Kdo v Sloveniji zastopa silo razuma in kaj to sploh je? Zastopa jo levica, kot je zadnjič rekel Luka Mesec. Slavoj Žižek se s tako trditvijo verjetno ne strinja, vendar je njegovo morebitno nestrinjanje trenutno manj pomembno. Zadeva sicer ni povsem enoznačna, zato pa je produktivna. Združena levica je namreč notranje razklana, to smo lahko slišali oni dan na televiziji, ko sta nastopila Luka Mesec in Tibor Rutar, vendar razkol sam po sebi še ne pomeni ničesar; razkol, kot bi rekel Lacan, je tako ali tako značilen za vsako realnost, za vsakega človeka in celo za Boga, zato Veliki Drugi pač ne obstaja, če lahko ponovim že tisočkrat ponovljeno, kar pomeni, da je a priori. Natanko v notranjem razkolu je velika potencialna moč Združene levice – če jo bo znala razumno uporabiti, seveda. Prav zato je treba še enkrat razmisliti, kaj je sila razuma.

Sila je kajpak najprej – moč. Je torej nekaj, kar lahko vpliva, sproža učinke, spreminja realnost. Če ne bi bila moč, tega ne bi mogla doseči.

Sila je lahko velika ali pa čisto majhna. Če je velika, lahko močno vpliva na ljudi in njihove eksistence, kar pomeni, da jih lahko spreminja. Vprašanje je, če to tudi zna. Sila, ki ne zna spreminjati eksistenc ljudi, je, paradoksno, nemočna, je torej ne-sila. A kaj pomeni znati spreminjati eksistence?

Alain Badiou govori o dogodkih in o psevdo dogodkih. Dogodki, ki to zares so, vselej spreminjajo eksistence ljudi, medtem ko jih psevdo dogodki ne spreminjajo. In v začetni fazi dogodek ravno ni povezan z vednostjo in razumom, saj se pojavi in udari kot strela z jasnega, kar pomeni, da je za večino ljudi ravno nekaj – nerazumnega. Vednost postane pomembna šele pozneje.

Vzemimo pod drobnogled drobno izjavo, za katero stoji Združena levica: zakonsko bi omejili najvišje možne plače, in sicer v razmerju ena proti pet ali ena proti deset v zasebnem sektorju.

Humanistično izobražena znanka, ki bo v kratkem doktorirala, mi je zadnjič zgroženo rekla, da nastopa Združena levica s petdeset let starim programom in da je zato preprosto out of time, kar pomeni, da zanjo noče niti slišati.

Ali ni natanko to tudi izraz, s katerim se sleherniki, ne le doktorji znanosti, spontano odzivajo na dogodek v pristnem pomenu besede? Ali ni dogodek vselej out of time, zunaj časa? Lahko je tudi nekaj povsem trivialnega, drobnega, lahko je gornja izjava, zaradi katere se ljudje v hipu počutijo, kot bi izgubili tla pod nogami. Nenadoma se odpre novo okno, nova perspektiva, ki je sprva ne morejo niti dojeti, zato jo skušajo zavrniti in se vrniti v varni zaprti svet, v katerem so živeli prej. 

Potegnimo vzporednico z Jezusovim zadnjim dejanjem. Umre sramotne smrti na križu, potem pa izgine kot kafra in pusti osuple učence v popolni negotovosti, v šoku. Marija Magdalena najde prazen grob, potem se ji prikaže in reče noli me tangere. Kaj?

Pa vendar je vse zelo razumno in logično. Jezus res umre. Umre kot človek. Potem se vrne kot sveti duh, v katerega lahko učenci verjamejo – ali pa ne. Vrne se natanko zato, ker verjamejo; če vanj ne bi nihče verjel, ga dobesedno ne bi bilo. In ljudje zelo težko razumejo, da je duh, ki ga ne moreš prijeti z roko ali na primer izmeriti, med njimi. Pa vendar je – dokler verjamejo.

Taka je logika dogodka. Ljudje začnejo nenadoma verjeti v Jezusa kot svetega duha in svet ne bo nikoli več enak.

Čisto preprosto rečeno: kdor hoče biti kristjan, mora verjeti v Jezusa kot dogodek. Poudarek je na besedici verjeti. Posledice so lahko dramatične. Kdor zares verjame, namreč že deluje (drugače kot prej), že spreminja svet okoli sebe in se je že spremenil. Za njega je že vse drugače, kot je bilo, svet ni več enak in za to ne potrebuje nobenega znanstvenega dokaza.

Vidimo torej, kako nekaj nematerialnega, duh, spreminja materialno realnost – če ljudje verjamejo. Taka je osnovna in nujna formula vsake možne spremembe.

Enako se lahko zgodi s trditvijo, da bi omejili plače v omenjenem razmerju. To je dobesedno izjava, ki je ne morete primerjati z nobeno izjavo drugih političnih strank, ki zgolj obračajo žargon; in v radikalnem smislu ima znanka, ne da bi to vedela, čisto prav, saj je res out of time, le da to ne pomeni, da je zastarela.

Prav zato se ljudje do nje obnašajo predvidljivo in simptomatično: skušajo narediti vse, da bi izjavo očrnili, polivajo jo z gnojnico, norčujejo se iz nje, grozijo in se mečejo ob tla. Ali ni bilo popolnoma enako tudi z ljudmi, ki so se hoteli znebiti Jezusa? Pretepali so ga, pljuvali so nanj, rogali so se mu, žalili so ga, na glavo so mu posadili trnovo krono, na prostost so bili pripravljeni spustiti celo okorelega morilca, samo da bi on ostal v zaporu, pribili so ga na križ ter se mu še tam režali v obraz in mu govorili, naj se reši, če je res Bog.

Pa vendar so bili vsi skupaj povsem nemočni. Ni bil nemočen Jezus, nemočni so bili sami. Taka je resnična dialektika spreminjanja sveta. Ko se začne spreminjati zaradi dogodka, ki kontingentno poseže vanj, je že prepozno, da bi se vrnili v prejšnje stanje. Svet se spreminja objektivno, ljudje, ki bi radi ustavili spremembe, so zgolj patetični in nemočni.

Moč razuma je torej razumno vztrajanje posameznikov pri logiki dogodka in pri tem, kar imenuje Badiou postdogodkovni učinki. Šele sedaj dobi veljavo vednost, do katere se dokopljemo z razumom, z razmišljanjem. Razmišljanje pomeni prepoznavanje dogodka in njegovih učinkov v eksistencah ljudi.

Dolžnost vsakega razmišljajočega posameznika je zato samo ena: trmasto vztrajati pri spoznanjih, kot so vztrajali Jezusovi učenci, ki jih kratko malo ni bilo mogoče z ničimer odvrniti od tega, kar so trdili, zatrjevali pa so, da je med njimi sveti duh, ki ga kajpak nihče ni mogel videti, saj duhov ne vidimo že po definiciji.  

Morda je zato temeljno vprašanje, s katerim se bomo vse bolj soočali, tole: Kdo komu zaupa, kdo sploh še v kaj verjame? Zaupajo stranke ljudem? Zaupa levicam delavcem? Zaupajo delavci politikom? Cerarjevo izjavo o pozabljanju vrednot bi lahko parafrazirali in rekli, da morda danes primanjkuje predvsem zaupanja. Ali kot je nekoč vprašal Lenin: Če ne bomo zaupali delavcem, da bodo nekaj naredili, komu bomo? 

Njegov odgovor je bil seveda pričakovan: zaupati moramo profesionalnim revolucionarjem, ki bodo naredili revolucijo v imenu delavcev, toda to je bil zgolj začetek konca; končalo se je, še preden se je sploh kaj začelo.

Pa vendar je Lenin začel širiti revolucionarne ideje po Rusiji; na primer s pomočjo časopisa Iskra. Torej je moral zaupati delavcem, moral je verjeti, da bodo sprejeli njegove ideje in verjeli v revolucijo.

Zadevo moramo čisto malo spremeniti. Revolucije ne naredi Lenin (ali kdorkoli), temveč jo naredi dogodek, ki preseneti samega Lenina. Potem je treba zgolj trmasto in nepopustljivo vztrajati. To pa zmore vsak človek, tako kot zmore misliti.