Članek
Onkraj leve in desne – Boris Pahor

Onkraj leve in desne – Boris Pahor

Objavljeno Aug 28, 2013

Šov ob stoti obletnici Borisa Pahorja se je končal in s tem je tudi konec samopromocije političnih in kulturnih elit ter njihovega medsebojnega tekmovanja, kdo bo izrekel bolj osladne in pokroviteljske besede v čast slavljenca. Vprašanje je, ali bo narod iz njegovih literarnih pripovedi in živih pričevanj znal zgodbe preteklosti prenesti v sedanjost ter se obvarovati, da se ne ponovijo v prihodnosti. Je kdo njegove besede in opozorila vzel zares in jih bo v njegovem duhu prenašal naprej? Bodo profesorjeve lekcije življenja, človečnosti, zgodovine in literature zaživele med nami kot avtonomnost in svoboda misli, ki ne podleže stereotipom, predsodkom in vnaprej izdelanim vzorcem obnašanja?


Bomo videli ali ga je kdo od prisotnih visokih predstavnikov politike in kulture ter nenazadnje predstavnikov sedme sile v Operi sploh poslušal, slišal in predvsem razumel njegovo prošnjo, da se naredi “memorial za taborišča ”. …”Mislim, da bi bilo logično, da bi jutri neki časnik pisal o tem”… A drugi dan vse tiho je bilo, o tem niti besede.

Nelagodje in zadrego je bilo čutiti s strani poslušalcev, ko je govoril o otroku, ki je bil mrtev, a se je zdelo, kot da je živ, saj so mu roke in noge cepetale ob korakih moža, ki ga je nosil na ramenih; mati, ki je za nekaj dni skrila mrtvega otroka v slamo, da bi dobila še porcijo kruha. To je bilo pričevanje preteklosti, a tudi v sedanjosti bi lahko našli veliko podobno pretresljivih primerov, ki jih uglajeni gospodje in gospe raje spregledajo ali zamolčijo.

Kako simptomatično; v proceduralno obremenjeni proslavi si je moral trmasto izboril še dodatno minutko, ko je prosil slovensko javnost za podporo pobude, da bi se eno od italijanskih koncentracijskih taborišč spremenilo v spomenik interniranim žrtvam druge svetovne vojne. Njegov apel, da se razišče in obelodani ter zgodovinsko ovrednoti za vse večne čase tudi fašistična taborišča , katerih obstoj taji ne zgolj italijanska politika ter javnost, ampak tudi mednarodna skupnost. Ignorira, se spreneveda, da so obstajala. Pohlevna, klečeplazna in hlapčevska kot je, slovenska politika in diplomacija ni teh krutih dejstev nikoli znala unovčiti narodu, zgodovinskemu spominu in resnici v prid, ampak jih tlači v pozabo. In bolj kot jih tlači, bolj jih poskuša zanikati, bolj silovito se vračajo kot simptomi, ki so vidni v nenehnem sprevračanju zgodovinskih dejstev, ideološkem manipuliranju in delitvijo na leve ter desne. Z nezmožnostjo soočanja s polpreteklo zgodovino, z obsodbo povojnih pobojev in političnih čistk ter nenazadnje tudi v popolni impotenci, da se vzpostavi čvrste etične temelje na katerih lahko mislimo in gradimo prihodnost. “Osvobodilni boj je bil epopeja slovenskega naroda, ne glede na to, kako so ga poimenovali komunisti in ne glede na to, kako so se obnašali domobranci; je baza slovenske domovine, slovenske države.”

Se mu je kdo opravičil, ker je bil toliko let persona non grata in njegove knjige niso smele izhajati v njegovem materinem jeziku zgolj zato, ker je bil upravičeno kritičen do takratnega političnega sistema? Ker je stopil v bran pričevanjem Edvarda Kocbeka pri odkrivanju resnice je imel za nekaj let prepoved vstopa v državo? Sedaj, ko je mednarodno cenjen in priznan, si ga poskušata lastiti obe opciji, a pot do tega je bila tlakovana s hudimi kritikami in ignoriranjem ter je vodila preko tujih držav. Dobil je priznanje nagrade Državljan Evrope, a tudi do nje je v nasprotju z veliko večino drugih intelektualcev ohranil kritično misel in distanco. Kako da ne, ko pa je v svojem življenju občutil že veliko režimov z različnimi preoblekami. Njegove misli na Večeru Lojzeta Peterleta “… kako se upret tej usrani Evropi, morate oprostiti, ampak je usrana Evropa, vse tisto kar so dali mrtvi, da bi nastala, se v grobu obračajo…Evropa je ena lepa stvar, ampak danes nima hrbtenice. …Evropa je danes evnuh, ki ni sposobna roditi nič. Vse, kar se je danes dogajalo v Evropi, si je umila roke ali je dala rep med noge, je pustila, da so se tepli med sabo. “Naj se pobijejo med sabo tista plemena” so rekli. Ne bom rekel zločinci, ampak šeme, krive šeme…”

“Fašizem je taka bolezen, ki se lahko pojavi, kakor se pojavi vsako zimo gripa, je zmeraj mogoče, da se nek bacil razvije. Zdaj imamo nekakšno diktaturo kapitala, ki je neka zvrst fašizma. Vse ljudi ima vklenjene, vse ima v svojih rokah, je neviden, nima nobene centrale. Meni so rekli, ko sem izdal knjigo proti nacizmu, fašizmu in proti komunizmu (ne proti komunizmu, proti diktaturi komunizma, ker komunizem se je rodil v dobrem smislu…), da sem pozabil na kapital. Kapital nima nobene centrale, poleg Rima, Moskve in Berlina; kje naj jaz napadam glavo tega kapitala?”

Boris Pahor, udarno from Za-misli on Vimeo.

#Kolumne #Elena-pecaric