Ko govorijo te dni o ekstremistih in sramotno zaslišujejo dramatika, ne smemo pozabiti, da je ekstremizem bolj zapleten pojav, kot bi morda sprva pomislili. Ekstremizem je lahko nekaj skrajnega, nekaj najbolj oddaljenega od tega, kar je zmerno, to pove že sama beseda, lahko pa je tudi ravno nasprotno. Ekstremna ideja, na primer izkoriščanje delavcev, je lahko vsem na očeh, lahko postane sestavni del normalnega, vsakdanjega, zmernega življenja, zaradi katerega se nihče ne vznemirja. Podobno lahko postane psihopatologija del normalnega življenja in je nihče ne prepozna, ker jo imajo vsi za normalnost; mislim na vraževerje, religijo kot njen sestavni del in podobne pojave. To je šele nevarno: ko je sama normalnost ekstremna.

In ko končno oživi civilna družba, se nemudoma oglasijo v udobje pogreznjeni politiki ter jo začnejo obtoževati ekstremizma. V tej perspektivi izkoriščanje delavcev preprosto ni točka dnevnega reda; tudi to je nevaren ekstremizem. In v prihodnosti ne bo nič drugače: vsakdanje neoliberalno življenje bo postajalo vse bolj totalitarno in ekstremno, ker je to dobro za kapital, ljudje pa bodo večinoma, kot doslej, vse skupaj mirno oziroma nemočno sprejemali in se zatekali h gojenju tradicije, nazaj k naravi in podobno.

Položaj na slovenskem političnem odru je trenutno vsekakor tak, da ga težko opišemo z besedami. Zadnjič je neki politik izjavil, da je bil Hitler levičar, ker naj bi v mladosti izlival svoj bes čez cerkev. Po tej logiki je bil levičar tudi JK, ker je iz templja lastnoročno pregnal krošnjarje in se postavil po robu najvišjim duhovnim voditeljem takratnih Judov. In kaj potem reči o prvi inkviziciji ter cerkvenem poboju velikanskega števila katarov, ki so jih preprosto razglasili za heretike in izbrisali z obličja Zemlje?

Zakaj so jih izbrisali? Ker so zastavljali dobra vprašanja in trdili, da bog ni gospod z brado tam gori, temveč je notranja sila, moč, zmožnost vsakega človeškega bitja za preseganje danega. In natanko za to gre – za preseganje danega, ne za še več istega.

Živi pa tudi politik, ki te dni govori o veseljačenju na levici. Kdor posluša slovenske politike, lahko hitro dobi vtis, da kratko malo ne vedo, kaj sploh je levica, in se obnašajo kot kavboj, ki slepo strelja okoli sebe ter upa, da bo prej ali slej kaj zadel, saj tudi pregovor pravi, da slepa kura zrno najde. Nikakor pa ni nujno, da tisti, ki strelja, tudi kaj zadene.

Politik bi lahko dodal, da je tako veseljačenje nevarno za družbena razmerja, od katerih ima sam velike koristi in mu je zato v življenju zelo udobno. Zaradi koristi, ki se jim seveda ne želi odreči, kar je najbrž zelo razumljivo, je njegovo govorjenje o veseljačenju nekaj drugega kot objektivno ugotavljanje, kaj delajo ljudje na levici (veseljačijo pač), saj je simptom samega izjavljalca. Kdo namreč v resnici veseljači v kapitalističnem svetu, kdo ima sploh priložnost za veseljačenje?

Kot sem že večkrat zapisal: za kapitalista je delavec vedno prevelik strošek in vselej premalo naredi. Tu ni nobene rešitve, kajti logika je sadistična in vodi v slabo neskončnost, kot bi rekel Hegel. In nikoli ne boste slišali, da bi delavci podobno analizirali vedenje in delovanje kapitalistov. Na primer njihove škandale, prevare, korupcijo, neprimerno spolno vedenje, razkazovanje lastnega bogastva, pijančevanje, vožnjo pod vplivom alkohola in tako dalje.

Skoraj neverjetno je, da v občestvu tako rekoč nihče ne govori o resnici kapitalističnega veseljačenja, zaradi katerega je na primer Amerika tako rekoč bankrotirana država, saj ekonomisti umetno prikazujejo njene dolgove, ki so v resnici bistveno večji od uradne številke. In številni analitiki celo zatrjujejo, da ta dolg ni velik problem, ker je še sorazmerno poceni.

Zdravi razum nam pravi nekoliko drugače: kdor hoče voditi državo, mora biti odgovoren, zrel in pameten človek. Vodenje države ne more pomeniti vračanja k naravi, tradicijam ali zatekanja k vraževerju, pač pa pomeni misliti univerzalno na nove načine in iskati nove, drugačne možnosti skupnega življenja, v katerem ne bo izkoriščanja, kot ga poznamo in na katerega smo navajeni, kot da je najbolj normalna stvar na svetu. Vsakdo se lahko prepriča, kakšni so ljudje, ki na primer vodijo to državo.

V resnici namreč ni neverjetno, da se dogaja, kar se pač dogaja, kajti obstaja tiranija kapitala kot del normalnega življenja. Ne obstaja tiranija delavcev ali civilne družbe. Tiranija kapitala je ekstremna in sorazmerno preprosta. Oglejmo si primer, ki to dokazuje.

Delodajalci ponekod nastavljajo na delovna mesta, kjer delajo njihovi delavci, nadzorne kamere. Tako jih imajo ves čas na očeh. Imajo jih pod nadzorom, lahko jih nenehno kontrolirajo. Njihovemu sokoljemu očesu ne uide noben gib delavca, ki ni neposredno namenjen dodajanju vrednosti. Kapitalist namreč plača delavca zgolj za tiste gibe, ki dodajajo vrednost. Potem jim jo seveda vzame, njim pa nameni borno mezdo. Pač tako, kot je določena na svobodnem trgu.

Kaj se torej dogaja? V neoliberalnem svetu se zadnjih nekaj desetletij zaradi mehanizma profitabilnosti močno povečujejo pritiski na delavce. Razvija in povečuje se tiranija kapitala, zaradi katere morajo delavci delati več, obenem pa so ves čas na očeh in se upravičeno bojijo, da lahko izgubijo službo kadarkoli in brez posebnega razloga. Kot rečeno: delavec ne more biti nikoli dovolj dober. Logika je v resnici sadistična.

Če bi kdo hotel po enaki logiki nadzorovati kapitaliste, privatne lastnike kapitala, bi se ti verjetno uprli. Protestirali bi, češ da so samostojni, avtonomni, odrasli, zreli ljudje, ki ne potrebujejo nobenega nadzora in ga tudi ne bodo trpeli. Bržčas bi še dodali, da lahko delajo, kar vedo, da je zanje najbolje. Ista logika za delavce kajpak ne velja.

Ne bodimo naivni. Delavci so bitja nižje kaste. Nagnjeni so k lenobi, pijančevanju, ponavadi imajo nizko izobrazbo, saj v povprečju še srednje šole niso končali. Radi manipulirajo in delujejo po načelu najmanjše porabe energije. Če niso ves čas pod nadzorom, se zelo hitro spridijo in potem premalo delajo. Kamere so torej nujno potrebne.

Empirične študije pa dokazujejo zanimive korelacije med blagostanjem ljudi, stopnjo kriminalnega vedenja, zdravjem ljudi in neenakostmi. Kakovost življenja je zelo tesno povezana z blagostanjem, to pa z dohodki ljudi, s pričakovano življenjsko dobo. Podoba je zelo preprosta.

V Veliki Britaniji ima na primer zgolj sto ljudi v rokah toliko denarja kot osemnajst milijonov najrevnejših prebivalcev otoka, ugotavlja Michael Roberts v svojem postu z naslovom Inequality and Britain's oligarchs. Bržčas ni potreben poseben mentalni napor, da si človek predstavlja, kaj lahko teh sto ljudi naredi z denarjem, ki ga imajo na voljo, če mislimo na kakovost življenja, zdravstveno oskrbo, blagostanje in pričakovano življenjsko dobo.

Na drugem koncu lestvice so kajpak delavci, ki trdo delajo, so družine, ki tudi trdo delajo, a ne živijo kvalitetnega življenja, nimajo dobre zdravstvene oskrbe in pogosteje zbolevajo. Kaj imajo v lasti? Tako rekoč ničesar. Morda kako star avto, televizor in oblačila, ki jih imajo na sebi, predvsem pa imajo dolgove.

Ljudje se očitno delijo v dve skupini tudi ideološko: na privatne lastnike kapitala, ki so odgovorni, inteligentni, delovni, disciplinirani, ter delavce, ki niso nič od tega. Le to ni povsem jasno, kdo je sprožil zadnjo recesijo in vse pred njo.

Delavci, ki trdo delajo in so ves čas pod nadzorom kamer, prav gotovo ne. Nikoli niso bili niti blizu možnosti, da bi sprožili kakšno krizo. Še več: ker jih nadzorujejo, bi lahko takoj zagnali alarm, ko bi se na obzorju prikazala kriza ali recesija, vendar tega niso storili. Torej so jo lahko sprožili samo kapitalisti, oziroma jo je sprožil sam kapitalizem, ki pa ravno ni pod nobenim (državnim) nadzorom. Tretje možnosti preprosto ni. Kaj pomeni domnevno veseljačenje na levici v tej luči?

Delavci, ki trdo delajo, imajo pogosto družine. Michael Roberts jih imenuje ‘hard-working families’. To so družine, ki se težko prebijajo iz meseca v mesec, saj imajo skromne dohodke. Tiranija kapitala je tudi v tem primeru preprosta: iz delavcev je treba iztisniti čim več, da bodo ustvarili čim več vrednosti in bodo kapitalisti lahko pobrali več presežne vrednosti. Kapitalizem namreč žene predvsem zakon profitabilnosti, ki ni nič drugega kot zakon veseljačenja. Neenakosti med ljudmi se bodo tako povečevale, saj delavci nimajo nobene možnosti, da pridejo do profitov, ki jih sami ustvarjajo, pa če še tako trdo delajo.

Položaj številnih delavcev in družin je torej takle. Delavci, ki trdo delajo, in družine, ki prav tako trdo delajo, da sploh preživijo, bodo še naprej trdo delali, saj so pod nadzorom. Pripadniki elit bodo še naprej veseljačili, saj lahko delajo, kar hočejo, ker niso pod nadzorom, to pa tudi s pridom počnejo.

Tu pa se zgodba zaostri. Potekal bo namreč tudi razredni boj, ki ga tisti politik ponesrečeno imenuje veseljačenje na levi. Potekal bo razredni boj, o katerem celo komercialni Hollywood vsako leto ustvari kak film: Elysium (2013), Hunger Games (2012, 2013, 2014), 12 Years a Slave (2013), The Butler (2013).

In vsekakor je treba videti film 13 Sins (2014).