»Da današnja vzgoja mlademu človeku prikriva vlogo, ki jo bo spolnost imela v njegovem življenju, ni edini očitek, ki bi ga mogli nasloviti nanjo. Razen tega greši tudi v tem, da ga ne pripravi na agresivnost, ki ji je določen kot objekt. S tem, da vzgoja mladino pripusti v življenje s tako napačno psihološko usmeritvijo, ne ravna drugače, kot če bi člane polarne ekspedicije opremili s poletnimi oblekami in z zemljevidi severnoitalijanskih jezer. Pri tem postane očitna določena zloraba etičnih zahtev. Njihova strogost bi bila manj škodljiva, če bi vzgoja dejala: 'Takšni bi morali biti ljudje, če hočejo biti srečni in če hočejo osrečiti druge, toda računati moramo s tem, da niso takšni.' Namesto tega pa pustijo mladostniku verjeti, da se vsi drugi ravnajo po etičnih predpisih, da so torej krepostni. S tem se utemeljuje zahteva, da mora tudi on postati takšen.« (Freud, Nelagodje v kulturi)

Ko se dandanes razpravlja o vzgoji in kakšna naj bi ta bila, pogosto slišimo nekoga reči: »Vsa težava je v tem, da otroci danes poznajo samo svoje pravice, ne poznajo pa dolžnosti.« Kaj takšna izjava hoče sporočiti?

Morda tole: otroci poznajo svoje pravice, te pa so nekakšni privilegiji, ki nekomu prinašajo čisto neke osebne koristi. So nekakšne zasebne ugodnosti, ki jih nekdo uveljavlja tudi na račun dobrega drugih. Problem naj bi bil torej v tem, ker otroci poznajo/od drugih zahtevajo, da jim priznavajo (tako pojmovane) pravice, nič pa ne vejo (nočejo vedeti) o dolžnostih.

Kakšno pa je razumevanje ideje dolžnosti v zgornji izjavi?

Dolžnost naj bi bila zlasti ena (in to je tista, ki jo odrasli najpogosteje sporočajo svojim/pa tudi tujim otrokom): »Bodi priden!« Ali pa v vprašalni obliki: »A si kej priden/pridna?« (Kot starš sem najprej postal pozoren, nato že alergičen, danes pa komaj še prenašam, ko nekdo mojega otroka vpraša to že stokrat vprašano in nikoli prevprašano vprašanje.)

Ves problem sodobne vzgoje, kot ga razglaša današnja »zdrava pamet«, naj bi bil torej tale: otroci, ki poznajo samo svoje pravice, ne poznajo pa svojih dolžnosti, so premalo pridni (premalo ubogajo – in to kar nasploh: čeprav se pogosto ne upošteva, da za vsakega razumnega človeka obstajajo situacije, v katerih je ubogljivost na mestu, obstajajo pa tudi takšne situacije, ko nekdo nikakor ne bi smel ubogati[1]), preveč so svojeglavi (hočejo narediti stvari po svoje in ne tako, kot mi vemo, da jih je treba narediti) in ne spoštujejo dovolj avtoritete.

Da ne bi prišlo do neljubega nesporazuma, naj pojasnim: tukaj ne zagovarjam nekakšne »permisivne vzgoje« (karkoli naj bi to že pomenilo), niti ne pravim tega, da otroci ne potrebujejo učenja pravil, discipline, avtoritete in zgledov. Rad bi le opozoril na nekaj stvari, ki pogosto ostanejo spregledane v debatah, ki smo jim večkrat priče.

Če se za trenutek zadržimo zgolj pri ideji discipline: tisto, na bi nekdo utegnil pomisliti ob izrazu disciplina, je, da gre pri tem za nekaj takega kot dresuro. Ukazovanje, poslušnost, kazni ipd. Toda že kratek pogled v SSKJ pove nekaj čisto drugega. Disciplina pomeni: 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti; 2. panoga, področje znanosti, umetnosti, športa. – Če gre torej pri disciplini za podrejanje, potem so tukaj avtoriteta, ki se ji nekdo podredi, pravila in predpisi (ki veljajo v občestvu za vse). Discipliniranje je neločljivo od razvijanja etične drže, pa tudi kritičnega duha (v skladu z drugo opredelitvijo). Obe definiciji moramo namreč brati skupaj in dobimo: disciplinirati (se) pomeni podrediti se pravilom, ki so obvezna za vsakogar (pri čemer je ta vsakdo najprej kulturno ali umno bitje – torej morajo biti tudi pravila, ki se jim podrejamo, usklajena ali ubrana z umom). Discipliniranje v tem pomenu je tudi vzgoja za svobodo, če svobodo razumemo, kot jo je razumel Kant: avtonomijo kot človekovo zmožnost, da vzame na svoja ramena poklicanost, da misli sam. Beseda disciplina je latinskega izvora: discipulus pomeni učenca ali študenta (v najširšem pomenu besede: nekoga, ki se uči), pomeni pa tudi nauk, poučevanje, vednost. Discipliniranje je zato tudi vaja ali trening, ki sta potrebna za oblikovanje določenega način življenja (ali etično zadržanje, kot bi rekel Aristotel), sledeč nekemu zgledu.

Če se vrnem na začetno idejo: ali je razumevanje pojmov pravic in dolžnosti, kakor ga lahko razberemo iz prej komentirane izjave, ustrezno? In ali je res tako neproblematično, kot se zdi?

Zadržimo se najprej pri ideji človekovih pravic. Eden od izvorov ideje sega  v čas razsvetljenstva. Pojem pravice ne pomeni nečesa, kar bi bilo neomejeno, prav tako pa ne gre za neki privilegij. Ko se rodi ideja o pravicah, je družba v procesu preoblikovanja – ideja egalitarnosti ali enakosti človeških bitij pridobiva na moči. Novi družbeni red določajo pravice, ki so utemeljene na ideji enakosti (npr. pri Rousseauju: vsakdo se rodi svoboden). Stari režim (ancien régime) so določali privilegiji, ki so se poskušali legitimirati z idejo o razlikah po naravi, ki naj bi bile nekakšna danost (»plemeniti rod« vs. »navadni ljudje«).

Tako razumljena pravica nikoli ne nastopa brez dolžnosti; v skladu z razsvetljensko tradicijo (in z razsvetljenstvom tukaj ne mislim zgolj obdobja, ki se je začelo nekje v 16. stoletju v Evropi in je doseglo svoj vrhunec nekaj stoletij kasneje, ampak tudi čas, ko se v antični Grčiji pojavi filozofija, ko na Kitajskem živi Konfucij, ali pa ko v srednjem veku deluje Abelard itd.), bi lahko govorili o dveh temeljnih dolžnostih, ki ju ima vsako človeško bitje.

1. Spozna(va)j sebe! Raziskuj življenje, ki ga živiš!
2. V življenju si prizadevaj delovati tako, da boš ustvaril neko razliko, da bo svet zaradi tvoje eksistence (mišljenja-delovanja) vsaj nekoliko boljši prostor: z več solidarnosti (delovanja v skupno dobro) in medsebojnega razumevanja.

Človekove pravice so vselej v odnosu do teh dveh dolžnosti; lahko bi rekli, da so pravice naddoločene z obema dolžnostma.

Zakaj?

Npr. pravica do svobodnega izražanja ne pomeni, da človek v vsakem trenutku lahko reče karkoli, komurkoli, na kakršenkoli način. Če bi ta pravica pomenila nekaj takšnega, bi bila zgolj trivialna – bila bi pretveza za nekaj drugega: izraz »pravica« bi neotesanci vseh vrst uporabljali kot sredstvo za upravičevanje svojega ravnanja z drugimi (nekako v smislu »Kaj me pa briga, če sem s svojimi besedami nekoga grobo prizadel, saj imam vendar pravico povedati svoje mnenje – in nihče mi nič ne more, če to naredim«). Če bi pravico do svobodnega izražanja razlagali tako, bi bila vsaka vulgarnost in nizkotnost, ki bi jo nekdo utegnil izreči (poskusi takšne razlage pravic na žalost sploh niso redki – še zlasti med tistimi, ki bi bili radi vplivni, in se ob vsaki priložnosti pojavijo v medijih, pravil vedenja, ki veljajo v javnem prostoru med razumnimi ljudmi, pa ne obvladajo), navidezno upravičljiva.

K sreči smo ljudje zmožni drugačnega pojmovanja ideje pravic, takšnega, ki vsebuje skrb zase in za druge(ga) – skrb, kakršna izhaja iz prej omenjenih dolžnosti. Imam določene pravice, ker je življenje v skladu s temi (kolikor so te zagotovljene vsakemu človeku) tudi pogoj možnosti za srečnost bivanja ljudi v skupnosti.

Jasno je, da moram tedaj, ko kot starš/vzgojitelj pričakujem od otrok, da bodo sprejeli dolžnosti in delovali iz dolžnosti[2], sam slediti tem istim zahtevam. Vprašati se moram, v kolikšni meri sam sledim dolžnostim in kako vestno jih izpolnjujem. Šele ko sem o tem vprašanju razmislil z vso resnostjo, je moje pričakovanje v odnosu do drugih, lahko utemeljeno. Gre torej za neko poštenost, brez katere ne moremo govoriti niti o strpnosti niti o spoštovanju (sebe in drugega).

Skorajda odveč se zdi potem poudariti, da bodo iz takšnega ravnanja izhajala tudi drugačna pričakovanja in zahteve staršev in vzgojiteljev (spet: pričakovanja in zahteve tako do sebe – ali: najprej do sebe – kot do drugega); z drugimi besedami: od sebe in od drugih ne bomo pričakovali zgolj ali bistveno pridnosti (poslušnosti, ubogljivosti), saj ubogljivost brez lastne svobodne rabe uma krni duha in s tem človeka pohablja. Namesto za pridnost se bomo zavzemali za vedênje ali način življenja, ki bo doslednejši izraz razsvetljenskih idej in idealov, ki smo jih na kratko pokomentirali in zaradi katerih je mogoče razmišljati o temeljnih vrednotah, kot so: solidarnost, intelektualni in moralni napredek, svoboda in enake možnosti.