Jezus natanko ve, kaj dela, ko jezdi skozi mestna vrata v Jeruzalem. Pisano je namreč bilo, da bo prerok prijezdil skozi vzhodna vrata. Jezdi torej, jezdi na živinčetu in ve, kaj se dogaja ter kaj se še bo. Kot psiholog dobro predvideva, da bodo duhovni voditelji, zastopniki oblasti, znoreli, ko bo storil, kar se je namenil storiti. Ko požene iz templja menjalce denarja in prodajalce živali, je duhovnim voditeljem povsem jasno, da je grožnja in da ga morajo ustaviti. V manj kot štiriindvajsetih urah je obsojen na smrt s križanjem.

Najvišji duhovniki v tistih časih živijo v razkošju, ki ga Jezus ne pozna in zanj niti ne mara. Imajo zagotovljen dohodek, od katerega dobro živijo, kot tudi sicer velja za oblastnike. Zgodovina človeštva je prenapolnjena z oblastnimi razmerji, zato je videti, kot da ljudje vedno potrebujejo oblastnike nad seboj. Obredno očiščenje z vodo, ki je na primer nujno, mora vsakdo plačati, to pa pomeni za duhovne oblastnike lahek denar.

Jezus mirno reče, da to nikakor ni potrebno. V kratkem času torej naredi dvoje. Prvič. Neposredno poseže v ekonomijo templja in postavi pod vprašaj prihodke vodilnih mož. Drugič. Navezuje se na starodavno prerokbo in jo izpolnjuje. Jezus je definitivno komunist.

Dostojanstveniki o tem v teh velikonočnih dneh seveda ne bodo govorili. Ne bodo, saj so v enakem položaju, kot so bili nekoč njihovi predhodniki. In Jezus dobro ve, da gre za moč, oblast in da je vse drugo zgolj množica bolj ali manj nepomembnih detajlov.

Jezus je torej najprej in bistveno upornik. Ne prenese duhovnih voditeljev, to pa jim tudi zelo jasno sporoči. Vsekakor se jih ne boji.

Ne boji se jih sredi velikanske množice ljudi, ki se zgrinja v Jeruzalem za praznike. Ocenjujejo, da bi bilo lahko v tistem času tam več kot dva milijona ljudi, kar je izjemno število, saj naj bi obredno zaklali kar četrt milijona jagnjet.

Še enkrat torej lahko rečemo, da Jezus zelo dobro ve, kaj dela. Njegovo delovanje ni delovanje osamljenega čudaka, ki nekje ne meji občestva privablja nekaj drugih čudakov. Prav nasprotno: vse se dogaja sredi velikanske možice ljudi. Jezus vsem na očeh jasno pove, kaj si misli o duhovnih voditeljih.

A tudi sami si mislijo o njem, da je nevaren in da je grožnja. Nevaren je, ker bi lahko vplival na druge ljudi, ki bi se uprli in strmoglavili oblast. Toda zakaj bi jo strmoglavili?

Če je dobra, jih niti Jezus ne bi mogel prepričati, da je slaba; če bi jih lahko prepričal, bi bil sam s seboj v nasprotju. Če je slaba, je seveda prav, da voditelji čim prej pripravijo kovčke; če jih nočejo pripraviti, je prav, da Jezus razsvetli še druge podložnike in potem vsi skupaj strmoglavijo nesposobno in slabo oblast.

Z oblastjo je vselej tako, da je izsiljena. Ljudje sicer mislijo, da je naravna, vendar ni. V naravi ljudi namreč ravno ni potrebe po oblasti. Ljudje lahko živijo v egalitarnem svetu duhu, v katerem ni nobenega oblastnika. Tak bi bil civilizacijski napredek, za katerega se je zavzemal prav Jezus.

Jezus torej reče, da bo bog zrušil tempelj in pometel s korupcijo. In ima prav, pravičnost je na njegovi strani. In prav za pravičnost gre. Ljudje vselej zelo natanko vedo, saj so občutljivi, kaj je pravično in kaj ni. Oblast nad njimi jim praviloma preprečuje, da bi kaj storili, zato nepravičnosti in krivice pogosto zgolj prenašajo. A nikakor ni nujno, da jih prenašajo večno in gledajo stran.

Jezus je pogumen, celo predrzen, je izjemno samozavesten in ve, da se mora nekaj spremeniti, da po starem ne gre več naprej in da tudi ne bi bilo prav, da bi šlo.

To pa še ni vse. Nihče ne ve, kaj bo Jezus storil v naslednjem trenutku. Jezus odpira prostor, razpira ga in zaradi njega nič več ne bo, kot je bilo. Do kam bo torej šel?

Druga stran seveda ne sedi križem rok in ne čaka na njegovo naslednjo potezo. Duhovi voditelji so prestrašeni, obenem pa tudi jezni in celo nekoliko besni. Odločijo se, da mora Jezus čim prej izginiti, da bo vse po starem, saj nočejo ničesar novega.

Nastopi noč. Jezus je skupaj z učenci zunaj obzidja. Učenci spijo, Jezus moli. H komu?

K svojemu očetu? Zakaj moli, čemu? Kaj bi Jezus rad?

Tempeljski stražarji ga primejo in potisnejo pred najvišjega duhovnika. Prične se zaslišanje oziroma sojenje. Ki je povsem v nasprotju z zakonom. Obsodba je hitra in jasna: blasfemija ali bogokletje in hujskaštvo. Toda zadeva ni preprosta, saj ni prič. Kaj storiti?

Si božji sin, si mesija? Seveda sem. Torej si kriv in obsojam te na smrt. Odpeljite ga v ječo.

Toda zakon je jasen: Jezusa ne moreš obsoditi na smrt in izvesti smrtne kazni, kajti to lahko naredijo le Rimljani.

Poncij Pilat je brutalen in neusmiljen guverner Judeje, zato kmalu po Jezusovi smrti plača za svoje delovanje najvišjo ceno. Njegova naloga je vzdrževanje reda in miru. Jezus je obtožen blasfemije, to pa ni v nobeni zvezi z rimskim zakonom. Torej poskusimo s hujskaštvom in z uporništvom, s trditvijo, da hoče biti Jezus kralj.

Si torej judovski kralj? … Ta mož je nedolžen.

Jezus ni kralj, noče biti kralj in oblast ga ne zanima, saj je njegovo kraljestvo povsem drugačno od obstoječih. Seveda je nedolžen, toda obenem dobro ve, da sveta in ljudi ne moreš spreminjati le z lepimi zgodbicami, s prilikami in z modrimi stavki. Včasih so potrebne radikalne poteze.

Stori, kar moraš storiti, stori, kar sva se dogovorila. Tako govori in Juda ga posluša. Posluša ga in tudi sliši, zato ga razume. Naredi, kar mora narediti, stori, kot sta se dogovorila.

Povsem se mu je zmešalo, izgubil je razum. Običajni zdravi razum res razmišlja tako, ker ne more dojeti zgodovinskih razsežnosti dogajanja in potrebe po novem. Jezus zato odgovarja.

Morda je res noro, toda to moram storiti.

V tem je resnična svoboda, ki pomeni odločanje za samo odločanje, pomeni, da se Jezus odloči narediti to, kar je treba narediti, kar je zgodovinska nujnost, ki bo za vedno spremenila ta svet.  

Torej lahko en sam človek spreminja svet.

Jezus je svoboden, zato ne pobegne, ne poišče lahkega izhoda, kot ga sicer navadno iščejo ljudje, ko se znajdejo v podobnih situacijah. Jezus vztraja, saj sam pravi, da ne more drugače. Poti nazaj preprosto ni več.

Jezus izpolni usodo. Kaj pa vsi drugi?