Ljudje, zlasti politiki in ekonomisti, trmasto vztrajajo pri za uho prijetni milozvočni iluziji o rasti in napredku in boljšem življenju, ki naj bi ga sama od sebe prinesla gospodarska rast, potem ko jo bodo končno zagnali (sic!), obenem pa vedno znova ne razmišljajo, čeprav je razmišljanje samo bistvo njihove narave, kar pomeni, da se ji odpovedujejo. Ne pomislijo, da je rast mogoča le, če nekdo potegne iz žepa denarnico in položi denar na mizo. In ne razmišljajo, zakaj bi ta nekdo, ki je lahko zgolj kapitalist, saj delavci nimajo denarja, to sploh storil. Ne razmišljajo, da kapitalist to stori takrat in samo takrat, ko si obeta profite zase, ne pa zanje. V kapitalizmu namreč ne skrbiš za druge, temveč skrbiš izključno zase, saj kapitalistično življenje temelji na tekmovalnosti, ne pa na solidarnosti.

Njihova trma je res na meji neverjetnega, saj je ne more izkoreniniti nobena empirična raziskava, nanjo očitno ne more vplivati noben podatek o povečevanju bede na tem svetu in o kopičenju profitov v rokah peščice, ki segajo v nebo. Vtis je, da celo psihiatri, psihoterapevti in dušebrižniki ne bi mogli storiti ničesar, da ne bi še naprej verjeli v nebuloze, od katerih dokazano nimajo ničesar, če odštejemo nekaj patoloških občutkov, ki jih pač omogočajo iluzije že po definiciji, in drobtinice, iz katerih pa ni mogoče sestaviti kakovostnega življenja, kakršnega bi si človek zaslužil.

Poleg tega so ljudje, zlasti ekonomisti in politiki, tudi paradoksni, saj obenem govorijo še o vzdržnem razvijanju in napredovanju, ki mora biti tudi zeleno in prijazno in sonaravno in vse drugo. Patološke iluzije tako dopolnjujejo logične napake v razmišljanju: če nekaj raste, je tistega pač vedno več, to pa nujno pomeni večjo porabo energije in surovin, več izkoriščanja delavcev, večje trošenje in zapravljanje, več smeti, več embalaže, večje onesnaževanje okolja, več avtomobilov na cestah, večjo porabe nafte, več ogljikovega dioksida v zraku, še več podnebnih sprememb … Ljudje bi se morali končno odločiti, kaj bi radi: še več istega kapitalizma, od katerega dokazano nimajo prav dosti, ali kakovostno življenje brez privatne lastnine, kopičenja blaga, tekmovalnosti in razmetavanja z energijo.

Če bi hoteli razvoj in rast in sonaravno napredovanje, bi morali spodbuditi profitabilnost. To je tako rekoč aksiom, kot je dokazal Marx. In če se profitabilnost povečuje, se nujno dogaja tole.

Večji stopnji profitabilnosti v najboljšem primeru sledi padec na prejšnjo stopnjo profitabilnosti, saj ta zaradi narave kapitala dolgoročno preprosto ne more rasti, temveč, prav nasprotno, nujno počasi in vztrajno pada. Vsako prisilno povečevanje se mora žalostno končati, saj zakonitosti, ki določa stopnjo profitabilnosti, kratko malo ni mogoče premagati, kot na primer ni mogoče ukaniti zakona gravitacije.

Nikakor ne smemo pozabiti: razen v izjemno redkih primerih gre povečevanje stopnje profitabilnosti nujno na račun kakovosti življenja večine ljudi in na račun standardov eksistence, ki so jih mukoma dosegli sami in njihovi predhodniki. Logika je povsem preprosta, le sprejeti jo je težko. Tu tiči glavni problem: ljudje enostavno nočejo verjeti, da stopnja profitabilnosti pomeni profitabilnost kapitala, ne pa njih samih. Po domače: profitira kapital, profitirajo njegovi lastniki, ne pa ljudje, ki nimajo kapitala in niso lastniki ničesar razen sebe kot delovne sile.

Torej: ko ima kapital dobiček, ga ljudje ravno nimajo. Ne morejo ga imeti vsi, saj niso vsi lastniki produkcijskih sredstev. To je zelo preprosto. Večja profitabilnost je mogoča le, če kapital stiska ljudi, če pritiska nanje, če jih tišči k tlom, če jih tlači, mečka, izžema, če jih spravlja v stisko in disciplinira ter sili k vse večji učinkovitosti za majhno mezdo, ki omogoča preživetje. Ali drugače: profitabilnost kapitala je mogoče danes začasno povečevati z neoliberalnimi prijemi, kot so privatiziranje, reševanje bank z gigantskimi količinami davkoplačevalskega denarja, z jemanjem ljudem, s krčenjem javne porabe, z višjimi davki oziroma s tem, kar ljubkovalno imenujejo varčevalni program oziroma austerity measures; angleška beseda austerity pomeni tudi trpkost, strogost, surovost, neprijaznost.

Mimogrede: bodite pozorni, kako so ljudje, zlasti politiki in ekonomisti, prijazni do lastnikov kapitala, kako vedno znova vneto in celo strastno poudarjajo, da moramo zanje ustvariti prijazna kapitalska okolja, kako moramo biti do njih pozorni, jih nositi po rokah ter jim streči spredaj in zadaj, kako jih ne smemo razočarati, da ne bi spakirali kovčkov in odšli v prijaznejša okolja.

Težko boste kdaj slišali, da bi bili isti ljudje enako prijazni do navadnih ljudi, zlasti do delavcev. Slednjim, prav nasprotno, pogosto zgolj potisnejo v roke odločbo o prenehanju delovnega razmerja in zaprejo za njimi vrata, potem pa naj se znajdejo, kot vedo in znajo. 

Pravljica ima tudi nadaljevanje. Večja profitabilnost pomeni več vlaganj, vlagajo kajpak lastniki kapitala, in pomeni večji izvoz blaga. Ni pa nujno, da je tako preprosto.

Lastniki kapitala namreč niso neumni, zato velike količine denarja zadržujejo, oziroma ga vlagajo v finančne posle, ki so varnejši in v kratkem času prinesejo še več dobičkov. In tudi od tega velika večina ljudi nima ničesar. Kakorkoli se torej obrnemo, imamo rit zadaj: zlati časi za kapital kratko malo niso tudi zlati časi za večino ljudi.

Kljub temu veliko ljudi trmasto verjame v zlate čase zase. To je še huje kot sveta preproščina.

Namesto v kapitalizem in zlate čase je bolj produktivno verjeti v to, kar zastopata film in filozofija. Dovolj dolgo se ukvarjam z enim in drugim, da lahko to rečem. Moj način gledanja filmov mi zato ne dovoli, da bi kdaj obupal, kajti tudi v slabem filmu je mogoče odkriti dober, spomina in razmisleka vreden kader, je mogoče videti sekvenco, podobo-gibanje, idejo, način igranja, je mogoče izkusiti čustva, ki ponazarjajo temeljno idejo vsake eksistence, ki je: ne obupaj, verjemi vase in v svoje majhne zmage.

Verjemi vase, ne v nekakšne politične voditelje, ljubljene vodje, kapitalistične polbogove in druge stvore.

Morda res ni mogoče spremeniti sveta čez noč, morda ga bo res spremenila šele kaka naslednja generacija, je pa zagotovo mogoče narediti nekaj dobrega, vrednega zase, mogoče je širiti blagostanje okoli sebe in vztrajati pri kaki dobri ideji, zaradi česar se nas bodo natanko pripadniki oddaljenih generacij spominjali, nam stopili na ramena, videli dlje od nas in končno zares spremenili svet na bolje.