Članek
Sem sindikalist in imam pravico do pravične medijske krajine (Zlatko Hernčič)

Sem sindikalist in imam pravico do pravične medijske krajine (Zlatko Hernčič)

Objavljeno Jan 15, 2014

Kako lahko poskušamo tudi s pomočjo neodvisnega medija spremeniti javno mnenje našega majhnega sveta z imenom Slovenija

 

 

Namesto uvoda pa misel Srečka Kosovela, ki mi je še posebej pri srcu; 

 

 
 

                        Srečko Kosovel #PRAVICA

»Slovenski časopisi in revijeso z nekaj izjemami

nepotrebni pokvarjeni barometri,

ki jim ne verjamemo več.«

                        Mladi verujejo vate, Pravica.

 

 

»Zmaga resnice v kulturnem, 

humanizma v gospodarskem,

pravičnosti v socialnem življenju

bo največji triumf sodobnega človeštva.«

 

in še ena tuja;

Sleherna resnica prehaja skozi tri  obdobja. Najprej jo (o)smešijo, nato ji odločno nasprotujejo…. V tretji fazi pa postane nekaj samoumevnega!

(Artur Schopenhauer, 1788 – 1860)

 


Vsakokratna slovenska vlada nadaljuje zgodbo brisanja zgodovine! Ne glede na molk ali mnenja nekaterih, da temu ni tako. Apatično in nemočno zamahovanje z roko, češ, saj ne moremo nič spremeniti, je napačen in vsakokratni oblasti celo všečen odziv.

Nemoč in pasivnost pogosto doživljam tudi v sindikatih, vse od podjetij do območnih in regijskih organizacij, pa tudi najvišje po lestvici sindikalne organiziranosti. Medijski pritisk na ljudi je postal neznosno moreč in celo grozeč.

Večina dostopnih medijskih odzivov je omejena na golo poročanje. Pri gledanju ali branju prispevka navidezno neodvisnega poročevalca, hitro opazimo, da si avtor ni upal napisati ali pokazati kaj več od uradno zapovedane »resnice«, ali nam podariti vsaj delček svojega osebnega pogleda na problematiko. Ustvariti nam skuša celo neko zapovedano, navidezno resnico, zlahka jo  prepoznamo kot propagando. Tveganje tožb s strani elit proti novinarjem in poročevalcem je torej postalo (tudi) zaradi medijske zakonodaje (pre)veliko. 

Neodvisne medije torej nujno potrebujemo! Če zares želimo obrat in hkrati preporod Slovenije v boljši jutri. Za graditev drugačnega javnega mnenja pa je pluralnost poročanja in sočasna neodvisnost od Kapitala odločilna.

Spletnih medijev s številnim bralci, od kapitala in politike dejansko neodvisnih medijev je morda res veliko! A izbor je manjši, kot se zdi površnemu opazovalcu. Dokaz za to, je bistveno večja prepoznavnost nekaterih kot je ta o katerem teče beseda. V njem je izjemno število odličnih prispevkov s strani pogumnih posameznikov, ki so (ali pa tudi ne) že mnogi uveljavljeni mnenjski voditelji. Prav »Za misli« odlično skrbi za kredibilnost zapisanega in predvsem za »moralno neoporečnost avtorjev. Teksti in ostala vsebina s prodorno, na trenutke revolucionarno držo, pozitivno vplivajo na širšo družbo.

 

NEODVISNI MEDIJ(i)?

Zgodovine se ne da ustaviti in menim, da so mi

  • vsebine spletnega portala http://za-misli.si  v teh časih krize pomembno spremenile pogled na svet. V pravi, pozitivni smeri.
  • In tudi knjige založbe »Sanje«, če sem iskren.
  • In spletna komunikacija s podobno mislečimi mimo obstoječe medijske scene. Na tem portalu pa sem zase našel res veliko. Od odlične »kolumne«, avtorskega videa, do intervjujev, (sub)kulture, predstavitve knjig do tečaja »intelektualne samoobrambe«, celo Vstajniška TV in za mojo dušo, plenilskemu kapitalizmu in neoliberalnim principom nasprotujoči, prispevki filozofa Dušana Rutarja! Če predavanj v živo ali posnetkov ne omenjam….

Najbolje spletno stran predstavi kar misel avtorjev;   »Za-misli smo si zamislili, da kritično spodbujamo misel, da odpiramo oči, krepimo duha, spreminjamo prakse možnega. Če ti misel teče in beseda je draga, je ta spletna stran zate prava. Išče se odkritost, pogum, brezkompromisnost in um, ki dialektično se bori, da resnico ulovi!« konec navedka.  V svojih »Strategijah za manipulacijo prebivalstva s pomočjo množičnih medijev je meni drag Noam Chomsky mnogim slovenskim medijem nastavil ogledalo z besedami, da ves čas pozornosti javnosti preusmerjajo od pomembnih problemov k nepomembnim s pomočjo poplave nepomembnih informacij. Javnost je treba ohranjati zaposleno, zaposleno, zaposleno, da ljudje ne bi razmišljali; da se ne bi zanimali za osnovna vedenja, razumevanje sveta.«

Na tem mediju se mi ti Noamovi očitki ne zdijo resnični… Zato sem se večkrat vprašal, ali bodo drugi etablirani slovenski mnenjski voditelji, vsi tisti, ki zavajajo v svojih prispevkih, Slovencem kdaj povrnili naropane milijone?  

Srečko Kosovel je mesece pred smrtjo leta 1926, opozarjal slovenski narod, s še danes aktualnimi pozivi;  Politika hazardira z momentom, računa na dezorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje. Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih, in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša. Rajši hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali.

Preveč smo ogledovali po Evropi, premalo po sebi. Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno.«

 

KAJ PA SINDIKATI?

Neodzivnost in »nepolitičnost« v javnih izjavah vodij sindikatov so prej pravilo kot izjema v javnem delovanja sindikatov. Ta paradigma je torej splošno sprejeta kultura delovanja tudi večine nevladnih organizacij v SLOVENIJI, tistih, ki prejemajo proračunski denar... Zato je med sindikalnim članstvom postala zmagovalka misel (zame je navaden »STEREOTIP«, ali celo neumnost), da »Sindikati s politiko v Sloveniji (vsaj uradno) nimamo nič.« To očitno drži, saj iskalnik »Google« ne najde več kot pet zadetkov na to temo.

Pa je to res? Zagotovo ne! Najbrž je res prav nasprotno.  Naši voditelji ves čas najbrž bolj skrivoma kot javno paktirajo s to ali ono politično opcijo. Taka uradna »politična neopredeljenost sindikatov« našemu članstvu resnici na ljubo ne omogoča dejanskega poistovetenja s cilji sindikalne organizacije. Cilji sindikalnih organizacij so namreč jasni, zapisani v statutih, zakonodaji in celo v mednarodnih konvencijah, ki nam dajejo potrebno legitimnost in določajo pravne okvire delovanja. In politično nepismen in neopredeljen človek je že za Bertolta Brechta kriv, saj nam pove, da je Najhujša nepismenost politična nepismenost. »Tako nepismen človek ne sliši ničesar, ne vidi ničesar in ne sodeluje v političnem življenju. Zdi se, da ne ve, da je cena življenja, cena fižola, moke, najemnine in zdravil odvisna od političnih odločitev. S svojo politično nevednostjo se celo hvali, izprsi se in pravi, da sovraži politiko. Imbecil ne ve, da njegova politična ne-participacija rezultira v prostitutki, zapuščenem otroku, roparju in kar je najhuje, skorumpiranih uradnikih, lakajih izkoriščevalskih multinacionalnih korporacij.« (B. Brecht)

Za polno mero, so te manire,  skoraj popolne apolitičnosti in (ne) opredeljevanja, opazne tudi v krovni organizaciji ZSSS, ki ima po slovenski zakonodaji, edina »uraden« neposreden pogajalski dostop do vrhov politike in s tem vpliva na delovanje aktualne oblasti. Sam sem mnenja, da je nekaj v tem izkazovanem javnem odnosu sindikatov (predvsem mnenjskih in dejanskih voditeljev sindikatov) do politike, močno narobe in dvomov o tem vprašanju nimam več.

Sam si to razlagam tako, da sindikati s tako maniro obnašanja, dejansko nasprotujemo enemu od treh temeljnih načel sindikalizma, ki je preglednost in javnosti delovanja. Le ta omogoča izpolnitev osnovnega načela zaupanja članov v demokratično delujoč sindikat.

Tri pomembna temeljna načela vseh svetovnih in s tem tudi naših sindikalnih gibanj so že dolgo:

 

·         enotnost,

·         neodvisnost

·         demokratičnost

 

Torej si zastavim vprašanje. Ali se je kdo od večnih kritikov vsega kar počnemo v sindikatih, pridružil sindikalnemu gibanju, ki v svetu in pri nas še deluje ali je pač bolj prikladno sesuvanje? Strinjam se s kritiko,  RADIKALNOST ni vedno vrlina naših vodij, ki preveč redko z dejanji ne le z besedami živijo ali dojemajo osnovne demokratične principe sindikalizma, TRI STEBRE jim pravim jaz. Večinoma so (smo) zapravili zaupanje, Enotnosti že dolgo ni več (oblast ima rada odlično razdeljene nasprotnike) in Steber t.i. "Demokratičnega odločanja" v sindikatih,  je podrt skoraj do tal...SINDIKALIZEM je zares treba postaviti na nove temelje, kot še marsikaj v tej državi...Zadnji, a ne najmanj pomemben, 4. steber, ki v statiki zagotavlja stabilnost nekega sistema, to je 4. neodvisnost od kapitala in oblasti, pa je velikokrat na preizkušnji, s tem načenjamo sindikalno idejo in izgubljamo neodvisnost.

Moja povsem javna politična opredelitev, je torej eden od načinov, da člani regijske organizacije pa tudi širše, vedo, kako se politično ravna njihov podpiranec oziroma nekdo, ki poklicno deluje v njihovem interesu.

 

NEODVISNI MEDIJI, KI JIH SLOVENIJA NUJNO POTREBUJE

Skoraj edini medij, ki ga te čase prepoznam kot neodvisnega, v zadnjih nekaj letih ko obstaja, zares  pretresa medijsko in družbeno sceno. Včasih samo od e-pošte do e-pošte, od kratkega sporočila SMS s predlogom prijatelja na članek, ki ga je treba prebrati, ves ta čas smo aktivni posamezniki v »Za misli« spoznali njegovo vrednost…

Morda si je naš slovenski »aktivizem« in nevladne organizacije, visoko stopnjo apolitičnosti lahko privoščil v »normalnih« t.i. mirnodobnih časih navideznega obilja in sožitja. Aktualno iluzijo, da je v Sloveniji od leta 2009 dalje mir, da nam ne vladajo izredne razmere, da imamo demokratične vlade, ne hunte, sta razblinili dve nočni seji parlamenta še v skrajšani drugi Janševi vladavini. In očitno takih sej še ni konec… Seveda je šlo za obilno zvijanje rok in morale poslancev za sprejem ZUJF (Zakona o uravnoteženju javnih financ) Ti dve noči in dneva sta v popolnosti razkrili krinko vladajoče hunte. Težke besede, boste rekli, a nekdo, ki ravna po maniri stripovskega junaka Superhika3, si ne zasluži imena slovenska VLADA…

Drug tak še odločnejši dokaz popolnoma odtujene politike je dejanska ukinitev referendumov in s tem izkazovanje ljudske volje, ko postanejo odločitve  vladajočih izrazito nasprotne interesu ljudi. Tretji primer pa je bil sprejem fiskalnega pravila v ustavo. Politika in mnenjski voditelji, so kar tekmovali kdo bo bolj prepričljivo prepričal narod, da je tak zapis v USTAVO nuja, še več da je usoden. To, da so varčevalni ukrepi v samem bistvu napad na socialno državo oz. državo blaginje, ni razen redkih izjem povedal nihče.

Tisto, kar pa v teh dneh, tednih in mesecih daje fanatični promociji manije varčevalnih ukrepov še manj kredibilnosti, pa so prav tiste institucije, na katere se sklicujejo politiki, ko ponavljajo mednarodno himno »nujnih varčevalnih ukrepov«. Iz medijskih naslovov ali čivkanja po spletu izvemo preveč o trenutni medijski mlakuži. Sporočilo znanega politika v slogu »Fiskalno pravilo nas obvaruje pred nižanjem pokojnin« , ali kakor je konec marca 2012 to varčevalno himno ponovil Matej Tonin iz NSi: »Predlagani vladni varčevalni ukrepi, ki v javnosti vzbujajo nezadovoljstvo, morajo biti sprejeti, drugače nam bodo bonitetne ocene tudi v prihodnosti padale, kar bo podražilo stroške zadolževanja« (NSi, 28.3. 2012).

 

SPODBUJANJE ŠKODLJIVEGA JAVNEGA MNENJA

Zgodovina je neizprosna učiteljica in spodbujanje javnega mnenja je lahko za posameznika sicer legitimno, a žal je lahko zelo škodljivo, saj ne ustreza resnici in realnosti. Kot sindikalist se zaradi dnevnih soočanj z brezposelnostjo, uničenimi posamezniki in podjetji, zavedam, da mora biti v teh časih posameznik, volivec, državljan, sposoben jasnega opredeljevanja. Do različnih stvari. Do širših družbenih problemov. Tudi do javnega političnega prepričanja in opredeljevanja mora imeti odnos in pravico.

Opredelitev vsake posameznika ali družbene skupine do »pravičnosti in poštenosti« pa je ključna!1

S tem izkazuje nujno potrebno odgovornosti do sebe in drugih tako v mikro kot makro okolju.

Zakaj bi bili denimo Srbi, Nube, domnevno leni Grki, zatirane ruske aktivistke skupine Pussy Riots, če hočete, Palestinci, Kurdi, v zadnjem času celo preganjani ameriški aktivisti svetovnega gibanja Occupy  ali mogoče s strani slovenske vojske okupirani Afganistanci, kaj slabši od nas Slovencev? Protinacistični pastor in teolog Martin Niemoller (1892 – 1984)2 je v svoji znameniti pesmi omenjal tudi nas sindikate, a se zdi, kot da ne maramo učenja iz zgodovine. Raje jo ponavljamo, a na žalost spet in spet kot farso. Upam, da je ne bomo zavlačevali tako dolgo, da se bo razvila v tragedijo naroda…

Zato pozivam vse, ki ste sindikalisti po srcu in duši in ne samo po nazivu, v imenu nas samih, ki nam ni vseeno, kaj bo čas povedal o našem kratkotrajnem gostovanju na tem planetu, da je zdaj ta čas, ko je potrebno spregovoriti zelo naglas in javno. Zbudimo se in povejmo politiki na glas, kar ji gre. Da je šla čez rob, pa čeprav z malenkostjo po mnenju mnogih (prepoved poimenovanja ulice po mojem predsedniku Titu4 iz prejšnje države, izbris komandanta Staneta z imena vojašnice) v primerjavi s tisoči IZBRISANIH ali tisoči novi obubožanih upokojencev in delavcev. O mladih nihče ne govori kot o žrtvah, vsaj toliko časa ne, dokler imajo starše in »mama hotel«. Mladi so tiho, obubožani se ves čas ne morejo igrati aktivizma, ker porabijo svoj prosti čas za preživetje. Tem in takim gre že dolgo za nohte in jim je zelo hudo pojasniti, zakaj nimajo dela, zakaj nimajo denarja. Žal pa siti (taki so v moji neposredni bližini) lačnih okoli sebe ne vidijo, posamezniki v moji neposredni bližini, se zaigrano ali morda celo zares debelo čudijo trditvam, da bi šlo mnogim  že zares. Ne verjamejo preveč, da ljudje že prosijo za kruh in v jutranji opustelosti ulic brskajo po smetnjakih okoli trgovine z zelenjavo. Vsaj v mojem Zalogu je tako. Daleč smo prišli v teh 20 letih. Smo to želeli in čakali s tisočletnimi sanjami o svoji državi? Najbrž ne, a kam drugam na bolje zgleda ne bo šlo zgolj z molkom in preslišanjem, naduto ignoranco in neopredeljevanjem….

Pa pozabljamo, da gre tokrat za vse in ne le za mlade, ki gredo po naših bolj ali manj pravih stopinjah…

Tako so stvari v delovanju sindikatov urejene že zelo dolgo, oziroma delujejo tako, kjer  prizadevanja sindikatov rodijo sadove! Če parafraziram predsednika Dušana Semoliča o kar naravni obsojenosti  sindikatov za pogajanja, sem sam mnenja, da gre to z roko v roki z javnim opredeljevanjem do vseh vrst krivic! Zakaj to trdim? Zato, ker je bilo prav doživljanje krivic, samovolje oblastnikov in nasilja razlog za nastanek sindikatov. Pa še kak razlog bi lahko našli.

Torej je naš molk o negativnih trendih v družbenem dogajanju, ki slejkoprej doletijo vse plasti družbe, lahko le nepoštena, slepa in samozaverovana in predvsem neprimerna aroganca. Vse to pa s sindikalizmom nima več veliko skupnega.

Zato naj kar zaključim, Slovenija potrebuje take medije, kot je spletna stran http://za-misli.si/

 

Zlatko Hernčič                                                     

politično opredeljen sindikalist

 

VIRI;

  1. 1 (John Rawls - Pravičnost kot poštenost Reformulacija (Justice as fairness) ISBN: 978-961-260-051-8 Ljubljana 2011)
  2. 2Martin Niemoller (1892 – 1984) Najprej so prišli ...Ko so nacisti prišli po komuniste, sem ostal tiho; nisem bil komunist. Ko so zaprli socialne demokrate, sem ostal tiho; nisem bil socialni demokrat. Ko so prišli po sindikaliste, nisem spregovoril; nisem bil član sindikata. Ko so prišli po jude, sem ostal tiho; nisem bil jud.  Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več ki bi spregovoril. Martin Niemoeller 1976
  3. 3Superhik - (*Superhik je stripovski (anti) junak znamenite serije italijanskih stripovskih genijev in avtorjev Magnusa in Bunkerja, ki je na naših tleh požela nesluteno slavo. Je pa podobnost s slovensko stvarnostjo prerasla v resnično tragikomično situacijo, saj slovenska vlada podobno kot omenjeni junak, dejansko  jemlje revnim, da bi dala bogatim…)
  4. 4Tito – Josip Broz, Kumrovec, 7.5.1892 - Ljubljana, 4.5.1980 vir spletna stran http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Broz_-_Tito in  http://www.titoville.com/ bil je svetovno priznan revolucionar in jugoslovanski maršal, politik hrvaško-slovenskega rodu, jugoslovanski državnik, ki je uveljavil ugled skupne države južnih Slovanov v svetu. Josip Broz je bil dolgoletni in dosmrtni predsednik SFRJ. Med pomembnejšimi dejanji je zagotovo to, da je 4. julija 1941 izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. http://www.mladina.si/97148/lik-in-delo-tovarisa-tita/
#Kolumne #Ostali-avtorji