Članek
Reši nas lahko le bog ali ZA verski pouk v slovenskih šolah – 3.

Reši nas lahko le bog ali ZA verski pouk v slovenskih šolah – 3.

Objavljeno Oct 18, 2012

Nova tema, o kateri bi se učili pri verskem pouku, je tale. Živimo v svetu, ki je zaradi boga odprt samemu sebi. Živimo torej v odprtem svetu. Ne živimo v zaprtem – svet se nikoli ne more zapreti. Nihče ga ne more zapreti, noben oblastnik ne more doseči, da bi bil svet zaprt, saj je proti bogu povsem nemočen. Vsak poskus zapiranja sveta ni nič drugega kot bogoskrunstvo; na tem svetu je zelo veliko bogoskrunstva, zato je verski pouk še pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.


Človek se mora zelo bati lastnega bogoskrunstva, kajti zaradi njega njegovo življenje izgublja vrednost. Enako se mora vsakdo bati bogoskrunstva drugih ljudi, saj zmanjšuje tudi vrednost njegovega življenja. Edini način, da se upiramo bogoskrunstvu, je nepopustljivo vztrajanje v veri, to je v odprtosti odprtemu, oziroma v ljubezni, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Pri verskem pouku bi zato veliko časa posvetili tudi izkušnjam. In posebej bi se lotili izkušnje, zaradi katere bi končno zelo dobro razumeli, kaj pomeni odpiranje odprtemu. Izkušnja, o kateri govorim, je sicer s tega sveta, vendar je obenem tudi izkušnja nečesa, kar ni s tega sveta.

Govorim o dvojnosti neke zelo posebne in pomembne izkušnje, ki nas neposredno povezuje z zamislijo boga kot neskončne kreativne sile, znotraj katere živimo. Zunaj te sile namreč ni ničesar, oziroma zunaj sploh ne obstaja. Vse je znotraj neskončne kreativne sile, ki je odpiranje, zato vse ni vse, temveč je ne-vse, saj je vse odprto in nedoločljivo, oziroma je odpiranje. Zveni zapleteno, a saj zato bi pa imeli verski pouk, da bi zapisano tudi dobro razumeli.

Izkušnja, o kateri govorim, je prav gotovo tudi izkušnja srca, ne le (raz)uma, zato bi se pri verskem pouku otroci in drugi državljani Slovenije tudi vzgajali, ne le učili. Vzgajali bi se natanko za izkušnjo, o kateri teče besede.

To je izjemno pomembna izkušnja. Zaradi nje naše življenje nikoli ni povsem enako, saj se vedno znova na drugačen način vpisujemo v svet, vedno znova najdemo v njem nov simbolni kraj, na katerem doživljamo svet in vse, kar je v njem. Pomembno je, da nikoli ne vztrajamo na enem kraju, temveč se vedno znova prestavimo kam drugam. Ne mirujemo, saj mirovanje ni življenje, ampak je smrt.

Pri verskem pouku bi se torej učili o življenju, o gibanju, o dialektiki sveta, o eksistenci, ki je vselej znotraj neskončne kreativne sile. Učili bi se tudi o odrešitvi, ki ne pomeni, da se bomo nekoč vzpeli v nebo, če bomo zelo pridni, ponižni in ubogljivi, temveč pomeni odrešitev na tem svetu, v tem življenju. Ni namreč treba čakati na nekakšna nebesa. JK o tem ni nikoli govoril.

Je pa o njem spregovoril Luka. Takole je zapisal: Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. (Lk 9,51) Z nebesi je torej povezana zelo posebna odločitev in izkušnja, saj vemo, kaj je za Jezusa pomenilo oditi v Jeruzalem, pred duhovne voditelje.

Jezus je tako govoril o povsem novi izkušnji življenja ali eksistence, ki vsakega človeka na novo postavi v svet. Prav v tem je odrešitev. Človek se zato ne odreši, če večno čaka na odrešitev, če čaka, da ga bo nekdo odrešil in vzel v nebo. Odreši se sam – z vero.

Izkušnja, o kateri govorim, je izkušnja odpiranja, ki pomeni, da se zaradi nje in z njo človek odpira odprtemu in samemu odpiranju. Odpiranje odpre svet nekemu zunaj, kot pravi Nancy, toda to zunaj ni onkraj sveta, temveč je – resnica sveta.

Spoznali smo, da je verski pouk onkraj poučevanja religioznih dogem, saj je neposredno odpiranje resnici sveta, ki kajpak ne prenese nobene dogme. Tako je tudi prav, kajti če bog kaj pričakuje od ljudi, potem pričakuje natanko zapisano. To obenem pomeni, da resnice človeku ne prišepne Bog, temveč si jo pove sam, potem ko se odpre odprtemu in samemu odpiranju odprtega.

Drugo ime za tako odpiranje je ljubezen, kot rečeno. Ključna tema verskega pouka bi bila zato prav ljubezen, ki je tudi zelo posebna izkušnja. JK je med nami navzoč kot sveti duh le, če se medsebojno ljubimo. Kaj je torej ljubezen?

Izvrsten odgovor na zastavljeno vprašanje je ponudil pred nekaj leti francoski filozof Alain Badiou, ko je govoril o ljubezni, seksualnosti in želji. Na kratko.

Ljubezen je poseben odnos med dvema človekoma, ki ne pozna nikakršnega gospostva, nobenega podrejanja, nobene odvisnosti, nobene kontrole, nobenega kaznovanja. Jezus je rekel: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen. (Ja 13,35) Kaj pomeni med seboj imeti ljubezen?

Imeti ljubezen pomeni biti zavezan nedeterminiranosti lastne identitete, eksistence, življenja in sveta, zlasti pa nedeterminiranosti drugega človeka. Ali po domače: ljubezen je odpiranje drugemu človeku in njegovi odprtosti, nečemu, kar je v njem več kot on sam, in vice versa. Ko se dva človeka ljubita, se zato njuna ljubezen nujno širi navzven; ljubezen ne pomeni, da se dva zapreta vase in se ne menita za preostali svet, češ da sta drug drugemu dovolj in da nikogar ne potrebujeta. Natanko na to cilja JK: potencialno so lahko vsi ljudje njegovi učenci, če imajo med seboj ljubezen. Ne obstaja zgornja meja, končno število ljudi, ki se lahko ljubijo, kar je logično, saj ljubezen ne zapira ljudi, ampak predstavlja čisto in neposredovano ekspanzijo, širjenje navzven, ki je lahko le širjenje znotraj neskončne kreativne sile ali boga. Drugo ime za tako občestvo ljudi, ki imajo med seboj ljubezen, je kajpak komunizem.

Pri verskem pouku bi se zato posebej posvetili komunizmu ali skupnemu življenju v ljubezni oziroma v svetem duhu. Ali kot je rekel JK: In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. (Ja 17,26)

Ljubezen združuje ljudi v svetem duhu, združuje pa tudi njihove besede, ki jih uporabljajo, in dejanja, za katera se odločajo. Mirno zato lahko rečemo, da ljubezen spreminja svet. Ko nekomu rečemo, da ga ljubimo, poudarja Badiou, to niso zgolj besede, temveč so dejanje, zelo konkretno dejanje z močnimi učinki na drugega človeka, pa tudi na tega, ki besede izreče.

Verski pouk je zaradi zapisanega vsekakor način življenja in delovanja ljudi, ki more v končni fazi ustvariti komunizem, odprto skupnost ljudi v svetem duhu, občestvo ljudi, med katerimi je JK kot sveti duh. Torej je prispevek k vrnitvi Jezusa, saj ta ni rekel, da se bo vrnil kot fizični človek iz krvi in mesa, temveč kot sveti duh, če se bodo ljudje med seboj ljubili.

Danes je še vse premalo ljubezni na svetu, zato bi moral verski pouk potekati na le v Sloveniji, temveč po vsem svetu in ne le v šolah, ampak kjerkoli in kadarkoli. Navsezadnje za to, da bi se ljudje ljubili med seboj, ne potrebujemo ne učiteljev in ne šol.

 

Nadaljevanje sledi …

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar