Kljub dolgotrajni krizi, ki ji ni videti konca, pa je med politiki le malo vedenja o pravi naravi krize, ki je v temelju finančne narave. V predvolilnih izjavah politikov je poznavanje te problematike, z redkimi izjemami, osredotočeno predvsem na naslednje “resnice”: “porabimo več, kot ustvarimo”; “da bi zmanjšali brezposelnost, moramo povečati gospodarsko rast”; “da bi povečali gospodarsko rast, moramo razbremeniti in privatizirati gospodarstvo ter skrčiti javni sektor” in podobno.

Dolg kot oblast

A vse to so neumnosti, ki izhajajo bodisi iz neznanja bodisi iz ignorance. Poglejmo najprej nekaj dejstev (Vir: Ministrstvo za finance):

- dolg Slovenije (na dan 31. 5. 2014) znaša 25,32 milijarde evrov;

- predvidoma bo Slovenija v letu 2014 za plačilo glavnice dolga namenila 3,49 milijarde, za obresti 1,07 milijarde, kar skupaj znese 4,56 milijarde evrov.

Torej mora Slovenija v samo letu dni raznim bankam in drugim finančnim ustanovam vrniti več kot 4,5 milijarde evrov. Čeprav je res, da je vsaj del te vsote nastal bodisi zaradi koruptivnih in kriminalnih dejanj (kar je potrebno odkriti in ustrezno sankcionirati) ter zaradi slabega gospodarjenja, pa je pravi vzrok teh enormnih dolgov drugje.

Ključni vzrok za ta visoki dolg, ki bremeni praktično vse svetovne države, je globalni finančni sistem, v katerem je izdaja denarja v rokah zasebnih bank oziroma finančnih ustanov. Države so že dolgo samo še stranke na globalnih finančnih trgih, ki je skupni pojem za mrežo lastniško tesno prepletenih bank, finančnih skladov in drugih večinoma zasebnih finančnih ustanov.

Vemo tudi, da večina denarja nastaja v obliki posojil komercialnih bank (Aleš Praprotnik) in sicer kar 97 % (Positive Money). Torej je ustvarjanje denarja praktično povsem v rokah zasebnih komercialnih bank. Kar pomeni, da države danes finančno niso suverene.

Država pride do denarja z izposojo na finančnih trgih, seveda za visoke obresti (kdor trdi, da države tiskajo denar, pač nima pojma). Če znašajo te obresti na primer 5 % na leto (običajno si države izposojajo s po 2 do 7-odstotno obrestno mero), potem za milijardo izposojenih evrov to pomeni vračilo 1 milijarde (glavnice) in 50 milijonov obresti. In teh dodatnih 50 milijonov mora država zbrati z davki ali dodatnim zadolževanjem.

Ni torej res, da “porabimo več, kot ustvarimo”, temveč moramo “ustvariti več, kot porabimo”, da bi imeli v obtoku neko konstantno količino denarja. Brez denarja pa vemo, da zdajšnji ekonomski in s tem tudi celotni družbeni sistem ne more delovati. In ker moramo vsi ustvariti več, kot porabimo, smo prisiljeni v neskončno tekmo za globalne dobrine, v brezkončno nižanje stroškov in odpuščanja, v neprestano krčenje javnih storitev itd.

Ko pa pride do finančnih kriz, ki jih ustvarjajo banke in druge finančne ustanove (hedge skladi, zavarovalnice itd.) s svojimi špekulantskimi aktivnostmi na borznih trgih (da bi zaslužili še več) in z nenadzorovanim izdajanjem posojil, jih morajo (zakaj le) reševati države. In sicer tako, da si države denar za reševanje bank izposodijo pri - bankah (seveda za obresti). Države torej rešujejo banke tako, da se pri njih zadolžijo (sicer pri drugih bankah, a dejansko gre za lastniško tesno prepleten sistem) in jim nadaljna leta plačujejo visoke obresti. In potem bankirji “pametujejo”, kako potratne so države in zahtevajo njihovo varčevanje, da bi stabilizirali finančni sistem.

Za javne banke

Če se v resnici želimo izviti iz finančne krize, je edina pot, da banke z zakonskimi spremembami preobrazimo v prave javne ustanove, ki morajo biti pod demokratičnem nadzorom javnosti. Javne banke tako lahko kreirajo denar za javne potrebe (javno izobraževanje, javno zdravstveno varstvo itd.) in za potrebe prebivalstva ter malih podjetnikov po minimalnih obrestnih merah. S tem pa se lahko bistveno zmanjšajo potrebe po davkih, s katerimi se danes v veliki meri odplačujejo glavnica in obresti zasebnim bankam.

Najbolj znan primer javne banke je Banka Severne Dakote (Bank of North Dakota). Banka, ki je v lasti vlade ameriške zvezne države Severne Dakote, je uspešno prebrodila finančno krizo in deluje pretežno v korist prebivalstva ter malih podjetnikov. Dobiček banke se vrača v državo, ki z njim financira skupne projekte.

Javna banka pomeni, da ima javnost nadzor nad denarnim (finančnim) sistemom, ki tako deluje za skupno dobro, ne pa v interesu peščice bogatašev. Banka z minimalnimi ali ničelnimi obrestmi lahko spodbuja zeleno ekonomijo, javno izobraževanje in zdravstvo ter skupne javne projekte, za “umazane” in nekoristne dejavnosti pa postavi visoke obrestne mere. Tako lahko javna banka s politiko obrestnih mer spodbuja določene družbeno in okoljske koristne dejavnosti ter na drugi strani zavira družbeno škodljive (npr. razvoj umazanih tehnologij, škodljivi okoljski posegi itd.).

Za odpis dolga

Državljani imamo preko aktivizma in političnih mehanizmov priložnost pod vprašaj postaviti zakonitost našega visokega dolga (trenutno preko 25 milijard). Nobene možnosti ni, da bi ta dolg kdajkoli odplačali. Obresti zanj bodo eksponentno naraščale, pa četudi prodamo vse premoženje, izsekamo vse gozdove in do skrajnosti pospešimo gospodarsko rast (ter s tem seveda uničimo okolje). Zato je dolg sodobna oblika vladanja in izkoriščanja prebivalstva, malih podjetij in celotnih držav. Orožje sodobnega (finančnega) imperializma so dolgovi, ki so po svoji naravi orožje za množično uničevanje.

V mednarodnem pravu obstaja doktrina “neligitimnega dolga” (odious debt; beseda odious pomeni gnusen, osovražen, zoprn, odvraten), ki pravi, da državnega dolga, ki ga oblast uporabi za namene, ki ne služijo interesom državljanov, le-ti niso dolžni odplačevati. Gre za podoben pravni koncept, kot je ničnost pogodbe, ki pravi, da pogodba ni veljavna, kadar jo vsaj ena stranka podpiše neprostovoljno. Smo državljani sploh kdaj lahko soglašali s finančno politiko države?

Doktrino neligitimnega dolga je že leta 1927 zasnoval pravni teoretik, ruski emigrant Alexander Nahum Sack. Za osnovo sta mu služila konkretna primera iz 19. stoletja: Mehika je zavrnila odplačilo dolgov, ki so nastali v času cesarja Maksimiljana, ZDA pa so zavračale, da so Kubanci dolžni odplačevati dolgove iz časa španskega kolonialnega režima.

Doktrina neligitimnega dolga je bila uporabljena tudi v 21. stoletju, čeprav se o tem ne govori na glas. ZDA so malo pred napadom na Irak leta 2003 pripravile vse potrebne dokumente, ki so Iračane “osvobodile” vseh dolgov iz časa režima Sadama Huseina. Seveda Američanom ni šlo za blaginjo iraškega ljudstva, temveč za lastne interese. Uradno ni niče govoril o izbrisu dolgov na podlagi doktrine neligitimnega dolga, saj bi se nanj lahko sklicevale številne svetovne države, še zlasti v Afriki, na Bližnjem vzhodu, skratka povsod tam, kjer so diktatorji državljanom nakopali bajno visoke dolgove. Prav tako je leta 2008 je ekvadorski predsednik Rafael Correa razglasil, da je ekvadorski dolg neligitimen. (Vir: Wikipedia)

Politični program preobrazbe finančnega sistema

Če zdaj, tik pred volitvami (8. julij 2014), pogledamo programe strank, se samo koalicija Združena levica v resnici zaveda problematike finančnega sistema in ima predloga za javno bančništvo ter odpis dolgov zapisana v svojem programu. V njem sta izpostavljeni točki, ki naslavljata omenjene probleme:

- Javni nadzor nad bankami

“Banke morajo biti pod demokratičnim nadzorom državljanov, da jih bodo ti lahko uporabili kot investicijsko orodje, ki bo namesto iskanja najvišjih donosov pri posojilih upoštevalo družbene potrebe.”

- Rešitev problema dolga

“Pri tem se pojavlja sum t. i. nelegitimnega dolga (angl. “odious debt”), ki je mednarodno sprejeta kategorija. Ta je lahko dveh vrst: na eni strani gre za dolgove, ki so bili porabljeni nelegitimno ali so nastali v nedemokratičnih režimih; na drugi strani je mogoče za nelegitimne razglasiti tudi dolgove, pri katerih so upniki izsilili nelegitimno visoke obresti, ki ne ustrezajo zmožnostim države. V tem primeru morajo upniki prevzeti svoj del odgovornosti za napačno investiranje.”

Sodelovanje, ne tekmovanje

Na dolgovih osnovan zasebni finančni sistem, ki državam, podjetjem in državljanom posoja denar, je glavni vzrok za ekonomsko tekmovanje vseh z vsemi. Čeprav ekonomisti govorijo o konkurenčnosti, gre v resnici za tekmo oziroma ekonomsko vojno, saj moramo drug z drugim tekmovati, da lahko zaslužimo več, kot ustvarimo, da bi lahko odplačevali nemogoče visoke dolgove.

V resnici ni nobene potrebe po ekonomskih vojnah, ki uničujejo človeštvo in planet. Med seboj lahko sodelujemo, si delimo dobrine in zaživimo v miru. Le tako namreč lahko omogočimo blaginjo vseh državljanov, na globalni ravni pa vseh ljudi.