Vprašanje je seveda psihoanalitično, freudovsko, kar je dobro, obenem pa je tudi politično in celo revolucionarno, kar je še bolje; a saj je že psihoanaliza revolucionarna. Slovenska vlada sicer ni subjekt, človeško bitje, je pa pomembna instanca, ki jo zastopajo konkretni ljudje iz krvi in mesa. Ti so kajpak izvoljeni predstavniki ljudstva, saj živimo v demokraciji, kar pomeni, da mu tudi odgovarjajo. Vlada zato preprosto mora vedeti, kaj hoče, saj jo v nasprotnem primeru ljudstvo lahko vsak čas odpokliče. Sledi pragmatični razum.

Sprašuje seveda ljudstvo. Zadeva je zelo preprosta, razumljiva in elegantna: vlada sploh nima pravice postavlja ljudstva v položaj, kjer ga hoče imeti. Ljudstvo namreč postavlja vlado v položaj, kjer mora biti, saj vlada služi ljudstvu, ne pa obratno.

Ljudstvo torej ve, kaj hoče, vlada pa mu mora prisluhniti; obratno preprosto ne gre. Na žalost se še vedno dogaja, da vlada ukazuje in žuga, ljudstvo pa povem nerazumno in iracionalno uboga. Še vedno torej živimo v norem svetu. Toda koliko časa še?

Vlada trdi, da mora ljudstvo ubogati in zategniti pas, drugače bo ogroženo vse živo. V resnici je obrnjeno: edino ljudstvo ima prihodnost, vendar jo ima le, če sledi svoji želji in vztraja pri njej – vlada bo namreč že najkasneje čez nekaj let zgolj del političnega spomina, medtem ko ljudstvo bržčas hoče še nekaj časa biti tukaj.

Jasno je torej, kdo koga ogroža. Inertnost vlade ogroža ljudstvo in njegovo substanco, saj se priklanja destruktivnemu kapitalu in korporacijam, evrobirokratom, baronom in baronicam. Potrebna je namreč nova, tretja pot, ne pa priklanjanje tem, ki hočejo ohraniti, kar so nagrabili na račun delavcev, nezaposlenih in vseh drugih.

In ne gre zgolj za ohranjanje ljudstva, pomembno je tudi ohranjanje njegove kulture. V tej perspektivi se moramo zopet spomniti, kaj je storil JK. V ključnem trenutku je namreč postavil pod vprašaj vse, celo svoje življenje. Zakaj je to storil?

JK je vsekakor dobro vedel, kaj dela. Vedel je, kako izjemno pomembno je razvijati in ohranjati egalitarnost med ljudmi, jasno mu je bilo, da je bistvo človeške eksistence skupno življenje v miru, solidarnosti, pravičnosti, demokraciji, ne pa grabljenje profitov.

Natanko to je njegova dediščina. Kdor pravi, da moramo ohraniti same temelje evropske zgodovine, trdi, da moramo ohraniti – tudi za vsako ceno, če je treba – dediščino egalitarnosti, ki jo najbolj radikalno zastopa natanko JK oziroma sveti duh.

Ohranjanje egalitarnosti je nekaj popolnoma drugega, kot je ohranjanje hierarhij, elit, bank, korporacij, menedžerjev in kapitalistov.

Kapitalizem namreč za svoje delovanje ne potrebuje demokracije. Torej ne potrebuje egalitarnosti, solidarnosti, pravičnosti in dobesedno ne potrebuje ljudstva, saj potrebuje zgolj egoistične potrošnike in poceni delovno silo, v prihodnosti pa bo vse bolj potreboval privatiziranje vsega, kar sploh obstaja. Na koncu bodo privatizirali tudi naše misli in nam jih prodajali!

Če bi kapitalizem potreboval demokracijo, se ne bi moglo zgoditi, kar se dogaja. Najprej so povzročili bankrote, kjer je bilo mogoče, in ustvarili puščavo realnega, sedaj pa naj ljudstvo plačuje račune. Česa tako norega zlepa ne srečate!

Pripadnike elit je zato vnovič treba poučiti o demokraciji. Zlasti pa jim je treba pokazati, da nismo neumni beboti, ki komaj čakamo nanje, na njihove nasmeške in leporečje. V tem trenutku nikakor ne smemo biti naivni in ne smemo misliti, da delajo politiki v naše dobro, kajti to kratko malo in res. Njihove plače so tako neverjetno visoke in njihovi privilegiji so tako fantastični, da celo najbolj naiven razum ne bi mogel verjeti, da so se pripravljeni čemu odpovedati. Iz njihovega zornega kota je perspektiva jasna: odpovedovati se mora ljudstvo, da bodo elite še naprej živele v socializmu.

Človeško bitje ima v življenju dve osnovni perspektivi: lahko je žrtev in lahko je upornik. Kdor je žrtev, lahko igra vlogo žrtve do konca življenja, vendar je izgubljen že na začetku; kdor se upira, daje zgled potomcem, zato bo svet nekega dne gotovo boljši.

Kdor je žrtev, se ne bori, kdor se upira, se bori za pravičnost, egalitarnost, dobro in prihodnost. In še nekaj je res: kdor se upira in kdor se bori, želi, da se z njim borijo in upirajo še drugi. V srcu komunizma je namreč natanko odprtost, ki zajema tudi zapisano. Zgolj v kapitalizmu je človek egoistično, samotno živinče, ki se bori proti drugim egoistom za borno preživetje.

Upornike pogosto obtožijo, da so utopisti in sanjači. Kaj pa pomenijo milijarde in celo bilijoni dolarjev za banke, ki ne ustvarjajo ničesar razen profitov zase in dolgov za ljudstvo, če ne popolne blaznosti, saj nima nihče niti najmanjše predstave, kam bodo bilijoni izginili in kakšna bo korist od njih? Uporniki ničesar ne uničujejo, saj se upirajo, zato se tudi imenujejo uporniki. Upirajo se natanko uničevanju, ki je vgrajeno v sam kapitalizem. Kdo pa je uničil desetine milijonov ljudi, ki so danes brez služb in domov? Ali ni to čista destrukcija? Kako je mogoče pošteno zaslužiti milijone evrov letno? Kaj tako ustvarjalnega in inteligentnega pa naredijo bankirji, da so samo njihovi bonusi večji od plač večine ljudi? In če delajo tako zelo inteligentno in ustvarjalno, kako hudiča so se potem sploh znašli v takih težavah, da jih morajo danes reševati upokojenci, noseče ženske in brezdomci, ki dobivajo socialno podporo?

Reševanje bank ne pomeni ničesar drugega kot reševanje fikcij Evropske unije, ki v resnici niti ne obstaja. Pravi sanjači, je rekel pred nekaj dnevi Slavoj v Grčiji, so namreč natanko ljudje, ki slepo verjamejo, da se lahko nekaj nadaljuje neskončno dolgo, obenem pa so še prepričani, da pomeni demokracija zgolj to, da jih ljudje vsake štiri leta smejo ponovno izbrati za svoje voditelje.

Naučiti se bodo morali še ene lekcije: demokracija po definiciji pomeni, da si vsakdo lahko preprosto vzame pravico, da glasno in jasno pove, kaj hoče, izrazi svoje mnenje in artikulira resnico konkretnega družbenega dogajanja, pri tem pa se mu ne sme skriviti las na glavi.

Demokracije nikakor ne pomeni, da vlada govori in govori ljudstvu, to pa na koncu vzhičeno reče: kako neverjetno modri ste, prav imate, nemudoma bomo naredili, kar svetujete. Tako obnašanje nima z demokracijo nobene resne zveze.

Sanjače je vsekakor treba zbuditi, zbudi pa jih lahko le ljudstvo. Če jih ne bo zbudilo in ustavilo, se bodo njihove sanje spremenile v nočno moro – za vse. Takrat bo seveda prepozno.

Kaj torej hoče vlada? Hoče to, kar hoče Kapital: ubogo ljudstvo, ki posluša politične modrece, pametne politike in v teoretične modele potopljene ekonomiste, bankirje in druge pripadnike elit, nato pa mirno naredi, kar mu je bilo predstavljeno v obliki žargona in nasvetov z roba pameti, kot bi rekel Balašević.

Čisto na koncu je pred vsemi nami še zadnja lekcija: ali nas bo strah in bomo še naprej sprenevedavo živeli nepravična, izkoriščevalska kapitalistična življenja ali pa bomo zmogli dovolj poguma za upor. Vse drugo so zgolj trivialnosti.