Članek
O, bog, vrni nam Tita …

O, bog, vrni nam Tita …

Objavljeno Apr 14, 2014

Tak je napis na nekem zidu, da ne bo znova kak pisatelj znorel. Morda so ga že izbrisali; pravzaprav je zelo verjetno, da so ga. Pomembneje pa je, da to še ni vse. Sledi namreč tole: … da bo skrajšal lopove za glavo. Napis, ki je nastal v sedanjem času, je večpomenski, izraža pa tudi željo nekaterih ljudi.


Njihova želja ni nadnaravna, temveč je zelo človeška in je s tega sveta. Ljudje namreč v vsakem primeru želijo spremembe. Če so konservativni, bi radi nazaj v preteklost, če so liberalni, bi radi naprej v prihodnost. Lahko sami želijo spremeniti svet ali pa čakajo na karizmatičnega voditelja, da jim bo pokazal pot do spremembe. Kamor koli se torej obrnemo, naletimo na željo. Svet zaradi nje kratko malo ne more mirovati. Vselej se je zato dobro vprašati, kakšne spremembe bi ljudje radi. Sedaj pa k napisu na zidu.

Tito je nesporno zgodovinska osebnost. Nisem rekel, da je bil, temveč da je. Kaj to pomeni?

Osnovno spoznanje socialne ali množične psihologije je, da je posameznik vselej že del skupnosti, tega ali onega občestva; nihče ni otok in ne živi zgolj sam zase in sam od sebe. Če pa živi kot del občestva, mora njega in druge posameznike nekaj povezovati, držati skupaj, saj drugače občestvo ni mogoče. Vse to je zelo logično.

Ljudje so torej povezani med seboj samo, če jih nekaj povezuje. Ni nujno, da so ravno del množice, na primer na nogometni tekmi, saj zadošča že njihov naravni obstoj, kar pomeni, da je že za vsakdanje življenje občestva nujno to, kar verjamejo; ljudje preprosto morajo v nekaj verjeti. Ne morejo želeti, če obenem ne verjamejo, verjamejo pa že po naravi.

Verjetje jih povezuje in v osnovi ni nujno zavezano temu, kar imenuje Le Bon konservativnost. Ta namreč zajema globok odpor do vseh novotarij, odpor do vsakega napredovanja, zlasti pa spoštuje tradicije. Ne, ljudje lahko tudi množično želijo novotarije in spremembe. Pomembneje je nekaj drugega, nekaj, kar je dodal Freud: množice nikoli niso žejne resnice (cf. Freud, Množična psihologija in analiza jaza).

Lahko so torej žejne sprememb, niso pa nujno žejne resnice. Razloček med obema željama je zelo pomemben.

Množica praviloma hlepi po vodji, kot pravi Freud, ki mora imeti močno vero, saj mu drugače brezvoljna množica ne bo sledila. Verjeti mora v to ali ono idejo, ki postane tudi ideja samega občestva. Poglejmo nekoliko v zgodovino, da bi bolje razumeli zapis v naslovu tega prispevka.

Tito je kot mlad mož zadolžen za delo v sindikatih, med delavci. Ti ga imajo radi. Zakaj ga imajo radi?

Ker dela zanje in za idejo, za resnico, da bi morali imeti delavci, ki ustvarjajo vrednost, tudi možnost, da upravljajo z njo. Zaradi takega delovanja in zaradi bomb, ki jih odkrijejo v njegovem stanovanju, se Tito znajde tudi v zaporu.

Ne podpirajo pa ga le delavci, temveč tudi Kominterna. Zadeva nikakor ni preprosta. Ko je Tito v zaporu, zunaj pobijejo veliko komunistov, njegovih sotrpinov.

Kot član Kominterne je predvsem poslušen. Uboga in dela, kar mu naročijo. Pa vendar ustanovi prvo proletarsko brigado, zaradi česar postane trn v njeni peti. Kasneje Churchilu poročajo, da je Titova partizanska vojska zelo učinkovita v spopadih z Nemci. Ti se ga hočejo seveda znebiti, a napad na Drvar ne uspe.

Tito se vrne iz Italije, Britanci pa že razmišljajo, kako mu preprečiti, da bi Jugoslavija postala komunistična država. Načrti se spreminjajo, Tito spretno riše meje nove države, toda Churchil mu prav tako spretno pove, naj pozabi na Trst.

Tito preračunava. Sreča se s Stalinom. V Moskvi. Britanci to vedo. Tito želi komunistično Jugoslavijo. Britanci pač ne. Stalin je oprezen, saj s Churchilom razdelita Jugoslavijo na pol. Rdeča armada vkoraka v Beograd, nova Jugoslavija dobiva jasne obrise.

Vojske, ki bežijo iz Jugoslavije, da bi se predale zaveznikom, so zdesetkane. Pobijejo jih in zakopljejo – v Sloveniji je takih krajev na stotine, pravijo. Pobijejo jih po Titovem ukazu. Postane krvnik.

Tito postaja tudi vsemogočni vodja, ker zna s propagando vplivati na množice ljudi. Te mu verjamejo, toda ne verjamejo mu vsi.

Jugoslavija naj bi tako postala komunistična država, kakršna je Sovjetska zveza. Videti je, da tako tudi bo.

Potem pa se zgodi nekaj nepredstavljivega in šokantnega. Tito že nekaj časa ni ravno navdušen nad Stalinom. Seveda se ga boji, toda obenem že razmišlja o nečem novem.

Človeka, ki gradita vsak svoj kult osebnosti, seveda ne moreta biti prijatelja in ne moreta sodelovati. Lahko le tekmujeta in sta že vnaprej obsojena na medsebojno spopadanje.

Po vojni vladata v Jugoslaviji pomanjkanje in lakota. Tito se še vedno boji Stalina, zato polni vagoni hrane potujejo iz Jugoslavije v Sovjetsko zvezo. Obenem Tito ni ravno navdušen nad Zahodnimi silami, zato jim kaže mišice. Ko zruši ameriški vojaški letali, je mera polna.

Zaostruje tudi odnose s katoliško korporacijo. Zavrne Marshallov načrt, snuje federacijo balkanskih držav. Stalin je besen in ga kliče na zagovor v Moskvo. Leta 1948 Informbiro izključi KP Jugoslavije. Titova Jugoslavija je v tem trenutku sama, izolirana, ni ne na Vzhodu ne na Zahodu.

Po domače: Tito reče Stalinu, da ga ima dovolj. Položaj je skrajno napet. Ranković dobi jasno nalogo: ustvariti koncentracijska taborišča, v katerih končajo vsi sumljivi ljudje, za katere se domneva, da nasprotujejo komunistični partiji. Edvard Kardelj neposredno podpira idejo o takih taboriščih. Na tisoče, v glavnem nedolžnih ljudi, tako konča v taboriščih in zaporih.

Tito vendarle potrebuje podporo Zahoda, saj je gospodarstvo v razsulu. In jo dobi. Seveda, kajti ZDA dobro vedo, da dela v njihov prid, saj je očitno pokazal Stalinu hrbet. Tito ni več sam.

To pa še ne pomeni, da se priklanja Zahodu. Rodita se delavsko samoupravljanje in tržna ekonomija. Tito se obda z razkošjem in še naprej neguje kult osebnosti. Ljudje nad tem niso navdušeni; prav gotovo ni navdušen Djilas. Leta 1954 ga Tito obtoži, da je skrenil s poti; Kardelj se mu pridruži – Titu, seveda.

Djilas kasneje napiše knjigo z naslovom Novi razred. V njej zagovarja spoznanje, da komunizem, kakršnega poznajo na Vzhodu, ni egalitaren.

Ima prav, le da to ni bil komunizem.

Tito je imel vsekakor rad diktatorje, saj je bil tudi sam diktator. Danes bi verjetno hitro opravil z novodobnimi lopovi, toda časi so drugačni.

Kako zelo drugačni so? Kako zelo je drugačen žargon neoliberalizma? In kdo bo opravil z lopovi?

Ne pozabimo: delavcem vsak dan znova jemljejo del vrednosti, ki jo ustvarijo. Kaj pa, če je sam kapitalizem lopovski? Kdo bo opravil z njim, kdo ga bo skrajšal za glavo?

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar