Članek
O spremembah in novih voditeljih, Marko Jelinčič

O spremembah in novih voditeljih, Marko Jelinčič

Objavljeno Apr 15, 2014

Ni res, da je liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom svoboden sistem brez totalitarizma in diktature. Totalitaristično delujejo neoliberalni kapitalizem, potrošništvo, finančni centri moči in mediji. Če ni politične diktature, to ne pomeni, da diktature ni. Tudi liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom je lahko totalitarna. Globalne korporacije in finančni trgi so nam s pomočjo medijske mašinerije vcepile potrošništvo kot življenjski smisel. S trošenjem vedno več dobrin in storitev človek uresničuje svoje cilje. Če človek ni sposoben konzumirati vedno več in vedno novih dobrin in storitev, postane revež. Kdo še uporablja telefon, ki je starejši od 5 let? Z denarjem si lahko kupiš vse, o čemer sanja sodoben človek. Zdravje (delno), srečo, slavo, torej celo povsem nematerialne reči. Brez denarja si revež. Na nivoju družbe se to trošenje odraža v obliki gospodarske rasti, brez katere smo globoko v krizi že več let in brez katere so državne blagajne za javno šolstvo, zdravstvo in socialo v globokem minusu.  Če se torej poraba zmanjšuje in ni gospodarske rasti, s katero bi se napajal kapital, nas kapitalizem kaznuje s krizo. Tako kapitalizem izvaja diktaturo. Živimo torej v dobi totalitarnega kapitalizma.


 

Zato bi razviti svet potreboval temeljite spremembe v načinu razmišljanja in delovanja.

Najprej potrebujemo drugačne voditelje. Diametralno nasprotne od sedanjih, tistih, ki delujejo po načelih strankokracije, bonitetnih agencij, finančnih trgov in globalnih korporacij. Zaradi lažje predstave bom izpostavil dve imeni: papež Frančišek, Aleksis Cipras. Kako bi morali razmišljati in delovati novi voditelji? Imeti morajo vizijo in pogum, biti morajo inovativni in odgovorni (supermeni skratka). Z Azijo ne moremo tekmovati v gospodarski rasti - to bitko smo že izgubili. Opozorila, da "Evropa izgublja tekmo z ZDA in Azijo" so nesmiselna. Zakaj bi morali s komerkoli tekmovati? Lahko pa izumimo nov koncept družbe blaginje, ki ne temelji na potrošništvu, pač pa na trajnostnem razvoju. To bo naša konkurenčna prednost: odgovorno, umirjeno, empatično, zdravo okolje, ki upošteva naravne in socialne zakonitosti in seveda človekove pravice in vladavino prava. Bodimo globalno konkurenčni z zdravim in privlačnim okoljem, ter z dobrimi pogoji za življenje, ne pa z nizko ceno delovne sile. Znanstvenik, kmet, pisatelj, zidar... bi si želel živeti in ustvarjati v takem okolju, pa čeprav so davki višji. Novi voditelji morajo biti tudi odprti. Svobodni trg, ekonomska svoboda, konkurenca imajo tudi pozitivne lastnosti.  Če bi delovali v svoji pravilni obliki, bi bilo javno zdravstvo v Sloveniji bistveno cenejše in čakalne dobe bistveno krajše. Novi voditelji bi z nacijami bili sposobni vzpostaviti družbo v kateri bi hkrati delovala dva sistema:  Omogočiti ugodne pogoje za kapital v najnaprednejših panogah, ali v panogah z največ pozitivnih eksternalij, hkrati pa spodbujati "socialistične" metode: socialno podjetništvo, zadruge, javna dela. Naj si oba sistema konkurirata med sabo, oziroma bolje: naj se medsebojno dopolnjujeta. Naj imajo ljudje možnost izbire. 

Ideja, da je treba koordinirati kdo bo kaj, koliko in za koga proizvajal, kot pravijo v IDS, je slaba. Socialistične pobude so sicer zelo prepričljive pri kritiki kapitalizma, manj pa pri utemeljevanju alternativ. Edina realna možnost za implementacijo"socialističnih" idej je od spodaj navzgor: s posameznimi dobrimi praksami, ki jih je treba medsebojno povezovati in nadgrajevati. Počasi lahko na ta način pridemo do točke, ko bo delež socialnega podjetništva, zadružništva in podobnih praks v bdp dosegel neko ciljno raven in bo tako dajal opazne pozitivne rezultate. Te rezultate je treba znati meriti in predstaviti, npr. X družinam smo izboljšali bivanjske pogoje ali omogočili njihovim otrokom študij.

Ključna in najzahtevnejša težava pa je, kako vzpostaviti blaginjo za vse brez okoljsko nevzdržne gospodarske rasti. Uradni ukrepi ECB, IMF..., ki predvidevajo varčevanje, spodbujanje gospodarske rasti, potrošnje, izravnavo proračunov... rešujejo le kapitalizem z vsemi svojimi anomalijami. Gospodarska rast ni dolgoročna rešitev (vsaj za razviti svet ne). Primeri alternativnih ukrepov (vnaprej opozarjam, da mogoče niso vsi spodaj našteti predlogi izvedljivi, bistveno je, da nakažemo na spremenjeni način razmišljanja in da nismo talci ukrepov trojke in Bruslja):

Trg dela: delodajalec lahko odpusti delavca če se mu zmanjšajo naročila, a mu še naprej plačuje prispevke. Odpuščeni delavci se na delavnem mestu zamenjujejo. 

Brezposelnost mladih: jamstvena shema je korak v pravo smer. Potrebno je še omejiti študentsko delo, predvsem zlorabe le-tega, ker je to motnja na trgu dela. Potrebno je še spodbujati kadrovsko štipendiranje. S tem bi podjetja aktivno vplivala na trg dela in narekovala vpis na fakultete. S tem bi se izognili "proizvodnji" diplomantov, ki jih ni mogoče zaposliti.

Kako lahko država zagotovi službe? Javna dela za pokojninsko, zdravstveno zavarovanje in stroške šolanja otrok brezposelnih. Permanentno brezposelni bi lahko bili tudi dlje časa "na zavodu", ki bi jim plačeval zavarovanje in minimalca (nekakšen univerzalni temeljni dohodek), a bi se morali v zameno udeleževati javnih del. Ideja je, da vsak, ki pošteno prispeva po svojih močeh, je upravičen do dostojnega preživetja. Otroci takih in otroci bogatih bi morali imeti vsaj podobne pogoje za uspeh v življenju. Zavod za zaposlovanje spremeniti v agencijo za javna dela, oziroma borzo. Morebiti združiti zavod za zaposlovanje, CSD in druge socialne službe.

Ne znižat davka na dobiček pač pa  povečevati olajšave za investicije (pozitivne investicije / vlaganje v raziskave in razvoj znižujejo davčno osnovo).

Spodbujanje usmerjene potrošnje in investicij z multiplikativnimi učinki.

Otroški dodatki: če želiš otroški dodatek v gotovini se ti zniža za 30%, v polni vrednosti bi ga dobil v obliki bonov za npr. izobraževanje otrok (trening športa, glasbene, jezikovne šole, vrtec, plenice...). Država izplača bone neposredno prodajalcu teh storitev / izdelkov. Ker bi država "kupila" večje količine storitev in blaga, bi bile cene nižje. Na ta način se tudi doseže, da se otroški dodatek porabi izključno za otroka.

Podražati goriva in parkirnine, hkrati pa poceniti in investirati v javni prevoz.

Znižanje stroškov prevoza za delodajalce: delodajalec ne izplačuje stroškov prevoza delavcu, pač pa plača državi znižano ceno za javni prevoz. Država izroči delavcu vozovnico za javni prevoz. Javnemu prevozu je treba znižati ceno zaradi pozitivnih učinkov na okolje in zdravje ljudi. Spet bi država lahko dobila vozovnice po nižji ceni, ker bi jih kupila ogromno. Seveda so potrebne investicije v posodobitev javnega prevoza.

Davek na nepremičnine mora biti bolj progresiven glede na velikost premoženja in dohodka.

Omogočiti malim ekološkim kmetom, da pridejo na trg. 

Razmisliti o blagovni menjavi, alternativnih valutah (npr. Bitcoins), časovnih bankah. 

V javni upravi uvesti nagrajevanje po učinkovitosti - uvesti objektivne mehanizme ocenjevanja, uslužbence iz ministrstev preseliti na teren (npr. birokrate iz šolskega ministrstva preseliti v šole). 

Upokojencem lahko znižajo pokojnine, če jim ne bi bilo treba plačevati ogrevanja, elektrike in vode - dobavitelj teh dobrin je itak nemenjalni sektor -monopolist.

O lesu ne bom govoril. Kaj pa vlaganje v čebelarstvo (najboljši indikator "zdravja" okolja), ravnanje z vodo (znižati škodo poplav in suš hkrati in še več elektrike pridobiti iz nje)? To znanje bi lahko nato prodajali po celem svetu.

Za odpravo revščine ne rabiš gospodarske rasti. Revščino odpravljaš za vsako revno družino posebej, tako, da poskrbiš, da se lahko njihovi otroci izšolajo, da imajo urejen dom, da si pridelajo hrano in kurjavo, da lahko plačujejo položnice. Za to ne rabiš gospodarske rasti.

Globalna in zunanja politika: tu se začne s širjenjem miru in ustavitvijo vojn. Nato sledijo bolj operativni ukrepi. Zunanja politika mora zlobirati v EU za dodaten davek na goriva, ki se investira v javni prevoz in čisto energijo. Razmisliti o carinah na uvoz izdelkov, ki so sproducirani brez upoštevanja načel okoljske vzdržnosti in delavskih pravic. Spodbuditi korporacije k vlaganjem v države nerazvitega sveta, na račun katerih ustvarjajo dobiček. Vlade in korporacije naj skupaj nastopajo na kriznih območjih: ene naj vzpostavljajo mir, druge investirajo. Globalni interes EU naj bo usmerjen v regije, od koder prihajajo begunci. 

Ponavljam: ni nujno, da so vsi ukrepi pametni, želim povedati, da je treba biti sposoben razmišljati in delovati drugače, ne pa le slediti brezidejnim varčevalnim receptom Bruslja, bonitetnih agencij in kapitalskih trgov.

Kako pa priti do takega sistema? Doseči je treba, da pridejo na oblast bolj odgovorni ljudje. V Sloveniji bi morali omejiti moč političnih strank. Prekiniti je treba z logiko koalicijskih vlad in navade, da mandatar postane predsednik najmočnejše politične stranke. Se vam zdijo predsedniki naših mainstream političnih strank sposobni voditi državo? Edino moč ki jo imajo, je 46+ poslanskih glasov in s tem trgujejo za lastne interese. Spremeniti je treba volilni sistem tako, da pridejo v parlament odgovorni ljudje. Vlada naj za vsak zakon, projekt posebej pridobi večinsko podporo. Če bodo v parlamentu odgovorni ljudje in če bo vladni projekt dober, bo dobil podporo tudi brez koalicije političnih strank. Namesto političnih strank, naj se večjo moč podeli civilni družbi, lahko preko državnega sveta. Stranke in drugi politični deležniki naj predstavijo konkretne projekte s cilji in plani kako doseči te cilje. O koalicijskih pogodbah in vladnih programih pa je že Zmago Jelinčič nekoč izjavil: "Dober program ima že vsak Gorenjev pralni stroj."

 

#Kolumne #Ostali-avtorji