Članek
Krija o Veliki Sloveniji, VI. del

Krija o Veliki Sloveniji, VI. del

Objavljeno Apr 13, 2012

Sklep in Dodatek (Pismo papežu)

Sklep

Danes imamo doma torej podobne težave z državno upravo, kot v Indiji. Med indijsko okupacijo in kolonizacijo so namreč Angleži vzpostavili imperialni birokratski aparat, sestavljen iz podkupljenih, oziroma Britaniji zvestih Indijcev, ki je omogočal najbolj učinkovito izkoriščanje Indije s strani Britanije. Ob odhodu Angležev je celotna državna struktura ostala enaka in njen poglavitni smisel je ostal izsesavanje preostalih Indijcev, dolžnih plačevati požrešni birokratski sistem, ki je postal samemu sebi namen, oziroma je z raznimi mednarodnimi pogodbami še vedno ostal vezan na ukaze iz imperialne tujine.


Podobno so Rimljani in kasneje ponovno Franki našo domačo ljudovlado ukinili in namesto nje vpeljali provincialno imperialno birokracijo. Kot smo videli, je bil tudi marksističen sistem oblikovan po enakem centralističnem načelu državne diktature v nasprotju z izročili stare ljudovlade. A izročilo ljudovlade kljub starosti nikakor ni nekaj zastarelega, saj o njej ni pisal le Bakunin v 19. stoletju, ampak v veliki meri še danes obstaja v napredni Švici pod imenom neposredna demokracija, ki se udejanja z vsakoletnimi obveznimi predhodnimi zakonodajnimi referendumi. Glede na globoko zavoženost današnjih političnih okoliščin širom zahodnega sveta pa je za ozdravljenje slovenske družbe potrebno opraviti še nekaj nujnih sprememb. Kakšne so torej zdrave perspektive v današnjem položaju?

Najprej se s pomočjo zgodovine spomnimo, kaj loči ljudsko družbo od imperialne države. Rimska družba ima namreč podobne korenine, kot slovenska, tudi tam je bil izvorna ureditev namreč ljudovlada, kasneje pa so si volili kneze, kot pri nas. Medtem, ko pa se je naša dežela iz voljene ljudske vlade neposredno spremenila v imperialno provinco, je imel rimski politični sistem drugačno zgodovino. Ko je v Rimu še vladal izvoljeni knez, so grški priseljenci z orožjem zahtevali del politične oblasti ter obvezno vojaško zvezo, iz česar je nastal strankarski sistem, ki je postopno pripeljal do najemniške vojske in nenasitnega ropanja sosednjih dežel ter izžemanja provinc z davki za potrebe samooklicane elite v tako imenovanem glavnem mestu. Province so bile male slike imperija, saj je provincialno glavno mesto delovalo kot centralni parazit, ki je s svojim birokratskim ožiljem učinkovito obdavčeval in kontroliral prebivalstvo. Tega parazitskega birokratskega imperializma, proti kateremu se je boril Bakunin, pa so se uspeli ubraniti v Švici, kjer politične stranke sicer obstajajo, a še zdaleč niso tako vsemogočne in zato samopašne, kot pri nas, saj je treba vsako spremembo zakona obvezno predhodno preveriti na rednih referendumih štirikrat na leto.

Hkrati Švica tudi nima najemniške vojske, ki bi jo lahko politiki pošiljali po svetu v vojne proti tujim narodom pod zastavo mednarodnih imperialistov z zvenečimi imeni. Nasprotno, Švica ima vojaško obveznost in vojsko organizirano podobno naši nekdanji teritorialni obrambi, ki je izhajala iz tradicionalne in naravne navezanosti prebivalcev na svoje okolje. Da je takšna ureditev vojske najbolj smotrna za obrambo dežele (dokler so vojske še aktualne),  najemniška vojska pa za napadanje tujih ozemelj, je samo po sebi umevno. Švicarji pa so svojo učinkovito vojsko lahko ohranili zaradi pakta z Vatikanom, saj v Švicarskih bankah čuvajo zlato, ki ga je Vatikan skozi zgodovino nabral po svetu in Vatikan si za čuvanje nagrabljenega bogastva nikakor ne želi neučinkovite najemniške vojske, ki pa je toliko bolj dobrodošla v drugih deželah, saj so na ta način obrambno onesposobljene.

Poleg spremembe današnjega zakona o referendumih, ki je v posmeh našim izročilom neposredne demokracije ter ponovne uvedbe vojaške obveznosti namesto vojske plačancev oziroma poleg izstopa iz vojaške zveze NATO – saj je članstvo v napadalni in okupatorski vojaški zvezi protiustavno, ne glede na človekoljubne izgovore  za roparske in osvajalne vojne - pa bi bilo treba razmisliti še o dodatnih zdravilnih družbenih spremembah. Pa s tem ne mislim le na prepotrebni izstop iz evrskega območja in s tem osvoboditev izpod jarma mednarodnih bančnih institucij, ki niso drugega, kot finančni imperializem,   ter na izstop iz EU, ki se razvija v popolnoma neobvladljivo pošast.

Prva stvar bi bila reorganizacija družbene odgovornosti. Četudi danes nimamo več obveznega služenja vojske, je namreč neprostovoljno sodelovanje v družbi zelo razširjeno. Pomislimo le na obvezno šolanje in obvezna cepljenja. Že danes smo torej pripravljeni velik del naše telesne in duševne svobode žrtvovati za družbo, s tem da te naše žrtve niso smiselno usmerjene v dobrobit nas samih, torej sestavnih delov družbe, temveč služijo bolj obvladovanju posameznikov kot številk in množic s strani samooklicanih elit. Vzemimo primer državnega socialnega sistema, ki ni le neučinkovit in neredko celo kriminalen, ampak požre tudi toliko denarja, da bi z njegovo ukinitvijo lahko dobival vsak prebivalec Slovenije (od rojstva do smrti) vsakomesečni univerzalni temeljni dohodek v vrednosti okoli 300 evr. Dokaj preprosta rešitev za socialne težave, a država zanjo noče slišati, saj ima raje sloj malenkost priviligiranih služabnikov v družbi revežov, zaradi očitnih motivov lažje kontrole in manipulacije.

Enostaven način osmišljenja družbene odgovornosti bi bilo torej ravno brisanje razlik med državnimi uradniki (se pravi tampona priviligirancev med revno rajo in mednarodnimi gospodarji) ter ostalim prebivalstvom. To je mogoče doseči s smiselno razdelitvijo družbene odgovornosti. Namesto plačevanja davkov v proračun države si lahko prebivalci med seboj enakomerno porazdelijo vse nujno potrebne javne službe po rotacijskem sistemu, po načelu vsakoletnega nekajmesečnega družbenega dela (na področju državne uprave, policije, komunale, prehrane, šolstva itd). Popolnoma je namreč jasno, da današnji politiki niti zdaleč niso najbolj sposobni prebivalci dežele, ampak najbolj skorumprani, ter da v državni upravi še zdaleč niso zaposleni najbolj sposobni ljudje, temveč zaradi lažje kontrole najbolj povprečni in zaradi negativne selekcije najmanj izvirni. Le redko kateri prebivalec Slovenije na primer namreč ne bi bil sposoben opraviti policijskega tečaja, zato ni smiselno ločevanje na policiste in nepoliciste, saj to povzroča le neenakosti. Podobno je na področju obveznega šolstva, kjer so sposobni in nadarjeni učitelji prava redkost, da o preprosto rečeno zabitih šolskih programih tukaj niti ne izgubljamo besed, saj bi vsaka babica znala otroke zaposliti bolj smiselno, kot ti 'vrhunski strokovnjaki'.  Z brisanjem razlik med državno upravo in državljani odpade korupcija, saj bi se zaradi rotacij zminimalizirali privilegiji, ki so predpogoj za korupcijo.

Ključni pojem s tem v zvezi je ponovno prebujanje socialne solidarnosti med ljudmi. In kako je mogoče, da je socialna solidarnost, če je sploh kdaj obstajala, preprosto izginila?  Predvsem njeno izginotje ni preprosto, temveč je načrtovano, razjasnitev širših okoliščin tega dogajanja pa nam hkrati zelo jasno tudi predoči, katere so tiste najnujnejše družbene spremembe za ozdravitev današnje (veliko)slovenske družbe. Za trenutek se povrnimo v pozno 19. stoletje.

Cecil Rhodes, ki je neverjetno obogatel s polastitvijo Rodezije, je ustanovil skrivno združbo, imenovano Miltonova okrogla miza. Izhajal je iz prepričanja, da mora svet čim prej priti pod anglosaksonsko oblast, saj naj bi bili Anglosaksonci 'najbolj razvita' človeška bitja. V Miltonov krog je torej povabil najbolj eminentne Angleže, ki so potem tuhtali, na kakšen način bi to svojo 'razvitost' prenesli tudi ostalim narodom.

Leta 1911 je Taylor, oče angleškega socialne menedžmenta napisal knjigo, v kateri je ugotavljal, da so ljudje na delovnih mestih 'premalo' produktivni iz treh razlogov: zaradi naravne lenobe, zaradi socialne empatije – solidarnosti , ter zaradi sindikalnih aktivnosti. Edini, ki delajo 'dovolj' so torej deloholiki, ki so dokaz, da je dejansko mogoče delati več, ali pa pregrešni grebatorji in sebični karieristi. Zato je avtor sklepal, da morajo podjetja ali države prizadevnim delavcem nuditi več razkošja in nagrad ter uničiti socialno empatijo med ljudmi s pomočjo spodbujanja tistih lastnosti, ki jih imajo asocialni sebičneži, s pomočjo nagrad in kazni. Namen socialnega menedžmenta je bil torej že spočetka narediti iz ljudi nečuteče delovne stroje - robote.

Drugi strokovnjak, ki ga je Miltonov krog zelo upošteval, je bil Freudov nečak Barneys, ki je utemeljil propagando kot pavlovsko disciplino, ki obravnava človeka nevrološko in brez potrebe zavestne privolitve manipulira ljudi preko neposrednega vplivanja na njihovo podzavest z glasbo, slikami, parolami, psihološkim, kemičnim in socialnim eksperimentiranjem itd. Miltonov krog je bil tudi en ključnih strategov jezuitsko-masonskega projekta marksistične revolucije v Rusiji ter prav tako tudi projekta ustanovitve Izraela. Član Miltonovega kroga je bil tudi pisatelj H.G. Wells, ki je napisal 'zgodovino prihodnosti', kjer je napovedal svetovno vojno v 40. letih ter evgeniko. Poleg tega je napisal knjigo Javna zarota, kjer odkrito piše o načrtu ustanovitve svetovne države.

V 20. letih 20. stoletja je delo Miltonovega kroga nadaljeval Rockefeller, ki je financiral znanstvene raziskave, namenjene ugotavljanju mehanizmov, potrebnih za učinkovit 'socialni menedžement', oziroma popolno kontrolo prebivalstva. Njegovi plačani znanstveniki so prišli do sklepa, da je mogoče družbo učinkovito obvladovati  s pomočjo treh vzvodov: z manipulacijo šolstva in vzgoje otrok, z manipulacijo medicine in farmacije, ter z manipulacijo medijev in sredstev obveščanja. S tem so se navezovali tudi na Taylorjeve ugotovitve. Človeška lenoba na tovarniškem delovnem mestu namreč  ni nič drugega, kot naravna skrb za svoje lastno telesno zdravje, katerega država lahko najbolj učinkovito obvladuje s pomočjo učinkovite uradne zdravstvene mreže in preko monopola in manipulacije z zdravili. Socialna solidarnost ni drugega, kot plod naravne družinske vzgoje, ki jo lahko najbolj učinkovito nevtralizira le določena protimoralna vrsta vzgoje otrok v obveznih šolah (slepa pokornost namesto lastne vesti in odgovornosti). Sindikati pa niso drugega, kot naravna družbena tradicija samoorganiziranja posameznikov, ki izvira še iz časov ljudovlade, katero lahko najbolj učinkovito preglasi samo popolna kontrola medijev in sredstev javne komunikacije.

Na področju vzgoje so Rockefellerjevi znanstveniki posebej izpostavili določena poglavja iz področja retorike, filozofije in zgodovine, katerim se mora šolska vzgoja pazljivo izogibati, saj sicer skrbno načrtovano pranje možganov ne jamči uspeha. Cilj sodobne šole torej kljub parolam nikakor ni čim boljša izobrazba šolarjev, temveč ravno obratno, vcepljanje vzorcev brezpogojne pokornosti do države in zaviranje umskega razvoja prebivalstva, saj to omogoča lažje obvladovanje državljanov in posledično večji kratkoročni profit.

Glede na to postane jasno, da bi dobronamerne reforme v državi s politično  skvarjenim družbenim sistemom, kot je to današnja Slovenija, poleg spremembe zakona o referendumih in uvedbe neposredne demokracije, poleg izstopa iz NATA in EU ter izenačenja državljanov z državno upravo morale biti usmerjene predvsem na omenjena tri področja, ki so bila načrtno pokvečena, namreč na področje vzgoje, medijev in medicine. Reforme na vseh treh področjih pa se stikajo predvsem v bolj zdravem odnosu do narave. Kakor bi morala današnja vzgoja otrok vsebovati predvsem poučevanje obdelovanja zemlje in življenja v skladu z naravnim letnim kolesjem, saj se za razliko od časov uvedbe obveznega šolanja osnovnega preživetja doma ne učijo več, poleg tega pa bi moral biti poudarek obveznega šolskega izobraževanja predvsem na zgodovini, filozofiji in retoriki, saj bi to oblikovalo zrele in odgovorne osebnosti, ki bi se znale orientirati v sodobnem svetu poplave ideologij in parol. Podobno bi se morali mediji iz propagandnega in potrošniškega trobila preobraziti v pravo sredstvo medsebojnega obveščanja prebivalcev, medicina pa bi se morala vrniti k svojim koreninam, k uporabi zdravilnih zelišč in ozaveščanja res zdravega načina življenja za razliko od preprodaje dragih sintetičnih zdravil s škodljivimi stranskim učinki in zastrupljanja okolja. Hkrati z razstrupljanjem političnega ustroja naše države bi morali seveda vsestransko razstrupiti tudi naše okolje. Perspektive so zelo jasne, veljajo pa več ali manj tako za današnjo Slovenijo, kot za druge dežele 'velike Slovenije'.

Glede na zgodovinsko povezavo med jezikoslovjem in družbenimi spremembami naj v zvezi s tem omenimo duhovno vstajenje našega Matije Majarja Ziljskega. Danes namreč slavisti iz raznih dežel po njegovem zgledu zlagajo sodobni vseslovenski jezik, temelječ na starocerkvenem slovenskem jeziku. Izdaja se tudi časopis. V tem okvirju pa ni zgled le Majarjeva 'Mluvnica', temveč tudi naš domači uradni jezik. Imamo namreč 38 narečij, (vseh slovenskih jezikov je dvanajst), tako, da je tudi naš uradni jezik nek slovnični dogovor med slovenskimi narečji, predvsem za pisno sporazumevanje ter sredstva obveščanja. Poleg tega je med slovenskimi jeziki naš kranjski še posebej arhaičen, in s tem vedskemu jeziku starodavnih himn zapisanih v Indiji soroden bolj kot sanskrtu, ki sicer velja za neposrednega dediča tega svetega jezika varuhov starodavnih  božanskih izročil.

In ko se vse tako lepo razjasniše in je pot pred nami že razvidna, nam ne preostane več kaj dosti drugega, kot da se potrudimo in udejanimo smiselne družbene spremembe. Preden pa zavihamo rokave, lahko opravimo še določene formalnosti. Seveda se je moč formalnostim tudi izogniti, oziroma jih prestaviti na kasnejši čas, a s tem tvegamo, da se naša dejanja razumejo napačno. V prid razčiščenju vseh pojmov in v dobro čistih računov, se zdi najbolj primerno, da zamisli o naši prihodnosti naslovimo na mesto, ki si jo lasti, našo prihodnost namreč.

 

Dodatek -  Pismo papežu

Velespoštovani gospod papež!

Ker vem, da  imate več glav, Vam pišem kar v Slovenščini, še posebej, ker ste z eno izmed prejšnjih glav pred davnimi tisoč in več leti določili slovenski jezik za enega izmed štirih svetih jezikov poleg hebrejščine, grščine in latinščine, torej verujem, da ga bo tudi kakšna izmed vaših današnjih glav razumela.

Sicer je tudi res, da so pred kakimi petsto leti Vaši zvesti služabniki zažigali slovenske knjige na grmadah, a dvomim, da je bil povod za to zgolj slabo razumevanje slovenskega jezika, saj to ni bilo edino, kar je gorelo na grmadah. Zdi se, da je to bilo bolj znamenje Vaše značilne besedne vsemogočnosti, kakor znate tudi z besedami pričarati iz vode vino, iz kruha kri, iz umora življenje, iz suženjstva svobodo in podobno.

Zato je razumljivo, da ob takih besednih vragolijah in čarovnijah prihaja vsake toliko tudi do večjih ali manjših nasprotij med besedami Vaših glav ter med dejanji Vaših rok. Saj vemo vsi, politika je kurba. A pustimo to. Slovensko torej razumete in v tem času, odkar se poznamo, ste tudi nekaj malega že slišali o nas. Po stoletjih trgovanja z Rimljani in sodelovanja še posebej z Gajem Julijem, smo temnejšo plat rimske vrhovne vlade prvič spoznali z Oktavijanom, poznejšim Pontifeksom Maksimusom oziroma Avgustom, med leti 35 in 25 pred Vašim štetjem. Od takrat se je marsikaj spremenilo, marsikaj pa ostalo isto. V teh dvatisoč in toliko letih so rimski vojaki odložili svoje oklepe in v provincah kot uradništvo ter vojsko zaposlili domače romanizirano prebivalstvo. Romanizacija je uspela tako v pravnem, kot v verskem smislu, pri čemer sta obe plati povezani, poleg tega pa pravo vsebuje tudi finance, vera pa še politiko.

Rimski državni stroj, ki se je povzpel v neotipljiva območja besed, od koder lahkotno usmerja uradnike v svojih provincah in v skladu z bulo Unam sanctam obvladuje vojno in mir, je svojevrsten uspeh svetovnega cesarstva. Rimske blagajne so bolj polne zlata in knjižnice bolj polne knjig kot kdajkoli prej v zgodovimi in ni verjetno, da so kdaj v zgodovini sploh obstajale večje zakladnice, kot te, last današnje rimske cerkve. Ne mongolske, ne babilonske ali egipčanske, ne  majevske ali inkovske se z rimskimi ne morejo primerjati, saj je Rim prej vsota vseh zakladnic, kot le ena izmed njih.

Iz stališča svetovnega bogastva je torej rimski projekt popoln uspeh in tega ne more nihče zanikati. Ker pa je  na našem svetu vse okroglo in, kot so rekli naši stari, 'Če hočeš medu, ne mlati po panju!' ima tudi to Vaše svetovno bogastvo svojo slabo plat. Vsi poznamo namreč zapisano modrost: »Lažje pride kamela svoji šivankino uho, kot bogataš v nebesa«, kar pomeni, da sedite v Rimu v zlati kletki, iz katere je edini izhod, vaš odhod v zasluženi pekel. Kristusova žrtev nekajurnega trpljenja s kasnejšo nagrado večnega bivanja v nebesih se ne zdi kaj dosti v primerjavi z vašimi večnimi mukami ter nekaj malega leti zemeljske slave in bogastva.

Rimska cerkev je kot jagnje, ki se je na Sinaju zapletlo z rogovi v grmovje, da jo je Abraham lahko ujel in jo namesto sina spekel na ognju. Rim je kot Judež, ki je tako predan svoji veri, da brez nadaljnega sprejema večne muke in prekletstvo v zameno za nekaj drobiža. Brez Judeža bi ne bilo križanja in odrešitve in tudi brez rimske cerkve bi ljudje bili na milost in nemilost prepuščeni hudičevim skušnjavam, saj bi lahko namesto plačevanja davkov rimskemu državnemu in naddržavnemu stroju ter vojskovanja v rimskih provincialnih vojnah delali s svojim premoženjem in časom še vse kaj drugega, ter hudič bi jih lahko zapeljeval v svoje zmote.

Hudič ja. Odkar ste to uradno objavili, namreč vemo, da hudič resnično obstaja in nagaja predvsem Vam, rimski cerkvi. Dejansko nima drugega smisla in obstoja, kot da je Vaš zoprnik. Saj rimska cerkev se menda navezuje na Jezusa Kristusa, tistega, kateremu pripisujejo tudi zgoraj omenjeni izrek o kamelah in šivankinem ušescu. Pripisujejo mu tudi navodilo za bogataše, v primeru da bi si hoteli rešiti dušo. Naj namreč preprosto razdajo svoje premoženje tistim, ki ga nimajo in si tako pridobijo priložnost očistiti se svojih grehov!

A Vi, ki ste pripravljeni žrtvovati svojo dušo za polnjenje rimske blagajne in večanje rimske posesti, seveda veste, da je to le v dobro ljudem, saj mučenikom so odprta nebeška vrata. In rimska cerkev je nedvomno poslala v nebesa izjemno veliko število ljudi, v obdobjih frankovskega pokristjanjevanja, križarskih vojn, inkvizicije, kolonizacije, antireformacije, svetovnih vojn itd, itd.

Ob vsem tem Vašem samožrtvovanju, ko prevzemate nase vse hudičeve nadloge, kot so umori, kraje, laži ter vse mogoče podobne skušnjave, povsem nesebično in le v naše dobro, tako kot skrbnik  goveda v mesni industriji tlači v majhne kletke v njihovo lastno dobro, saj bi se v večjih lahko poškodovala, pa ima to Vaše malodane svetniško bivanje poleg vražjega nasprotnika vendarle še dodatno hibo in to pismo je spisano ravno zato, da se Vam pomaga spraviti se iz te zagate.

Kot namreč vemo, je v Novi zavezi knjiga z nazivom Razodetje, kjer je zapisana prerokba o dveh tisočletjih trajajočem obdobju, po katerem bo hudičevo kraljestvo na zemlji vzel vrag. Te prerokbe izvirajo še iz starega Egipta in so astronomsko zelo natančne. Ker drugega kraljestva, ki bi toliko moril, kradel in lagal, kot rimska cerkev, danes, po 2000 letih na zemlji ni, je samomevno, da se te temne prerokbe nanašajo na Vas, ter da Vas poleg večnega življenja v peklu čakajo v bližnji prihodnosti tudi nezavidljive okoliščine zemeljskega propada. To je seveda docela razumljivo, saj ste v svoji vnemi, da bi ljudem omogočili najboljše pogoje za razvoj duševnih dobrin, namreč revščino, suženjstvo in trpljenje, bili s svojim trudom tako uspešni, da se danes na človeštvo popolnoma upravičeno gleda kot na  žrtev, z vsem svetim dostojastvom, ki žrtvam gre – hkrati pa se v rimski cerkvi očitno vidi utelešenje sicer neobstoječega hudiča, ki zaradi lastne duševne zmedenosti muči človeštvo. Kar seveda pomeni, da bi propad rimske cerkve povzročil veliko veselje večine človeštva ter dolgo pričakovani nastop nove svetle dobe svobode in božanske prisotnosti...kot piše v Novi zavezi. Za človeštvo nedvomno zaželjeno, za člane rimske cerkve pa dokaj neprivlačno, in glede na že omenjeno samožrtvovanje lastnih duš za rešitev človeštva vendarle kaplja čez rob dobrega okusa in pravičnosti! Od posameznikov, ki za blagor človeštva žrtvujejo lastno dušo in sprejemajo večne peklenske muke, vendarle ni pričakovati, da bodo poleg tega žrtvovali še svoje piškavo zemeljsko bogastvo in s tem omogočili hudiču, da človeštvo kot osvobojene posameznike spet neovirano zapeljuje!

Tukaj je Vašeprotislovje in Vaša težava. Z držanjem človeštva na verigah služite človeštvu nebesa in hkrati cerkvi propad. In če propade cerkev, kdo bo skrbel za človeštvo? Razodetje pravi, da Bog. A kako boste vedeli, kako in kdaj? Čakate na znamenje in sicer na Mesijo, ki premagal bo hudiča in na zemlji odprl nebeška vrata, kot piše v Razodetju. Čakate torej nekoga, ki naredil bi nemogoče in sicer, rešil in hkrati pogubil hudiča na zemlji, se pravi rimsko cerkev.  A te osebe ni!

No, in končno prihajamo do bistva tega pisma, katerega namen ni drugega, kot potegniti vas iz zagate in hkrati iz zagate potegniti človeštvo in ta namen je skladen z naukom iz starih časov, ki pravi, da »nobena ne poje se juha tako vroča, kot se skuha«, pa tudi z onim drugim starim naukom, ki pravi, da je »pamet boljša ko žamet''.

Najbrž, da že veste, da imamo tudi tu, pri nas na Kranjskem, bajke in legende, pravljice o starih in o novih časih in v eni izmed njih je kralj Matjaž ime junaku, ali kralj Matija. Bil je moder kralj in vladal je pravično. Nekoč je zmanjkalo soli v kraljestvu in Matija šel za dolgo dobo je v izgnanstvo. Vrne šele se, ko brada sedemkrat ovije se okoli mize in ko srake – s tem je mislil hlapce vaše -  ne bodo več po naših tleh hodile.

Še drugo kranjsko staroslavno zgodbo sveto morate prečitati,  če imate potrpljenja z nami še dovolj. Namreč zgodbo o Pavlihi, ki z materjo sprehaja se po svetu, z nebeškimi na hrbtu vrati in s kamnom mlinskim v roki. Ko ustavita se z materjo pri svetemu drevesu in gor na njem prespita, se spodaj tolovaji najdejo, ki štejejo ukradeni zaklad. Dvatisoč vseh naštejejo zlatnikov in v svoji vnemi, podobni vnemi rimske cerkve, ki z revščino pomaga v raj ljudem, pomagali bi trije roparji še vsak obema ostalima do raja preko revščine in v tem prepiru padejo na njih nebeška vrata s svetega drevesa, za njimi pa še mlinski koledar. Pavliha je pobral zlatnike in se z mamo svojo nove hiše veselil, saj staro je iz vneme sam zakuril, ko nedolžno pil še mleko je iz materinih dojk.

Pomen teh zgodb je jasen in povezan s sporočilom evangelijev, ki veže rimsko cerkev z dobo ribe, ko sporočilo je nosila po gladini koledarske dobe. Prihaja nova doba in sveti duh se že razliva po človeštvu, svetišča niso več potrebna, kot piše v Razodetju, predvsem svetišča denarnega malika.

Saj vem, da vi ste kultivirani in fini, a izhajate iz kmečkih prednikov, kot mi, Slovenci predpotopni,  tako da čisto tuje vam ne bo zvenelo, kar zdaj povedal Vam bom kratko in zrnato. Mesija, ki na belem konju čakate ga iz oblakov, naš kralj Matija, ki prileze iz votline, ni drugega, kot zdrava kmečka pamet, ki konča z norijami sveta. In zdaj, po dolgem času, vstopimo lahko iz dobe dvomov ven v dobo razumevanja, saj drugega Mesije ni, ko sol v glavi.

Bodite torej pametni. Kot vrhovni človeški vladar v skladu z bulo Unam Sanctam dajte, razglasite vse obstoječe zakone na svetu kot nelegitimne in vsako državno nasilje, denarno in stvarno, kot pravno ničvredno, saj vsaka državnost, ki ne temelji na dogovoru vseh, ni v skladu s pravičnostjo božje države. V dobi vodnarja ni časa za grehe, ne spoved. Duh se Sveti ne razpolavlja in redči. Ko mesec se vščipne, pride novi mesec in ne pomagata ne jok, ne škripanje z zobmi.

Zato uradno spišite papir, s katerim vsem ljudem svobodo vračate, katero ste si prej lastili, in hitro ga podpišite, dokler je še čas. Po toči zvoniti bo namreč prepozno. In ko smo že pri tem, Noe, kot veste, pred potopom je po božjem navodilu reševal še vse ostale živalske narode, poleg nas, ljudi, zato na papirju priznajte vašo napako, ko dušo ste odrekali otrokom božjim. Za mnogo smrtnih grehov s tem se boste pokorili. Aja, še to, otrok se niti raje ne dotikajte, saj veste, deška nedolžnost je spolno nezrelim osebam lahko neobvladljivo mikavna.

Glede na vašo besedno virtuoznost, ne bo težko vam spisati teh bulic, s tem rešite človeštva muk peklenskih tu na zemlji, vaše pa pred peklom večnim duše rešite. In če še vedno dvom Vas grize, Vas spomnim naj, da tudi Jona raje bi ubežal svoji usodi, pa riba ga prinesla je nazaj iz morja gor po reki prav do mesta Ninive, kjer pridigo o sodnem dnevu končno je povedal, kot mu je naročil glas notranji. Sodbe ni bilo, saj Jona bil je prepričljiv in Ninivljani poravnali medsebojne so račune mirno in spravljivo. A mala roža, komaj razcvetela, se je v soncu posušila in Jono spravila s tem v jok. Pa spet zasliši svoj notranji  glas, »Nastajalo je tisočletja mesto, veseli raje se, da ne izbrišem z lica zemlje dela tolikih rodov. Ne joči za rožo, saj zrasla bo že drugo leto nova.«

Podobno kot ta roža, je tudi rimska cerkev dokaj mlada cvetka v vrtu človeške zgodovine. Minil je koledarski mesec rib, zato ne zakon, le modrost iz nove naj zaveze bo vodilo: »Drugemu ne stori, kar ne bi rad, da drugi stori tebi.«In država ni več razsodnik. Edini razsodnik je naša vest.

Nebeško peklenski boj se v resnici odvija zgolj v vsakem posebej v njegovem lastnem duhu, kot sami dobro veste. Nihče ne uide mlinu časa, zato za spoznanje človeštvu resnična vojna med razbojniki in mlinskim kamnom niti ni potrebna, niti dobrodošla. Vsak sam je tisti, ki »ga sreča zdrava pamet«, kralj Matija, edini Mesija, enako ko Bog je edini življenje in njegov evangelij narava.

Srečno! Pa čim prej pamet v glavo!

#Kolumne #Bogdan-kristofer-mesko