Članek
Kako sem doživljal Evropsko prestolnico kulture

Kako sem doživljal Evropsko prestolnico kulture

Objavljeno Dec 24, 2012

Ko so Maribor izbrali za izvedbo Evropske prestolnice kulture, sem bil vesel, da se bo tukaj dogajalo nekaj lepega, dobrega, prijetnega in koristnega. Bil sem prepričan, da bom lahko k temu tudi kaj prispeval, no, da bom hotel prispevati. Na mojo srečo in na žalost mesta so naju postavili pod hladen tuš, še preden se je karkoli zgodilo …


Pravzaprav se je zgodilo – zgodila se je spletna stran. Nekajkrat sem jo prečesal po dolgem in počez in iskal karkoli, ob čemer bi se moj glavnik ustavil, torej karkoli smiselnega. Stran se je razvijala in vedno bolj jasno kazala, da gre za nekaj proračunsko potratnega, kar bo namenjeno samo sebi oz. tistim pri koritu. Na to je še bolj očitno nakazoval Prostorski scenarij EPK – Maribor 2012, po katerem bi naj v Mariboru po zaslugi ali za potrebe EPK (torej pred l. 2012) prenovili 17 in zgradili 11 reči, med njimi tudi Dravska vrata – 8 ha luksuznih in nebotičniških novogradenj.

Moje sume je potrdil sestanek, ki so ga konec pomladi 2011 za zmedene in razočarane 'možne' ustvarjalce pripravili na občini. Možak, ki ga je vodil, je prostodušno priznal, da je zadeva brez zasnove, cilja in rdeče niti med njima ter da nam bodo hvaležni za dobre zamisli, ki jih lahko pošljemo kar po mailu. Povedal je tudi, da obnova in ureditev širšega mestnega jedra ni del EPK, ampak stvar občine.

Tej grozljivki je čez čas sledil natečaj, s katerim so ločili zrnje (znance) od plev (vseh ostalih). Preko javnih občil smo lahko ves čas spremljali notranje prerivanje, v katerem so izločili tudi manj znane znance. Odpadli so celo nekateri, ki so z menda odlično zasnovo poskrbeli, da je bil Maribor sploh izbran za izvedbo EPK. Izvzeli so tudi mnoge, ki so v mestu leta in desetletja ustvarjali kulturo. Le najbolj sitne so utišali s tem, da so jih vključili, in potem so imeli mir.

Odpadniki smo lahko spremljali nastajanje programa. Od vsega začetka je bil poln nerazumljivih, tujih naslovov in lepo zvenečih, a praznih obrazložitev. Še vedno nihče ni vedel, za kaj gre oz. za kaj bo šlo. Konec julija sta dve novinarki Večera, 'preoblečeni' v tuji turistki, skušali od 'odgovornih' izvedeti kaj več. Izvedeli sta, da se ne da nič izvedeti (gl. članek).

Ko se je skrivnostni program z l. 2012 pričel odvijati (svoje občutke je takrat boleče iskreno popisala nemška novinarka – gl. članek), smo bili še vedno enako pametni. In zdaj, ko se je zaključil, smo prav tako …

Od gradbenih načrtov so v celoti uresničili enega – Maistrov dvor je že nekaj časa zgrajen in v uporabi. Tudi iz Drave pod Starim mostom občasno nekaj šprica, torej 'vodni učinki na Dravi' so, a v komaj kakšnem obsegu. Medicinska fakulteta, ki bi jo postavili tudi brez EPK, je še globoko v gradnji. Niso pa niti začeli niti ni videti, da bi imeli namen zgraditi: Betnavskega dvora, centra Don Bosko, že omenjenih Dravskih vrat, Novega mosta, pravoslavne cerkve, stanovanjske plombe Taborsko nabrežje, Umetnostne galerije in zaklonišča pri Studenški brvi.

Prenovili so skoraj 180 m nabrežja Lenta ter nekdanji Hotel Slavija, ki je v delni uporabi od julija, pravočasno in v celoti pa Trg Leona Štuklja, ki je stal 6-krat več, kot je bilo predvideno, in Naskov dvorec, kajti v njem se je nastanilo vodstvo EPK. Pravočasno in v celoti je bilo v prenovljen Minoritski samostan vseljeno tudi Lutkovno gledališče Maribor, katerega seljenje iz starih prostorov je staro toliko kot brezposelnost nekdanjih delavcev Elektrokovine, Hidromontaže, Metalne, MTT-ja, Svile in TAM-a. Mariborski grad je bil večino leta 2012 zaprt zaradi prenavljanja in mogoče bodo v prihodnosti še kaj brkljali po njem. Prenovljeni niso bili in verjetno ne bodo: Glavni, Rotovški in Slomškov trg, Ul. kneza Koclja in Koroška cesta kot peš cona, Avtobusna postaja, Mariborska občina, Mariborski otok, Pekarna, Studenška brv in Železničarska kolonija.

Da se v Mariboru nekaj dogaja, smo lahko prebivalci in drugi uporabniki mesta izvedeli iz časopisov in morda razbrali z vsepovsod posejanih raznobarvnih stožcev, ki so imeli na vrhu kroglo in so kazili vse lepe razglede na staro mestno jedro. Za večino ne bi življenje v tem letu potekalo nič drugače, če EPK v Mariboru ne bi bilo.

Bilo je nekaj razstav, predstav in koncertov, poplakatirali so nekaj pročelij, posadili nekaj čebulic in z barvnimi kamenčki zapolnili nekaj starih lukenj v mestnem tlaku, a kljub temu imamo zdaj iz vsem znanih razlogov v njem dosti več lukenj kot kdajkoli prej … Mnoge reči bi se zgodile tudi brez EPK, mnoge pa bi se lahko zgodile brez EPK. Preostale drobtinice, ki so izključno po zaslugi EPK kulturno obogatile mesto, so bile zgolj kolateralna korist denarnega bogatenja prikoritarjev, ki so zadnje mesece posvečali predvsem skrbi za prihodnost lastnih riti, ko se bo EPK-pipica na evropskem davkoplačevalskem denarjevodu zaprla. S tem so se tako zavzeto ukvarjali, da so skoraj pozabili, da je stvar še v teku. Spomnili so se šele 2 tedna pred koncem in povprašali redne mariborske kulturnike, če imajo morda kakšno zamisel za izvedbo zaključne prireditve.

Pred dobrega pol leta sem rekel: »Če bo potem, ko bo tega konec, kakšnemu Mariborčanu kdo omenil kulturo, je zelo velika verjetnost, da bo dobil eno na gobec.« Preroško …

A je kultura mesta res zgolj nabor uradno kulturnih dogodkov ali je predvsem vzdušje, ki vlada v mestu, in odnosi med ljudmi, ki v njem živijo? Če velja slednje, so l. 2012 Mariborčani in Maribor živeli za kulturo in z njo le v času Festivala Lent, kot že 20 let vsako poletje, in med zaključnimi spontanimi koncerti zborovskih vzklikov in razstavami transparentov, ki sicer niso bili povezani z EPK, a če bi bili, bi bila EPK na drugi strani.

#Kolumne #Gregor-hrovatin