Članek
Politični apartheid slovenskih državljanov

Politični apartheid slovenskih državljanov

Objavljeno Dec 13, 2013

Videti je nemogoče, dokler tega ne storiš – Nelson Mandela

Poziv slovenskim EU poslancem :  za odpravo političnega apartheida v Sloveniji, za uvedbo demokracije in za odpravo kršitev človekovih političnih pravic in državljanskih svoboščin


Spoštovani, bliža se čas, ko bo treba poravnati stare dolgove. Kaj ste pripravljeni narediti doma in v  tujini  slovenski EU poslanci    (Vajgl, Peterle, Jordan, Kacin, Kleva, Kukovič, Fajon,  Zver ) za   obsodbo in  odpravo  posledic totalitarizma, ki je uvedel apartheid nad slovenskimi državljani. Gre za sistemske, sistematične in množične kršitve človekovih političnih pravic v nedemokratični in zato tudi ekonomsko podhranjeni državi Sloveniji !?

Za uvod le nekaj zgodovine. Po političnem in fizičnem umoru Ivana Krambergerja leta 1992 – za kar ni še nihče odgovarjal, čeprav je vprašanje izjemno pomembno, se je začela pot demokracije spuščati navzdol.  Žal je to še ena slovenska zamolčana zgodba in v političnih krogih tako rekoč tabu tema št. 1. Vendar o tem kdaj drugič. Po tragičnem političnem atentatu na Ivana Krambergerja se je nov padec demokracije zgodil leta 1994. Znano je, da so bile v letu 1994 iz registra političnih strank ,vse do tedaj legalne politične stranke (bilo jih je 65), izbrisane in prav tako, istega leta je bilo onemogočeno izvajanje 6. člena deklaracije OZN iz leta 1948 o človekovih pravicah. V 6. je namreč vsakemu državljanu kadarkoli in povsod priznana pravna sposobnost. Ob sedanjih vsesplošnih hvalospevih človekovim pravicam, ki jih je spodbudila smrt Nelsona Mandele pa žal prav v teh dneh naši eminentni pravniki v svoji domovini ne vidijo političnega apartheida državljanov pri izražanju svoje politične volje. Eno najhujših oblik tega je to, da je legalnost podpisov podpore posamičnemu kandidatu na volitvah ali opredelitev za  referendum, protiustavno vezana na overovitev podpisov na upravni enoti (UE). 

Overovitve podpisov podpore na UE je treba odpraviti

Ob tem je nujno povedati, da je  podpora volivca, politični kandidaturi izbranemu kandidatu  ali glas za referendum, povsem zasebni-osebni politični  akt posameznega volivca in sodi v območje  tajnosti, to je zasebnosti politične odločitve posameznika. Z overovitvijo in identifikacijo volivca pred uslužbencem države pa  je storjen poseg v temeljno pravico do tajnosti podpore. Takšna ureditev je s tega vidika nesprejemljiva, nesprejemljivost pa je  podana še iz drugih razlogov, kajti gre za:  

politično uzakonitev samo ovadbe, kar spada v  seznam enega hujših recidivov nepreseženega totalitarizma !

     b)  omogoča preprodajo podpisov, komurkoli in kadarkoli

     c)  hkrati je to tudi huda žalitev dostojanstva volivca, saj pomeni suspenz opravilne sposobnosti  in končno

     d)  nalaga državljanom dodatne stroške in časovne omejitve 

Demokratične države evropske unije so uredile verodostojnost podpore s podpisi tako, da vzorčno primerjajo podpise podpore  zbranih na ulici, s tistimi na uradu za osebne izkaznice in z drugimi za podpisnika ne obremenjujočimi načini. Zlorabo verodostojnosti podpisov pa je za prinesitelja kaznivo dejanje ali pa ima  v skladu z ugotovljenim odstopanjem za posledico zavrnitev sorazmernega števila podpisov. Vse to so zadostna jamstva, ki so utemeljena na človekovih političnih pravicah, ne pa zavestnem oviranju in na apriornem dvomu vsemogočne države v poštenost državljanov.

V primeru zbiranja podpor, je sprejemljivo, da se ta podpora izrazi kjerkoli (doma, na ulici, na avtobusu...) ne pa, da je podpis, kot smo videli,  povezan s samo ovajanjem,  rizikom preprodaje podpisov, hkrati pa tudi s stroški in porabo časa podpisnika, kar vse taka ureditev povzroča.  Zbiranje brez overovitve nima nobenih škodljivih pravnih in materialnih posledic in je skladno s 6. členom deklaracije OZN iz leta 1948  o človekovih pravicah. To pravico pa je  država Slovenija leta 1994 pod Drnovškovo vlado izničila. 

Zbiranje podpisov na ulici brez potrditve na UE je v skladu z ustavo

Po odločbi Ustavnega sodišča RS o tej zadevi, sta oba načina – svobodno zbiranje podpisov na ulici brez potrditve UE ali z overjenim podpisom na UE, ustavna. Oba načina sta torej v skladu s slovensko ustavo. Podrejena slovenska zakonodaja pa tega namerno ne upošteva in je šla po letu 1994 v nasprotno smer, to je v smer oženja ne pa ohranitve ustavnih državljanskih pravic.

Nujno je, da se prikazana neustavna zakonska restrikcija ustavnih pravic čim prej odpravi.  Vsi politični akterji, ki jim morda to nedemokratično  stanje ustreza so na to pozabili. Ureditev brez overovitve  podpisov ne ogroža nikogar, ne posega v pravice drugih, temveč državljanom le enakopravno omogoča, da  politično participirajo ne glede na socialni, verski,politični, rasni, materialni ali drug status.

Zavlačevanje povrnitve pravic izpred leta 1994, je izraz strinjanja z  nadaljevanjem totalitarizma. EU poslanci bi morali biti na to pozorni in bi se morali z osebnim angažmajem zavzeti, da se diskriminatorna ureditev odpravi. To velja seveda tudi za javne medije, ki teh ključnih nedemokratičnih dejstev ne razkrivajo, prav tako pa ničesar ne ukrenejo slovenske parlamentarne politične stranke. Zelo zaskrbljujoče pa je, da žal tudi slovenski Varuh človekovih pravic ne razume, da kršitev 6.člena deklaracije OZN o človekovih pravicah, v Sloveniji sploh obstaja. Tako izgleda, kajti vsaj do sedaj z njegove strani ni bilo nobene pobude v to smer. Glede na to se želimo z njim sestati in ga spodbuditi, da se vprašanje uredi v korist odprave ovir za aktivno državljanstvo, ki je v Sloveniji samo verbalno cenjeno, skozi usta politikov, realno pa si prav ti prizadevajo, da mu nastavljajo uzde in ovire, ki jim  državljan ne more biti kos.

Za demokratične raziskovalne novinarje, bi bila to nesporno zelo hvaležna tema !  Samo čakamo lahko kdaj bodo ta problem odkrili in naredili primerjalno analizo, kako se  famozni 6. člen deklaracije OZN upošteva v Avstriji, Švici, Italiji, Nemčiji, Skandinavskih državah, Franciji, na Hrvaškem itd. Vendar verjeti v tovrstno samoiniciativnost novinarstva ali odzivnost drugih organov, bi bila velika naivnost

 

Hkrati  se obračamo na slovenske evropske poslance, da  storijo ustrezna dejanja, ki bodo omogočila odpravo ene od posledic  prevladujoče totalitarne miselnosti in prakse. To izhaja tudi iz resolucije Sveta Evrope, ki od njegovih članic zahteva ne le sprejem deklaracije o totalitarizmih v DZ, pač pa predvsem odpravo njegovih posledic. Da je bilo zoženje pravic izvršeno 4 leta po prvih demokratičnih volitvah je irelevantno, saj so k temu največ pripomogli ljudje, ki so bili v totalitarnem sistemu na čelu ustanov, ki so imele vpliv na masovno kršenje pravic državljanov, v posamičnih primerih pa so bili celo  zastavonoše političnega in kriminalnega  obračunavanja s političnimi nasprotniki  v poosamosvojitvenem obdobju.

Čas pred EU volitvami je vsekakor primeren za vprašanja, zato sprašujemo slovenske predstavnike ljudstva v EU parlamentu kaj ste ali boste naredili na področju uveljavljanja človekovih političnih pravic po demokratičnih standardih za državljane  doma, ki  smo žal prisiljeni živeti in  delati v nedemokratični državi Sloveniji. Pričakujemo, da boste prek vpliva na parlamentarne  stranke, ki so vas kandidirale,  dosegli ponovno uveljavitev 6. člena deklaracije OZN o človekovih pravicah še pred volitvami v EU parlament v maju 2014 in tako, glede političnih pravic, naše državljane izenačili z državljani demokratičnih držav Evropske unije.

Dovolj je političnega apartheida in getoiziranja državljanov.

Privilegiranost političnega razreda nasproti državljanom je očitna in v nebo vpijoča. Prav bi bilo, da se zamislimo nad dejstvom, da moramo v RS državljani zbrati za kandidaturo v vseh volilnih enotah 8.000 overjenih podpisov, medtem ko poslanci lahko isto dosežejo s tremi (neoverjenimi) podpisi. Za kandidata na volitvah v EU parlament pa je razmerje 6 nasproti 3.000. Teža poslanca mora biti enaka kot je glas državljana, kajti ne gre za pravico, ki jo ima poslanec za izpolnjevanje mandata za katerega je bil izvoljen, pač pa za pravico izven tega mandata. Obveznost potrjevanja podpisov na UE pa to, že itak nesorazmerno podhranjeno pravico državljanov, še dodatno obremenjuje  in jo praktično onemogoča. Na tej točki bi morali  pričeti  ukrepati. Gre za povrnitev pravic, ki smo jih že imeli. Posebno poglavje pa je s strani vodilnih medijev izrazito diskriminatoren  položaj civilno družbenih organizacij in neparlamentarnih strank v volilni kampanji.   

To kar se nam dogaja mirno lahko označimo za politični apartheid državljanov. Kar pa je pravzaprav mila beseda, nasproti posledicam, ki jih to ima na oviranje izražanja politične volje državljanov, kar je hkrati oviranje uveljavljanja ustavne pravice državljanov do soupravljanja z javnimi zadevami. Lepe fraze o Evropi in občudovanje državnika Nelsona Mandele, človeka ki je odpravil apartheid, slovenski demokraciji  ne bodo prinesle ničesar. V stališčih in dejanjih je treba biti konkreten. Žal pa se za to, da politiki nič ne storijo za povečanje demokratičnih pravic, največkrat najde tisoč razlogov. Za to, da se kaj stori pa je po navadi razlog en sam. Za večino pa izgleda to jalovo početje brez izgleda na uspeh. Čeprav je res  kar pravi Nelson Mandela: videti je nemogoče, dokler tega ne storiš.

Predstavljamo si, da bodo naslovniki  za odgovor in izgovor za  morebitno pasivnost našli mnogo opravičil. Morda pa se bo le našel kdo, ki si bo upal dvigniti za stopnjo nad druge in  bo ugledal in spregledal politični apartheid slovenskih državljanov. Zavedamo se da bo stvar težko premakniti, kajti v tem primeru so strankokrati in strankofili na desnici ter kaviar levičarji in preroki  solidarnosti na levici, povsem  na isti strani reke. Za vse je ljudstvo motnja, razen kadar je dirigirano in vodeno in deluje po njihovih usmeritvah in potrebah.         

V apartheidu  so stvari poimenovane s pravim imenom, v Sloveniji pa so zakrite z navideznim leporečjem  besed o  Enakopravnosti in Demokraciji z veliko začetnico. Da bi bila stvar popolna in mimikrija še večja, pri demokraciji manjka samo še vzdevek ljudska, v kateri je učinkovitost zajamčena, demokratičnost pa izničena. Po 22 letih samostojnosti je prav, da pokažemo na anomalije, ki smo jih pridelali v poosamosvojitvenem obdobju. Čas je, da tudi demokracija odraste, da bo služila vsem, tudi ljudstvu, v imenu katerega in zaradi katerega naj bi se vse dogajalo. Če kdaj, to velja še posebej poudariti in izpostaviti v času pred novimi evropskimi volitvami.     

                                                                          

  Ljubljana, 13 december 2013

#Kolumne #Vili-kovacic