Članek
Neoliberalizmova smrt

Neoliberalizmova smrt

Objavljeno Mar 18, 2013

Pred davnimi dvajsetimi leti je hudobni čarovnik Neoliberalizem pridivjal izza Kordiljerskih gorá¹ in svetovnih morjá nazaj v Združene države svojega rojstva². Kot se je bil naučil med vajeniškimi leti v tujini, je sedaj pustošil po domovini. Podal se je tudi nad čezmorsko domovino te domovine³ in nad vse bližnje dežele, ki jih je bil dotlej pustil pri miru⁴. (Opombe: 1 – Čile, 2 – ZDA, 3 – Velika Britanija, 4 – Evropa.)


Silna je bila njegova uničevalna moč, a sprva počasna, tako počasna, da jo je komaj kdo opazil. A to je bil čarovnikov namen. Vse stvari so stale, vse je delovalo in vse je izgledalo v redu. Po šestnajstih letih priprav pa je udaril … Ljudje, ki so še pri zajtrku imeli udobno sedanjost in zagotovljeno prihodnost, so do malice izgubili vse. Do kosila jim je v žepu zrastel dolg do neba, pri večerji so z njim okužili svoje otroke, ponoči pa se je prenesel tudi na nerojene otroke, vnuke in pravnuke. Tovarne, ki so se še včeraj otepale naročil, so dopoldne že skladiščile robo, popoldne pa ustavile proizvodnjo. Občine so zjutraj otvorile novo obvoznico, opoldne ukinile javni prevoz, zvečer pa na dražbi prodale svoj vozni park in šle v stečaj.

Neoliberalizem seveda ni prišel sam. Poštni Nabiralniki, njegovi zvesti duhovi nastavljenci, so ga dolga leta zvesto čakali. Občasno so se nahranili s kakšnim podjetjem ali človekom, sicer pa so mirno ždeli v vežah neopaznih poslopij in se počasi množili. Sedaj pa so ponoreli. Skupaj z bratranci, ki jih je čarovnik med svojimi skrivnostnimi potikanji posejal po zdaj opustelem tretjem svetu, so se povezali v nevidno mrežo. Ta mreža je pričela kot kača dušiti ljudi. Vdihniti skoraj niso mogli, ko so izdihnili, pa se je zmeraj rahlo zategnila.

Druga skupina prikazni, ki so pospremile Neoliberalizem, so bile Številke. Neoliberalizem namreč ni nek robavs, ki bi divjal po svetu z gorjačo in rušil vse, kar bi se mu postavilo na pot. Ne, on je potoval skozi dežele tiho in hitro, švignil je kot senca in že ga ni bilo več. Za seboj pa je pustil Številke na bančnih računih. Kot nabiralniki so tudi one skrbele same zase, se napihovale in razblinjale. Počasi so zapuščale redko poseljene račune in se selile na tiste, kjer jih je bilo že veliko. Vedno manj so se vračale na redko naseljene račune, in tudi če so zapustile gosto naseljenega, so šle na drugega gosto naseljenega.

In kako je lahko Neoliberalizem tako hitro potoval z enega konca sveta na drugega? S pomočjo tretje pošasti, svojega najljubšega pomočnika, zmaja po imenu Pohlep. Pohlep je prastaro bitje, ki je dejavno spremljalo tako nastajanje kot propadanje družb, držav, imperijev in civilizacij. Pogosto je deloval sam, ni pa nikoli kazal odpora, če si ga je kdo skušal pokoriti. Takemu je služil, dokler se ga ni naveličal in šel spet po svoje ali s kom drugim. Pohlep se hrani s človeškimi srci. Leta nad pokrajino in bruha ogenj. Kot zmaj je tudi njegov ogenj neviden in sam po sebi ne napravi nobene škode. A če oplazi srce, se to vname in zgori. Plamene posrka Pohlep, človeku pa v prsih ostane diamant. Zaradi tega diamanta prične uživati v družbi ostrih, trdih in bleščečih predmetov, zaobljena, mehka in sledi puščajoča živa bitja pa mu gredo na živce in jih skuša uničiti.

Neoliberalizem je bil pameten čarovnik, vendar preveč zaverovan vase. Računal je, da bodo Poštni Nabiralniki v nedogled ožemali ljudi in mu k nogam polagali davek v ožemkih. Za Številke je sicer vedel, da so nekoliko manj zanesljive in da se vsakih nekaj desetletij množično razblinijo. A njih si je lahko kadarkoli namnožil iz tistih, ki so ostale. Prepričan je bil tudi, da mu je Pohlep zvest in da bo vekomaj služil samo njemu.

A nekega dne bodo Poštni Nabiralniki prišli in mu k nogam položili samo svoje zarjavele in škripajoče oklepe. »Ožemkov ni več,« bodo rekli. »Iz ljudi smo iztisnili vse, kar smo lahko.« Neoliberalizem bo vzrojil in v divjem srdu utekočinil oklepe v vročo magmo. Poštni Nabiralniki, ki so bili znotraj vedno votli, zdaj pa jih tudi okoli ne bo več, se bodo razbežali in izginili v pozabo.

Neoliberalizem bo nemudoma najel plačance generala Smodnika in jih pognal nad ljudi po davek. Nekaj časa bodo uspešno plenili, česar jim Nabiralniki niso uspeli pobrati, vendar bo tega bore malo. »Izplen bom porabil zase in za svoje vojake,« bo Smodnik obvestil čarovnika. »Če hočeš, da še naprej delamo zate, nam moraš postreči s Številkami!«

Neoliberalizem bo zažvižgal na svojo čarobno ploščico. Nato bo čakal in čakal. Smodnik in njegovi vojaki se bodo nestrpno prelagali iz zabojev v šaržerje. Nazadnje bo pridrobencljala upehana Številčica. »Konec je! Vse moje sestre so izpuhtele in tudi jaz …« bo komaj slišno zahropla in se razblinila.

Čarovnik bo skomignil z rameni. »Ni več Številk,« bo rekel Smodniku. »Če hočete zaslužiti, vzemite ljudem!«

»Ljudem smo vzeli vse, kar so še imeli, in zdaj nimajo ničesar več. Edini, ki mu še lahko kaj vzamemo, si ti,« bo odvrnil Smodnik in s svojim poveljniškim šaržerjem skočil v strojnico. Enako potezo bo v istem trenutku izvedla tudi njegova vojska.

»Pohlep, napadena sva!« bo zaklical Neoliberalizem.

»Jaz ne; ti si napaden!« bo zmaj zgolj dvignil glavo.

»Ampak ti si vendar na moji strani!« bo zagrmel čarovnik.

»In kaj mi daš za to? Svoje samcato srce …« se bo posmehnil Pohlep.

»Če mi boš služil, ti dam svojega in srca svojih vojakov!« se bo vmešal Smodnik. »Pa tudi za tvojo sestro Mržnjo lahko priskrbimo dosti več hrane, kot je je imela do zdaj.«

»Vidiš …!« bo zmaj pomežiknil čarovniku, z druge strani pa se bodo vanj usmerile cevi pušk, topov in mimometov.

»Nič mi ne morete; jaz sem nesmrten!« bo zaklical Neoliberalizem in se neumno zakrohotal.

»Bla bla!« bo rekel Pohlep nekaj salv kasneje, s krempljem odprl prerešetan čarovnikov prsni koš in iz njega frcnil diamantno srce pred noge generala Smodnika. Z repom bo sunil zaboj izpod čarovnikovega trupla, da se bo razletel. Med generalove vojake se bodo razsule nekoliko prašne in zgužvane, a žive in uporabne Številke.

»Pojdi po Mržnjo! Ko se vrneta, bo pojedina!« bo obljubil Smodnik.

Pohlep bo nekajkrat poskočil, da se bodo zatresla tla, nato pa se bo dvignil v zrak in razprl mogočna krila, da bo z njimi prekril Sonce. Poiskal bo sestrico in skupaj bosta živela srečno do konca marsičigavih dni.

#Kolumne #Gregor-hrovatin