Članek
Poetika filma – 7

Poetika filma – 7

Objavljeno Apr 17, 2014

Danes imam predavanje v Trubarjevi hiši. V sklopu predavanj s skupnim naslovom Kratka šola vzgajanja pogleda bom razmišljal, zakaj izjava Film mi je všeč/Film mi ni všeč ne pove ničesar o filmu, saj pove le nekaj o gledalcu. Filmsko pismen gledalec je namreč sposoben reči: Film mi ni všeč, vem pa, da je dober, zato ker ... Teza, ki jo bom zagovarjale, je: vselej obstaja vsaj še en (nov, drugačen) pogled. Sprehodil se bom skozi tri dobre dokumentarne filme: À propos de Nice (Jean Vigo, 1930); A British Picture: Portrait of an Enfant Terrible (Ken Russell, 1989); Berlin: Die Sinfonie der Grossstadt (Walter Ruttmann, 1927).


Govoril bom torej o dobrih filmih; govoril bom o kreativnosti filmarjev in zmožnosti gledalcev za kreativnost. Ta je onkraj všečnosti, ima pa veliko skupnega s pravičnostjo, ki je vselej po nujnosti.

Filmarji namreč ustvarjajo bloke, ki jih Deleuze imenuje gibanje. Filmsko gibanje ni namenjeno gledalčevemu presojanju in morebitni všečnosti, saj ga praviloma niti ne razume. Kreativna dejanja niso narejena za užitek ali zadovoljstvo, so pa po nujnosti in predstavljajo nekaj novega, kar je za gledalce vsekakor izziv.  

Kreativna dejanja so torej možna zaradi nujnosti, zato ni lahko biti kreativen. Filmi večinoma niso kreativni, saj skušajo biti predvsem všečni. Filmsko kreativno dejanje pomeni iznajdbo novega problema in novega ukvarjanja z njim. Tega ne ustvarimo, ker ravno nimamo drugega dela, temveč ga ustvarimo, ker smo soočeni z nujnostjo, s silo, ki deluje na nas, medtem ko raziskujemo svet in ga skušamo razumeti. Preveč svobode, kar je sicer značilnost sedanjega življenja v kapitalizmu, onemogoča kreativnost.

Film kot kreativno dejanje je afirmativen; afirmativen je torej po nujnosti, zato tudi afirmira nujnost. Afirmira oziroma potrjuje tudi čisto intenzivnost, o kateri govori Deleuze. Intenzivnost zato zgrabi gledalca, saj je po nujnosti, medtem ko obratno ne velja, zato gledalec ni nikakršen gospodar nad filmom in niti nima pravice reči, da mu je film všeč ali da mu ni všeč.

Morda bi kaj takega lahko rekel samo, če bi se zares zavedal, kaj film sploh je, kaj pomeni, če ga zgrabi čista intenzivnost. Ko se to zgodi, je namreč živa priča pristnosti človeške eksistence. Biti taka priča pa pomeni na lastni koži izkusiti vsaj en problem, ki ga odkrivamo v samem jedru naših življenj: nepravičnost.

Film je kot kreativno dejanje poskus, kako biti pravičen v danem svetu. Taka je definicija filma; večina filmov ne uspe biti tak poskus, kot je nekoč pripomnil Alain Badiou.

Kaj pomeni biti pravičen v danem svetu? Najprej pomenu narediti neko gesto, s katero človek zareže v svet. Slabi filmi ne naredijo take zareze, zato so zgolj objekt v danem svetu, kar pomeni, da zapravljajo eksistenco.

Narediti pravično gesto pomeni nastaviti pogoje za novo – novo življenje, nove medsebojne odnose, nov svet, novo eksistenco. Taka gesta je torej predlog. Ki ga drugi ljudje lahko sprejmejo ali zavržejo. Vse to nima nobene zveze z všečnostjo.

Predlog novega je v primeru filma umetnikov predlog. Ni znanstveni predlog in ni predlog tega ali onega čudaka. Obenem je tudi predlog, kaj še je film; je predlog novega razumevanja samega filma.

Film se nedvomno ukvarja z idejami. Pričuje tudi za to, kako se sicer ljudje vedejo do idej, kaj najpogosteje delajo z njimi, kako jih uporabljajo. Film torej misli. Ne mislimo filma, saj je že sam film razmišljanje. In ko tako razmišlja, proizvaja resnico.

Za resnico ne moremo reči, ali nam je všeč ali ne. Tudi resnica nima nobene resne zveze z všečnostjo. Ne morete smiselno reči, da vam trditev, da je tri krat tri devet, ni všeč; ne morete reči, da vam je všeč.

Ne obstaja torej dober film brez dobre ideje. Zgodba, s katero ljudje spontano enačijo film, je v tej perspektivi zgolj nosilec ideje, kot pravi Badiou. Zgodba omogoča prenašanje ideje. Ne smemo se ustaviti ob zgodbi, saj je zgolj nosilec, temveč ob ideji. To je kinematografska ideja; film je filmsko razmišljanje, razvijanje kinematografske ideje.

Film je kot razvijanje kinematografske ideje umetnikov predlog novega, sočasno pa je tudi darilo gledalcem. Od njih zato upravičeno pričakujemo, da bodo na ravni samega darila, da ga bodo znali sprejeti – in ga vrniti. Gledalec bi moral znati vrniti darilo v obliki svojega razmišljanja. Ne o filmu, saj ta je razmišljanje, temveč o ideji, s katero se je ob gledanju srečal.

Zakaj je to pomembno? Pomembno je, ker pomeni film novo izražanje eksistence in samega sveta. Človek, gledalec tudi, je vselej del eksistence sveta in je po naravi odprt. Torej je odprt do novega, do novega načina izražanja sveta. Morda taji lastno naravo, toda ta je še vedno odprtost.

Človek je po naravi odprt do filma kot umetnikovega predloga in darila, ki obenem predstavlja novo izražanje sveta in eksistence. Gledalec ima zato zahtevno nalogo: znati se mora odzvati na predlog, ki ni zgolj fikcija, izmišljena ideja, temveč je predlog nove eksistence, novega sveta. Ta predlog mora znati misliti.

Gledanje filma je zato razmišljanje, ki ni povsem brez povezave z branjem knjige in z razmišljanjem, ki ga spremlja. In nikakor ne gre za ugotavljanje, kaj je boljše – knjiga ali film –, saj gre za nekaj povsem drugega.

Knjiga in film imata lahko skupni problem; lahko se lotevata skupnega problema. Vsak se ga kajpak loteva na svoj način, s svojimi sredstvi. In pri tem je zagotovo treba imeti v mislih mojstrovino z naslovom Rashômon, ki jo je Akira Kurosawa režiral leta 1950.

Resnica pogleda je, prav o njem je naredil Kurosawa ta izjemni film, da ne obstaja objektivni svet, v katerega bi zrli z nevtralnim pogledom. Ne obstaja nevtralni pogled na en sam objektivni svet; vsak pogled ustvarja svoj svet.

Kreativni pogled ustvarja nov, drugačen svet. Ne gleda istega sveta, ki je gledalcem všeč, in jim ga ne ponuja na ogled, da bi ga hvalili, češ da jim je všeč. Dober film je dvojna refleksija.

Najprej je refleksija samih kontradikcij sveta in časa, v katerem nastaja, potem pa je tudi refleksija samega pogleda na kontradikcije. Ali drugače rečeno: film je umetnikovo razmišljanje o naravi sveta in o razmišljanjih o naravi sveta, ki so del konkretnega sveta v natančno določenem času.

Dober film v obstoječem svetu ustvari novo in to novo je kakor skala v viharnem morju.

Na koncu bi rad predlagal še ogled filma z naslovom Nymphomaniac, pod katerega se je podpisal Lars von Trier.

 

 

 

 

#Teorija #Podobe