Tomaž Akvinski pravi, da žena kot nepopolno bitje, v razvojni stopnji nekje na ravni otroka, otroke sicer sposobna rojevati, ne pa tudi vzgajati. Duhovno jih lahko vzgoji samo oče, saj je on duhovna glava družine.

Cerkveni oče Hieronim je dejal, da »ženska preneha biti ženska« in jo lahko imenujemo »moški«, »če se odloči, da bo namesto svetu služila Kristusu«.
Kratek pregled zlonamernih označb in skovank, ki jih je uporabljal sv. Tomaž za zakonski spolni odnos: nečistost, omadeževanje, nagnusnost, sramota, onečaščenje.

Svetnik in cerkveni učitelj Krizostom: »Ni se dobro poročiti. Kaj je žena drugega kot sovražnica prijateljstva, neizbežna kazen, neizogibno zlo, naravna skušnjava, zaželena nesreča, hišna nevarnost, škodljiva zabava, pomanjkljivost narave, prebarvana z lepo barvo.«

Avtorja »Čarovniškega kladiva sta mnenja, da  »bi bil svet, ko ne bi bilo žensk – tudi če ne upoštevamo čarovnic -, odrešen premnogih nevarnosti.«

Žalostno usodo so imeli tudi gluhonemi. Nekateri teologi, ki so menili, da so takšni ljudje izločeni iz vere in zapisani peklu, so se pri tem sklicevali na Avguština, ki je dejal: »Ta napaka (prirojena gluhost) ovira tudi vero samo, o čemer pričajo apostolove besede: »Torej vera prihaja iz slišanega.« Avtor Bachmann: »V nobenem drugem kulturnem krogu človeške zgodovine niso invalidom prizadeli večje škode, zaničevanja, nestrpnosti in nečloveškosti kot v krščanstvu.«

3. novembra 1586 objavljena bula papeža Siksta V. je odrejala, da morajo biti zakonolomci ter zakonolomke in enako starši, ki prodajajo otroke, kaznovani s smrtjo. Enako morajo biti po sodnikovi presoji kaznovani tudi tisti, ki se na lastno pest ločijo…

Leta 1919 so francoski škofje izjavili: »Hud greh proti naravi in proti božji volji je, če kdo zaradi egoistične in pohotne preračunljivosti zakon oropa njegovega končnega namena. Teorije in prakse, ki razvijajo in omogočajo omejevanje rojstev, so nesrečne in zločinske. Vojna je v nas globoko vtisnila nevarnost, kateri izpostavljajo našo deželo. Vrzeli, ki jih je napravila smrt, je treba ponovno zapolniti, če nam gre za to, da naj pripada Francija Francozom in da naj bo dovolj močna, da se bo lahko sama branila.«

Vsiljivo poudarjanje prepovedi kontracepcije je bilo posebej izrazito hkrati ob vojnah 1870/71 ter 1914-1918. In še danes so namišljeni otroci deležni večje zaščite pred kontracepcijo kot pa realni napol dorasli otroci pred peklom in smrtjo bojišč, pač v skladu s tistim neznosnim katoliškim zmotnim prepričanjem, da se pravi človeški zločini dogajajo v zakonskih spalnicah in ne na bojiščih ali v množičnih grobnicah. V katoliški moralni teologiji so veliko razpravljali o pravičnih vojnah, prav nič pa ne o pravičnem preprečevanju zanositve. V tem je neka dosledna logika, saj je treba zagotavljati spočetje nenazadnje tudi z ozirom na bojišče. Oboroževanje se torej začne že v spalnici. Zato ni naključje, da dosega zavračanje kontracepcije najvišjo točko prav v našem stoletju oboroževanja in svetovnih vojn. Zakaj si katoliška cerkev za zaščito živega človeka ne prizadeva tako zelo, kot si prizadeva za zaščito potencialnega in namišljenega človeka? Zakaj ne prepoveduje vojne z enako odločnostjo kot prepoveduje kontracepcijo? Zakaj dobiva v katoliški morali vojna včasih okrasni pridevnik »pravična«, kontracepcija pa nikdar? Kdor se odloča za otroke, bi se moral odločiti tudi proti vojnam. In kdor žene skrb za namišljene otroke tako daleč, da nikakor, tudi ob »še tako tehtnem razlogu«, ne dopušča preprečevati zanositev, ta naj svojo skrb za žive otroke žene še dalje in naj se zavzema za prepoved vseh vojn, tako da bo iz mota tistih škofov in kardinalov, ki so govorili: zato, ker je vojna, potrebujemo otroke, končno nastal resnični krščanski moto: zato, ker so otroci, naj nikdar ne bo nobene vojne!

Konzervativni »Offertenzeitung für die katholische Geistlichkeit Deutschlands« je oktobra 1977 pisal: »Dejansko bo kontracepcijska tableta prav gotovo v desetih do dvajsetih letih zaustavila rast Cerkve z vsemi posledicami za prirast duhovništva in redovništva, kot tudi za prihodke od cerkvenih davkov.«

Kardinal Höffner mi je v pismu z dne 5. avgusta 1986 potrdil, da je mnenje številnih ljudi, da Cerkev danes dopušča splav, kadar obstaja smrtna nevarnost za matere, zmotno, in da gre v resnici samo za spoštovanje zdravniške odločitve v primerih, kadar bi sicer umrla oba, tako mati kot otrok.

V času nacionalsocializma so bili čaščenje Marije, katoliški ideal čistosti in ideja celibata rjavkasto obarvani. Leta 1936 je v izšla knjiga »Biti devica« (s cerkvenim dovoljenjem za tisk škofije v Münstru) župnika E. Breita, v kateri Marija podpira nacionalsocialistični rasizem: »Okrog Marijine podobe se je tako razcvetelo zdravo, čisto, dobrohotno ženstvo, ki je bilo v najvišjih čislih. »Pranemška ženska rasa« želi »gojiti, varovati in dopolniti« »Marijino podobo«. »Z vidika povezanosti posameznega človeka z njegovim ljudstvom in s človeštvom nasploh pomeni vsa nečistost razsipavanje svetega izvira življenja. Zato je to zločin nad ljudsko skupnostjo«.

Tradicionalni nauk o deviškem porodu pravi 1., da je Marijin himen ostal nepoškodovan, 2., da je bil porod brez bolečin in 3., da ni bilo posteljice. Marija, da je rodila Jezusa kot svetlobni žarek in ga tako že obsijala z njegovim vstajenjem, oziroma rodila ga je kot goreči trnov grm, ki ne zgori, ali  tako, »kot gredo duhovi nasploh brez odpora skozi telo«. Z naukom o deviškem porodu je bilo neki materi odvzeto njeno materinstvo. S tem so jo hoteli izvzeti iz prekletstva, ki po mnenju zaobljubljenih samcev bremeni materinstvo običajnih mater. Pri mariologu Aloisu Müllerju je poškodovanost matere ob porodu posebno »znamenje prekletstva izvirnega greha«, ki po mnenju mariologov bremeni matere in materinstvo. Brez bolečin je bil samo Marijin porod, medtem ko so bile vse druge matere deležne božjega prekletstva.

Celibatisti so hoteli naslikati takšno podobo Marije, ki ne bi imela nič skupnega z drugimi ženskami. To jim je uspelo. Čaščenje ene čiste ženske v nasprotju do vseh drugih nečistih je celibatističnim samcem pri njihovem življenju brez žensk, lahko v oporo, vendar so s tem številnim ljudem prizadejali mnogo škode. Za ženo je bolj bedna usoda, da mora živeti žensko življenje, ki ga utesnjujejo in dogmatizirajo moški. Marijo je to doletelo na enkraten način. Vse, kar ima karkoli opraviti z žensko spolnostjo, vse, kar pomeni zaplojevanje in rojevanje otrok, so ji odvzeli. Sina ni smela dobiti z moškim, biti je moral Sveti Duh in zgoditi se je moralo brez sle. Sina ni smela roditi po naravni poti, kajti tudi pri porodu je morala ostati nepoškodovana. Tako so iz nje naredili brezspolno bitje.

Konec citatov.