Razlika med filozofom in sofistom je, da prvi verjame v resnico, drugo pa trdi, da obstaja zgolj retorika, ki jo prav zato tudi nenehno uporablja. V zadnjem času lahko povsod po Sloveniji sledimo opisani razliki: realne družbene dogodke skušajo politiki razložiti kot vsakdanje trivialnosti, začinjene s patologijo in z ekscesi, za katere naj poskrbi policija. Realnim pritožbam ljudi skušajo ustreči s predlogi lepotnih popravkov političnega sistema, radikalnih izrazov nezadovoljstva preprosto ne slišijo, ker jih nočejo slišati. Za resnico družbenega dogajanja se ne zmenijo, saj so prepričani, da jo že poznajo in da je natanko taka, kot trdijo sami, zato so njihova usta polna retoričnih bravur.

Resnica je kljub temu bistveno drugačna, kot mislijo. Čas, v katerem živimo, nas namreč prvič po dolgem času sooča s potrebo po resnični izbiri, ki jo spremlja tesnoba. Resnična izbira, če jo bomo ustvarili, ustvarili pa jo bomo, če se ne bomo preveč ustrašili, bo nujno delovala kot herezija ali krivoverstvo. Mislim na posebno izbiro, ki jo spremlja empirična izkušnja ljudi: to je izkušnja, da se enkrat za spremembo odločajo za nekaj povsem drugega kot za rdečo ali modro srajco v izložbi, za tega ali onega prvaka politične stranke ali za prednovoletne zabave.

Resnična izbira je nekoliko nenavadna, saj to ni varno izbiranje v zaprtem svetu in med vnaprej danimi možnostmi. To je izbiranje novih možnosti, ki po definiciji pomeni tudi odpiranje končnega sveta neskončnemu oziroma konkretni resnici občestvenega življenja. Razlika je pomembna: možnosti izbiranja so lahko pripravljene vnaprej ali pa jih ustvarjamo sami – da bi jih kasneje izbirali.

Natanko v tej luči Pahor ni izbira. Ne ponuja ničesar novega, saj je njegov besednjak zlizan: ne bom se podrejal, sodeloval bom, skrbel bom za obče dobro, prijazen bom do vseh, vsem bom prisluhnil, deloval bom kot predsednik vseh državljanov in državljank. Le kateri politik se ne bi podpisal pod take všečne in socialno zaželene izjave? Še več: seveda smo vsi za sodelovanje, za obče dobro, za dialoge, spoštovanje, poslušanje, razum, znanost, samostojnost in neodvisnost, blagostanje, napredek, rast. Le kateri tepec želi zlo, laži, destrukcijo, iracionalnosti, vraževerje, podrejenost in odvisnost, nazadovanje, propadanje, nesodelovanje, krizo in vse drugo?

Pahor je preprosto prekratek, zato se tudi nagiba v desno, saj ga zanima predvsem množična všečnost. Ničesar novega ne ponuja in ničesar novega ne ustvarja. Nobene nove drže ne premore, zato mu ne verjamemo, ko pravi, da je neodvisen in neupogljiv. S svojo držo ne bo pomagal rešiti Slovenije iz krize, temveč jo bo v najboljšem primeru zgolj reševal skupaj z desnimi političnimi strankami, samo reševanje pa se nazadnje lahko izkaže celo za svoje uničevalno nasprotje.

Predsednik Pahor nikakor ni prišel ob pravem času. Ravno nasprotno je res. Danes potrebujemo radikalni premislek samih temeljev družbenega življenja in kapitalizma kot sistema, ne pa pastoralnega predsednika, ki bi sodeloval z vsemi. Ne potrebujemo lepotnih popravkov kapitalizma, reševanja njegove krize in cvetlične retorike.

V tem trenutku je zato pomembno zlasti tole Marxovo spoznanje: politika ni ločena od ekonomije in ta ni ločena od politike. Razredni boj, pravi Marx, je zato vpisan v samo ekonomijo. Ta ne more biti nevtralna objektivna znanost, ločena od dialektike razrednega boja, ki ga zastopa politika.

Drugače rečeno: v današnjem svetu je Kapital še vedno tista ključna mašina, ki je ne moremo obvladati, zato nenehno proizvaja katastrofe, uhaja nam iz rok in dela škodo, ljudje pa plačujemo za njeno kreativno destruktivno delovanje izjemno visoko ceno. Izrazi, kot so Gotof je, Fertik je, Ejga, konc je, Nesimo ga vun, so zato natanko ponazoritev zapisanega. Ne gre zgolj za tega ali onega župana, politika ali bankirja, temveč za sam Kapital.

Problem je torej kapitalizem, ne pohlepni kapitalisti, ki ga zastopajo, nesposobni, arogantni in podkupljivi župani ali brezbrižni bankirji. Kapitalizem se ljudem sicer prikazuje kot razumna rešitev za skupno življenje s prijaznim obrazom, toda bolj ko se zanašamo nanj, več iracionalnosti se dogaja. Teh ne moremo kar odmisliti, čeprav številni ljudje poskušajo narediti prav to.

Danes je Kapital mašina, ki prevladuje tudi nad proizvodnjo uporabnega znanja, s katerim lahko ljudje, ob pomoči ekspertov, neposredno urejajo svoja življenja, kot bi živeli v znanstvenih laboratorijih.

Svet zato izginja; ljudje niso več doma, saj so vse bolj le še atomi v nekakšnem objektivnem brezmejnem virtualnem prostoru, v katerem blodijo sem in tja, sledeč novim in novim idejam, ki jim jih ponujajo eksperti, češ da so najboljše in da jim je prav zato treba slediti.

Življenje v takem svetu je zelo oropano smisla, pomena in cilja, zato se na ulicah vse pogosteje pojavljajo demonstranti, ki sploh ničesar ne terjajo, ampak so zgolj nasilni. Ob takih dogodkih ne pomaga moralistično pritoževanje čez neonaciste, anarhiste in druge skupine, kajti tostran morebitnih objektivnih dejstev je nekaj drugega.

Tostran objektivnih družbenih dejstev je še eno in najpomembnejše objektivno dejstvo: dejstvo, da je veliko ljudi oropanih vsakega pomena in smisla življenja, zato jim ostaja ena sama možnost, ki jo imenujemo ničta raven delovanja subjekta, prepoznavamo pa ga kot slepo besnenje.

Slepo besnenje se mora spremeniti v produktivno in afirmativno izbiranje, kot ga prepoznavamo v filmu Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society, 1989), v katerem učitelj John Keating (Robin Williams) nagovarja dijake, naj zgrabijo priložnost, naj bodo pogumni (carpe diem); ne reče jim, naj bodo razumni, tako kot reče izdajalec špartanskemu kralju Leonidu v filmu 300. Njegovo nagovarjanje kajpak ni primerljivo s tistim, s katerim nas vsak dan soočajo trgovci in kramarji. Daleč od tega. Mnogo bliže je temu, kar je zagovarjal Freud, ko je dejal, da človek v resnici lahko misli le proti samemu sebi in svojim iluzijam, ne pa proti drugim ljudem.

Zgrabiti dan pomeni natanko to, da v odločilnem trenutku človek reče samemu sebi, da njegovega življenja ne določa niti usoda niti naključje, temveč on sam. Kako? Tako, da izbere samo usodo. Ne vnaprej napisane usode, seveda, o kateri se pouči pri prvem piscu horoskopa, saj bi to pomenilo zgolj podrejanje, temveč (novo) usodo, ki jo ustvari s svojim izbiranjem.

Kaj je lahko danes nova usoda? Nova usoda je lahko politično organiziranje in emancipatorično delovanje, ki pomeni solidarnost najrazličnejših ljudi po vsem svetu. Nič več se ne bi borili geji za svoje pravice, hendikepirani za svoje, gospodinje pa za svoje, temveč bi se skupaj bojevali za emancipacijo vsakogar.

Izbrati svojo usodo preprosto pomeni imeti izkušnjo, da je nenadoma vse mogoče. Ali drugače rečeno: ljudje, ki na ulicah protestirajo proti kapitalizmu in njegovim zastopnikom, bi morali bes preliti v pozitivni progam, v ponudbo nečesa novega. Življenje se ne bi smelo vrteti v krogih, pa tudi v spiralah ne, kajti tako vrtenje ne more prinesti ničesar novega, medtem ko je človek kot svobodno bitje ravno zmožen, da preseka krog in kratko malo izstopi iz njega.

Izstopiti je preprosto treba, kajti kapitalizem je paradoksni velikanski produktivni parazit, ki izčrpava ljudi in jim odvzema življenjsko energijo, obenem pa jih nagrajuje za delo in jim ponuja priložnosti, da so še bolj produktivni. Ljudem bi se morala v zavest zapičiti predvsem tale ideja, ki jo je tako obširno na nekem predavanju nedavno komentiral Alex Callinicos: ljudje so izjemno kreativni, njihova kolektivna ustvarjalnost je fantastična, toda kapitalizem jo še vedno uspeva izkoriščati v dobro peščice, saj so kapitalistični odnosi med delavci in zasebnimi lastniki kapitala izkoriščevalski. Prav ti odnosi so taki, da jih delavci lahko prekinejo. Bolj ko so organizirani, manj možnosti ima kapital, da jih še naprej izkorišča.