utelešajo ideal nore tekmovalnosti, nad katerim so domnevno navdušeni celo ekonomisti, vsekakor pa so nad njim navdušeni bankirji in menedžerji. In kaj ima z vsem tem Karl Marx? Vse.

Ko se mladi ljudje znajdejo v položaju, da ujamejo kak fragment iz Marxovega življenja, kar ni prav pogosto in je pravzaprav silno redek dogodek, običajno slišijo ali preberejo neumnosti, netočnosti ali čiste ponaredke. Silno redko se namreč zgodi, da kdo vzame v roke Marxovo knjigo, jo v miru prebere in si o prebranem ustvari lastno mnenje; zelo dobro je, če je kritično, če tako mnenje sploh zmore. Žalostno dejstvo pa je, da v današnjem času Marx preprosto ni avtor, ki bi ga večina ljudi sploh hotela brati, čeprav nima nihče niti enega dobrega argumenta, zakaj bi tako tudi moralo biti.

Marx je bil najprej filozof. In kot filozofa ga je zanimala človeška narava. Zanimale so ga človeške potrebe. Želel je razumeti, kaj potrebuje človeško bitje na tem svetu, da lahko živi in preživi, da ima življenje pomen in smisel.

Ljudje v vsakdanjem življenju pogosto rečejo kako besedo o človeški naravi in njeni resnici. Radi na primer trdijo, da je v človeški naravi medsebojno spopadanje, da so ljudje od nekdaj ujeti v diskurz gospodarja, da eni izkoriščajo druge, da je človek sebična žival. Prepričani so, da je v takem razmišljanju nekaj univerzalnega in večnega.

Toda že hrbtna stran njihovega razmišljanja nam pokaže, da gre za nekaj povsem drugega. Lepota takega razmišljanja je, da ljudje že s pripovedovanjem o nasilju, gospostvu in izkoriščanju izražajo, tudi če se tega ne zavedajo, temeljno, bistveno, osnovno človekovo potrebo, ki je, od Platona sem, kot pravi Badiou, pravičnost; ne govorijo o njej, a jo imajo.

Nihče ne more dokazati, da potreba po pravičnosti ni temeljna, univerzalna, večna človekova potreba. Če je torej kaj v človekovi naravi, potem je tam zagotovo potreba po pravičnosti. Trivialno res je, da so tam tudi potrebe po hrani in kisiku in vodi, toda v radikalnem smislu je vendarle najpomembnejša potreba po pravičnosti.

Torej moramo nujno govoriti o pravičnosti. In Marx je govoril o njej vse življenje; prav zato je govoril. Neumno je trditi, da ga človeška narava ni zanimala. 

Potreba po pravičnosti je v strogo določenem smislu pomembnejša od potrebe po hrani in pijači, ker je nasprotje od nje, nepravičnost, ne le nekaj, kar ljudje težko prenašajo, temveč je zlasti nekaj, kar popolnoma preglasi vse druge potrebe in jih potisne na stranski tir. Ljudje so zato pripravljeni in zmožni odpovedovati se hrani in pijači, pripravljeni so tvegati celo življenje, če so prepričani, da se jim je zgodila krivica. V tej perspektivi je vsekakor treba gledati izjemni film Selma.

Do enakega sklepa pridemo tudi, če se lotimo zadeve iz drugega zornega kota. Oddaljeni cilj vsakega resnega razmišljanja mora biti ideja pravičnosti. To je povsem jasno, kajti dokler ni izpolnjena temeljna človekova potreba, ki je potreba po pravičnosti, je vse zaman, pa če ima človek ob sebi še tako veliko hrane, pijače in vsega drugega, da o denarju in prevalih in stopničkah in spektaklih niti ne govorim.  

Cilj vsakega resnega razmišljanja zato ni le pravičnost, temveč je sprememba sveta. Kajti svet, v katerem trenutno živimo, je prenapolnjen z nepravičnostjo; napolnjen je tudi s spektakli in s potrebo po stopničkah.

Dokler ljudje, ki ustvarjajo vrednost, delavci, ne bodo imeli ustvarjene vrednosti v svojih rokah, bo vse govorjenje o pravičnosti na tem svetu zgolj bedno in patetično nakladanje.

In dokler bodo delavci zgolj kupljiva delovna sila na Trgu, bodo potrebni spektakli, da se ljudje ne bi upirali. Upiranje namreč ni dobro, ni koristno. Ne prinaša dodane vrednosti in ne ustvarja delovnih mest. Nasprotno so spektakli pomembni, saj prinesejo vlagateljem veliko denarja, ljudem pa popestrijo dni, ki tako hitreje minevajo. Zelo je namreč pomembno, da dnevi hitro minevajo.

Ali pa ni pomembno. Včasih se ljudem zazdi, da dnevi minevajo prehitro. Vsakdo je namreč vsak dan za en dan bliže smrti.