Članek
Strukturna politika EU: necelostne rešitve niso več v modi

Strukturna politika EU: necelostne rešitve niso več v modi

Objavljeno Dec 15, 2013

EU za črpanje evropskih sredstev v novem programskem obdobju uvaja mehanizme celostnega razvoja. Njihovo poslanstvo bo zagotoviti sinergije med sektorskimi prioritetami, med finančnimi viri in med nosilci razvoja. Celovitost je odgovor na do sedaj prevladujoči enostranski razvoj, temelječ na višanju stopenj rasti dohodka. V EU se ta model ni potrdil, ker poglablja teritorialne razlike in zaostri socialna nasprotja. Celostni mehanizmi bodo omogočali razvojni politiki upoštevati ključne razlike med sektorji, regijami, področji razvoja, ne da bi zato ogrozila potrebne makro premike na ravni države v zvezi z napredkom inovacij, trajnosti razvoja in teritorialno kohezijo. Članice EU bodo tako za obdobje do leta 2020 predpisale celostne pristope vsaj nosilcem razvoja v mestih, medtem ko bodo na področju lokalnega razvoja pristopi, ki so že od prej v veljavi (programi razvoja podeželja), le še okrepljeni.


EU se sicer ne odreka gospodarski rasti kot vodilnemu cilju. Kljub temu so inštrumenti spodbujanja te rasti vse manj standardni. Sektorske ukrepe, ki so doslej načrtovani vertikalno, bo v prihodnje dopolnil nov, horizontalni pristop, ki bo medsektorski. Ta razvojne cilje dosega presečno tako med različnimi sektorji, kakor med raznorodnimi finančnimi viri in nosilci razvoja.

Strukturna politika EU bo celosten razvoj dosegla s štirimi glavnimi posegi, ki bodo veliko bolj kot doslej osvetlili vpliv projektov »na širšo družbo«: z navezavo gospodarskega razvoja na teritorialni razvoj (regije, mesta, podeželje, ogrožena območja); s celostnim upravljanjem razvojnih namenov, partnerjev in sredstev; s pripravo programov po pravilih celostnega načrtovanja in zlasti s spremenjeno selekcijo izvajalskih projektov. To je zelo pomembno: ti ne več izbrani zgolj glede na nameravane ampak tudi glede na predvidene stranske oziroma presečne učinke » na širšo družbo«. 

Presečni pristop izenačuje pomen doseganja zastavljenih ciljev projektov s pomenom posrednih učinkov, ki jih ima projekt na nosilce drugih projektov (programov, politik). Zato bo poslej vsak nosilec projekta (programa, politik) moral svoje namere in delovanje presoditi s stališča vpliva na možnost uresničevanja ciljev drugih nosilcev razvoja, ki jih podpirajo ukrepi drugih sektorjev ali razvojnih področij. Ugodne posredne učinke bodo nosilci dosegli, če bodo s projektnimi cilji stregli prioritetam različnih tematskih osi strukturne politike, vzemimo inovacijski in zaposlovalni osi. Vendar se načelo celovitosti ne ustavi na mejah strukturnih skladov. Primer je povezovanje regionalnega razvoja in inovacij z dvojnim financiranjem. Iz strukturnih skladov bo podprto oblikovanje kapacitet na regionalni ravni na področju njene konkurenčne prednosti, nato pa bodo regije deležne še raziskovalnih podpor (Obzorje 2020; ni strukturni sklad), da z njimi na strateški način podprejo »pametno specializacijo« regije.

Zato se v naslednjem obdobju že na ravni strateškega načrtovanja močno povečuje pomen medsektorskega usklajevanja. Poslej ne bo več pomembna le obrambe legitimnih sektorskih interesov ampak morajo nosilci dokazati presečne učinke, ki zagotavljajo celostno izpolnjevanje ciljev. Tako na primer ne bodo imeli prednost projekti, ki zagotavljajo odlične ekonomske ali socialne učinke ampak tisti, ki bodo obetali mešane, socialno-ekonomske učinke, celostno.

Obstaja torej veliko doslej zanemarjenih možnosti za spodbujanje celostnega razvoja. Glede na preteklo programsko obdobje bo zlasti treba več vložiti v: (i) kompleksno razumevanje učinkov projektov, ki bodo poslej ocenjeni tudi horizontalno; (ii) izboljšati partnerske kapacitete - pritegniti več kompetentnih partnerjev, ki bodo skozi projekt lahko enako opolnomočeni; (iii) konkurenčno prednost graditi celostno - pametna rast, družbena odgovornost, trajnost so vsi domišljeni presečno; (iv) največ pa bo treba vložiti v podiranje razmejitev, ki smo si jih sami zarisali okoli svojih legitimnih interesov, družbi kot celoti pa so zaradi enostranskega uveljavljanja pogosto le škodovali.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, december 2013

 

#Kolumne #Bojan-radej