Članek
Nazaj v prihodnost!

Nazaj v prihodnost!

Objavljeno Feb 21, 2013

Slovenija bo lahko pripomogla k »zdravljenju« EU le, če se bo najprej ozdravila sama! O farsi, ki se dogaja na aktualnem političnem parketu ni vredno izgubljati besed; neumnost res ne pozna meja. Raje se osredotočimo na rešitve. Zaradi svoje majhnosti, smo odličen mikro sistem, ki bi lahko postal samozadosten. Z malce več domišljije lahko Slovenija na nivoju EU postane to, kar s svojim inovativnim pristopom za nas pomeni sistem občine Šentrupert. Ker je finančna kriza pokazala pravi obraz kapitalskih klik, mora država ohraniti ključno inftastrukturo, ter naravne vire v svoji lasti! Reforme so nujne praktično na vseh nivojih družbe, vsekakor pa moramo najprej začeti pri samemu sebi! Mi smo tisti, ki odločamo! Ko bo kmalu vse izropano, nam jeza in bes ne bosta v pomoč. Potrebno je ukrepati zdaj!


 »Denar sveta vladar«

Univerzalni temeljni dohodek obstaja že stoletje, vendar je rezerviran samo za banke. Ironično mar ne? Banke že desetletja dobivajo fiktiven denar, ki ga nato razporejajo glede na lastne interese! Zakaj ga ne bi raje dobivali neposredno, kar sami državljani? Mar nismo mi tisti, ki na koncu vedno vse plačamo?

 »Če uporabimo malce domišljije, bi celotno krizo lahko rešili v enem trenutku! POPOLNOMA UKINIMO GOTOVINO! Denar je tako ali tako postal virtualen. Že dolgo ga, brez realne osnove, tiskamo po želji. Davni so časi, ko je še imel svojo vrednost. Lahko nam je jasno, da v tej iluziji živimo že od prvega zloma borze dalje, z razliko, da si danes virtualen denar lastijo le priviligirani. Denar v svoji prvotni vlogi  že dolgo ne obstaja več, vendar je zanimivo, da ekonomija in družba kljub temu delujeta. Še več, zadnjih 20 let smo bili priča bliskovitemu razvoju! Dokazali smo, da lahko kreiramo in živimo na podlagi iluzije, ki ji pravimo denar. Smo umetniki fikcije.  Morda pa krize sploh ni? Zakaj se kar naenkrat ne gremo več te »igrice« tiskanja? Pojdimo še dlje; celo tiskati ga ne bi bilo več potrebno, gotovina bi izginila, denar bi obstajal le v digitalni obliki.  Bančna kartica prenese vse, je priročna in omogoča neskončna števila. Zakaj bi sedaj kar naenkrat to kolesje ustavili, ko imamo končno možnost elegantne rešitve?  Z ukinitvijo gotovine, se znebimo korupcije in na splošno črnega trga ter kriminala. Vsak državljan EU naj dobi na svoj račun 1 mio evrov / 1000 eur mesečno, pač stvar interpretacije in konsenza. Znesek se povečuje, glede na ekonomsko stanje celotne družbe ; minimum kontrolirano neomejen, podlaga je povprečna življenska doba (v tem primeru 80 let=1oooeur/mesec=1 mio eur). Cene se navzgor zamrznejo, ohrani se trenutno stanje. Država igra zopet pomembno vlogo v ekonomiji – je regulator.  Odgovornost  prevzame vsak nase. Morda bi se družba na podlagi tega lahko zopet vrnila na pota humanizma? Vse je odvisno predvsem od nas samih. Predlog je dejansko že desetletja uveljavljen – tako delujemo! Razlika je le v tem, da fiktiven denar danes dobivajo in razporejajo banke glede na svoje interese,v tem primeru, pa bi denar dobil direktno osnovni člen družbe – človek. Torej ne govorimo o nesmiselni ideji, temveč le o preusmeritvi denarnega toka! Denar je danes iluzija, ki že dolgo poganja cel svet, zakaj je ne bi izkoristili?  Digitalno finančno poslovanje in popolna ukinitev gotovine, nam to preprosto omogočata. Tehnologija je najmanjši problem, imamo lahko popoln nadzor. Krize bi bilo hipoma konec, ljudje bi trošili svoj virtualen milijon, gospodarstvo bi dobilo zagon in svet bi z novo izkušnjo tekel dalje, v bolj humanem tempu. Morda bi se nam uspelo za hip »ustaviti« in ustvariti nekaj novega? Če dobro premislite, je vse skupaj le stvar percepcije. Če jo zamenjamo z novo, bo le-ta postala naša nova stvarnost. Denarja že davno ni več, poganja nas iluzija!«

»Tehnologijo uporabljamo, da z njo upravljamo, ne, da smo z njo upravljani!«

Danes nam tehnologija omogoča vsa orodja za  uspešen nadzor vsakega sistema. Idejo o nadzoru političnega sistema sem že konkretno predstavil tukaj. Tokrat se bom osredotočil na možnosti, ki jih ponuja nadgradnja sistema Supervizor na nivoju preglednosti poslovanja države in državnih podjetij, skratka celotnega sistema poslovanja države. Upravljalci in lastniki smo tako državljani sami, zato je javni dostop do vseh podatkov logičen in več kot potreben. Supervizor se mora nujno nadgraditi in omogočiti dostop do podatkov celotnega poslovanja na državnem nivoju. Poleg zneskov, je nujno potreben tudi vpogled v ključne člene pogodbe. Čisto vse transakcije, nakupi, naročila in izvedbe morajo biti javno dostopne – povdarek je na vse! Tu bi marsikdo lahko demantiral idejo, da gre za kršenje pravic o zasebnosti poslovanja. To je že res, vendar naj to velja izključno za zasebni sektor. Ko pa govorimo o poslovanju in upravljanju državnega premoženja, moramo nujno govoriti o transparentnosti. V kolikor zasebno podjetje noče razkriti podatkov poslovanja z državnimi podjetji in državo, pač ne more sodelovati na nobenem razpisu. Prišel je čas, ko bomo morali vse te anomalije odpraviti in odpravili jih bomo le, če bodo vsi podatki JAVNI! Supervizor je že utečen sistem, ki potrebuje le nadgradnjo. S podatki, ki bodo na voljo se bodo zadovoljili inšpektorji, KPK, tožilstvo, kakor tudi vse ostale inštitucije nadzora, na koncu tudi mediji in predvsem lastniki –državljani! Zdrav je le sistem, ki omogoča pregled vseh podatkov – povdarek je na vseh, z izjemo podatkov, ki zadevajo nacionalno varnost. Na podlagi teh informacij lahko nato zelo preprosto določimo točke nadzora in posledično upravljanje. Imamo dovolj poguma? Razgalimo se, skrivnost je bolezen upravljanja javnega sistema in temelj za korupcijo!

 » Izobraževalni sistem je ključen za trajnostni razvoj družbe«

Naslonim se na misel filozofa Umberta Galimbertija, ki smo ga imeli pred kratkim čast videti v Sloveniji: »Družba, ki zapravlja svojo intelektualno moč, ki za mlade ne najde uporabne vrednosti in jim ne dovoljuje, da bi jo našli sami, je ­obsojena na izgubo«. Ali smo si zmožni iskreno priznati, da je izobraževalni sistem danes žal le »tovarna ovc« in da starši z načinom vzgoje tako ali drugače k temu pripomoremo? Morda si, vendar tega ne pokažemo, saj konkretnih reform na tem področju ni in jih očitno tudi ni videti. Problemi niso v otrocih, naj bo to že na začetku takoj jasno, problem je v nas starših, vzgojiteljih, učiteljih in izobraževalnem sistemu na splošno. Razvoj divergentne inteligence in eroticizem do učenja, sta bistvenega pomena, pravi Umberto in verjetno so danes redki, ki se s tem ne bi strinjali. To pomeni radikalno reformo šolstva, predvsem v bolj konkretni selekciji vzgojiteljev in učiteljev, ter reformo programov. Tako kot so danes zdravniki podvrženi permanentnemu izobraževanju in testiranju, bi morali biti tudi učitelji. Potrebno jim je vrniti ključno vlogo v družbi, vsekakor pa  si jo morajo tudi sami zaslužiti. Vendar to še ni vse, za takšno reformo, je potrebna znantna investicija v infrastrukturo (kar bi lahko pomenilo tudi nov državni investicijski program). Uvajanje praktičnega dela bi tu pomenilo velik preobrat. Menim, da bi moral celoten izobraževalni sistem od osnovne šole dalje temeljiti na enakovrednem razmerju med teorijo in prakso. Predstavljajte si učilnice za največ 15 učencev, laboratorije za naravoslovje, vse skupaj podprto z IT tehnologijo, prostore za umetnost in kreativnost (likovna, glasba, gledališče...), prostori za športne aktivnosti, tehnični pouk, robotiko, finomehaniko in še bi lahko našteval. Tako bi pri učencih vsekakor vzbudili eroticizem do učenja in divergentno inteligenco. Še več, sčasoma bi na višjih stopnjah s tem začeli ustvarjati mini laboratorije na vseh nivojih. Poklicne šole, bi na primer s svojim delom lahko nastopile na trgu in zanj požele tudi konkretne rezultate. Mednarodni umetnostni, tehnološki kampi, tekmovanja, kongresi, ki bi jih sami organizirali, bi dodatno pripomogli k razvoju turizma. Univerze, bi s svojimi patenti, odkritji, umetnostnimi deli na nivoju države lahko začele delovati, kot nekakšen hibrid izobraževalno-poslovnega sistema, saj bi svoje dosežke preko »borze znanja« (pod okriljem IJS, Univerze in gospodarstva) ponujali trgu. Sredstva, bi se vračala nazaj družbi in tako vzdrževala kvaliteto sistema. Javno šolstvo bi ostalo brezplačno! Za izvedbo celotne reforme bi bila priporočljiva simbioza med državo, gospodarstvom, univerzami in znanstvenimi inštituti. Prav tako, bi rezultati privabili tudi tuje investitorje, ki bi lahko sodelovali le pod določenimi pogoji, ki koristijo predvsem celotni družbi. Danes na žalost, navkljub odličnim dosežkom naših univerz in znanstvenih inštitutov, na koncu doprinosa tega znanja ne znamo vrniti nazaj družbi. Morda je čas, da se začnemo bolj konkretno povezovati na vseh nivojih in malce izstopiti iz svojih okvirjev.

 »Ekologija«

Bomo res tako nespametni, da bomo dopustili privatizacijo vode, kot veleva evropska direktiva?  Preprosto norost, ki jo je potrebno TAKOJ preprečiti! Prav tako se je potrebno popolnoma upreti vsem gensko spremenjenim organizmom! To je osnovni temelj! Zdrave temelje med drugimi, predstavljata že zgoraj omenjeni mikro sistem občine Šentrupert, ter skupnost Tretji člen! Praktično imamo vse na dlani. Slovenija mora postati ekološko zaščitena cona, ter po drugi strani voditi politiko, ki bo pomagala pri razvoju »zelenega« gospodarstva, prehrambene, ter energijske samooskrbe. Slab primer prakse, je projekt gradnje vetrne elektrarne Volovja reber. Priporočljivo je najti skupni jezik in harmonično poiskati ustrezne rešitve, ki ne bodo zavirale razvoja. V področje ekologije je potrebno vključiti tudi turizem. Dobro zastavljena ekološko-kulturno-športna strategija, ki ne temelji na masovnem turizmu, lahko pomeni pomemben vir dohodka. Slovenija kot dežela, v smislu prihodnosti turizma, predstavlja redko ohranjen biser sveta. Ne zamudimo priložnosti!

Sprememba koncepta razvoja ter perspektive, vedno odpira nove možnosti. Investicije v izobraževalno infrastrukturo zaženejo »zeleno gospodarstvo«. Proizvodnja se vrne in s tem se odpirajo nova delovna mesta. Reforma izobraževalnega sistema z  »Borzo znanja« postane stičišče inovativnosti in pomemben vir dohodka, ki se vrača družbi. Postanemo energetsko in prehrambeno popolnoma neodvisni. Znebimo se korupcije. Če osnovne člene funkcionalno prepletemo, postane sistem kreativen, spontano kreativen. Tehnologija, ter naša majhnost, nam vse to omogočata. Potrebujemo le vizijo, znanje ter pogum! Česa nam primanjkuje? ......morda samo poguma??

#Kolumne #Tomaz-pangersic