Gospod Virant je izjavil, da v Sloveniji ni več svetih krav.

Morda jih res ni, toda gospod je pozabil, da je največja in edina resnična sveta krava sam kapitalizem.

Ključni princip delovanja kapitalističnega sveta je nadvse preprost: bolj ko se spreminja, bolj vse ostaja enako.

Ljudje naj se kajpak tudi spreminjajo, razvijajo, napredujejo naj – ali pa naj vsaj verjamejo, da se vse to dogaja. Kako obsežne so iluzije v kapitalizmu!

Potrebuje jih kapitalizem, potrebujejo jih tudi ljudje. Niso le mogoče, temveč so tudi želene. Enako velja za imaginarne scenarije. Ideološko sporočilo je zato jasno: uživajte življenje, kot da je to edina pametna stvar na tem svetu. Uživajte življenje in ne jemljite preveč resno tega, kar se dogaja okoli vas. Morda BDP res pada, a to je samo finta, s katero skušamo zaslepiti sovražnika; banke so vreča brez dna, toda to je le metafora; politiki so podkupljeni in skorumpirani, ampak če dobro pomislite, vendarle delajo dobra dela za vse nas; podnebje se spreminja na slabše, toda nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha; zastopniki propagande sicer manipulirajo z vami in z vašo čustveno inteligenco, vendar jim morate razumeti, saj je to njihovo delo. Uživajte torej. In nikar ne filozofirajte preveč.

Življenje je pač kratko, hladno in brutalno. Ljudje so nedoletni in egocentrični, množice so neumne in zabite, zato živijo v iluzijah, ki jih še ljubijo in se jih oklepajo z vsemi štirimi. Ni se torej treba ukvarjati z ideološkimi praksami, ni treba raziskovati življenja in premišljevati o njem, ni se treba posvečati nezavednim domnevam, ki jih avtomatično sprejemamo, saj tako ali tako ni mogoče ničesar spremeniti.

Zakaj ni mogoče ničesar spremeniti? Ker se vse nenehno spreminja samo od sebe. In spreminjanja ni mogoče spremeniti.

Dober primer ideološkega filma danes je hollywoodska masovna uspešnica z naslovom Bitka za Pacific (Pacific Rim, Guillermo del Toro, 2013). V filmu spremljamo spopade gigantskih človeških mašin z bitji, ki prihajajo iz morskih globin, imenujejo pa se Kaiju.

Zgodba je seveda absolutno predvidljiva. Mlad, lep, inteligenten, zdrav, močan par, moški in ženska, na koncu premagata kreature in vsi se radostimo z njima, saj sta še enkrat rešila človeštvo pred apokalipso.

A kaj je prva resna ideja, ki nam pride na misel ob gledanju te z orjaškimi računalniki podprte digitalne pustolovščine? Najprej nam pride na misel, da človeštvo dobesedno nezavedno želi apokalipso oziroma nekoga, ki bi ga ustavil na njegovi poti kapitalističnega samouničevanja.

Film je čisti primer ideološkega cinizma sodobnega neoliberalnega kapitalizma: mirno uživajte še naprej, kajti tudi če se bliža apokalipsa, jo bodo junaki še pravočasno preprečili.

Kaj pa, če ljudje ravno tega ne želijo? Zdi se, da je na delu tale logika, ki jo tudi najdemo v številnih filmih: nemočna žrtev domnevno čaka na rešitelja, ta je prepričan, da je žrtev treba rešiti iz rok krutega mučitelja, na koncu pa se izkaže, da je to zgolj njegova fantazma, da žrtev sploh ni žrtev in da je mučitelj v resnici njen prijatelj.

Na delu je popolna zaslepitev. Tako deluje ideologija danes. Ves čas je treba nekoga reševati, na primer banke in korporacije, v resnici pa se ustvarjajo pogoji za apokalipso. Ljudje naj zato uživajo, da bodo mirni in vodljivi.

Najtežje pri tem je, da ideologija deluje, tudi če ne verjamete vanjo, če jo kritizirate in izpostavljate radikalni misli. Je namreč kot Kaiju, ki se neprestano uči od ljudi, se razvija, je vse večji, vse bolj inteligenten in vse bolj nevaren.

Nenadoma se torej izkaže, da smo ljudje zgolj kmetje na šahovnici. Obnašamo se, kot da apokalipse ne bo, obenem pa želimo, da nas nekdo reši, da nam pomaga. Nezavedno seveda vemo, da se bliža apokalipsa, toda to vednost tajimo in jo skušamo nadomestiti z drugo: s psihološkimi nasveti za hujšanje, uspešno prodajo, vodenje ljudi z leskom v očeh, reševanje konfliktov, zdravo življenje, premagovanje stresa in vsega drugega.

Ideologija vam pravi, da bodite pošteni ljudje, da živite dobro življenje, da poskrbite za osebnostno rast, duhovno življenje, vrednote in drugo. Ko bodo bogati v škripcih, vam bodo sicer vzeli še malo krvi, vse drugo pa prepustili vam, da boste imeli mnenja, da boste lahko svobodno govorili, kar boste hoteli, se razvijali in napredovali.

V tem je bistvo sodobne ideologije: ko vas potrebujejo, vam puščajo kri in vam govorijo, da je to dobro za vas, potem pa se nihče niti ne zmeni za vas. V tej perspektivi moramo gledati še en hollywoodski mega projekt: film z naslovom Elizejske poljane (Elysium, Neill Blomkamp, 2013). Za ta film je The New Yorker zapisal: končno živ in jezen film. ????

Zopet je na delu popolna zaslepljenost. Film je patetičen in se tako tudi konča. The New York Post zato upravičeno zapiše: film zamudi izvrstno priložnost za dramo.

Zopet se vse konča srečno, ne da bi se en sam protagonist vprašal, kaj se je moralo zgoditi, da živi elita dobesedno na drugem planetu kot vsi drugi. Ker se nihče ne vpraša, seveda nimamo odgovora.

Lahko pa se vprašamo sami. In si odgovorimo.

Dolgo se mora dogajati gigantsko izkoriščanje ljudi, da imajo na koncu elite dovolj moči, denarja in vsega drugega, da nekega dne preprosto spakirajo kovčke in odidejo, na rajo pa se kratko malo požvižgajo, saj jo v najboljšem primeru potrebujejo le kot poceni delovno silo.