Članek
Paradoksi kapitalizma – IX

Paradoksi kapitalizma – IX

Objavljeno Mar 04, 2012

Paradoks kapitalizma je tudi to, da ustvarja pri ljudeh vtis, da je realnost narejena na tak način, da jo je mogoče pojasnjevati brez ostanka. Tudi če tega ne moremo narediti danes, bomo lahko – s pomočjo zmogljivih računalnikov – to naredili že v bližnji prihodnosti. Tak je kapitalistični obet.


Paradoks pa je, da tak način razmišljanja ne vključuje osnovnega psihoanalitičnega spoznanja o naravi in funkciji nezavednega, ki ga zato v resnici popolnoma blokira in onemogoča. Torej smemo reči, da psihoanaliza ravno ne bo nikoli položila orožja pred kapitalizmom, ampak se bo zgodilo nasprotno, kajti kapitalizem nikoli ne bo zmožen dojeti narave in funkcije nezavednega, zato bo prisiljen proizvajati simptome, zaradi katerih se bo na koncu sesul, če mu usmiljeni ljudje ne bodo pomagali umreti že veliko prej.

Stari, dobri Freud. Že sto let se mučijo, da bi nezavedno nekako uvrstili bodisi v polje nevrologije bodisi v polje fizike, a jim nikakor ne uspeva. Skušajo ga pojasniti brez ostanka, toda še vedno ne vedo, da ga je Freud razumel na zelo preprost, pa vendar njim popolnoma nerazumljiv način. Nezavedno je že zato vselej aktualno.

Ko rečem, da je aktualno vselej, mislim zelo resno: vselej, ne zgolj na trenutke. Torej ne obstaja trenutek, ko nezavedno, spremenjeno v zavest, neha obstajati. Lahko bi rekel, da nezavedno vselej bo.

Kaj pravzaprav je nezavedno? Najprej seveda velja poudariti, da ni podzavest. Freud je velikokrat poudaril, da sploh nima nobene neposredne zveze z zavestjo: ni pod njo, ni nad njo, ni zraven nje. Nezavedno je. Čisto preprosto, vezano na neko razliko, diferenco, ki je enostavno nujna.

Da bi razumeli nezavedno, moramo najprej skušati razumeti, kaj pomeni, da je človek simbolno bitje, bitje jezika skoz in skoz, kajti natanko to tudi je. Brez jezika namreč ni realnosti. Ko govorimo, imamo sicer občutek, da je realnost zunaj jezika, vendar se krepko motimo.

Realnost je sicer obstajala, še preden se je pojavil prvi homo erectus, toda takrat še ni imela nobenega pomena, ker ni bilo nikogar, ki bi jo artikuliral z jezikom.

Ko govorimo, smo vselej že v jeziku in ustvarjamo pomen; to je pomembno. Še pomembneje pa je, da verjamemo, da govorimo, kar povemo, in da povemo, kar govorimo. Natanko tu je Freud prepoznal vlogo in funkcijo nezavednega: v resnici vselej povemo nekaj, česar nismo hoteli, in hočemo nekaj, česar nismo povedali.

Ko govorimo o nezavednem, govorimo zlasti o jeziku, pomenu, govorici in nezavedni želji. Nekaj je namreč vselej drugače in ni tako, kot bi morda radi.

Freud je to dobro vedel, zato je vztrajal, da govorjenje ni učinek človekove zavestne suverenosti. V tem smislu se je pridružil Descartesu in ga dopolnil: ne misli zgolj ego in ta ne govori, kajti vselej se govori še nekaj drugega.

Tukaj se moramo zopet ustaviti, kajti Freud je povedal še nekaj šokantnega. Nezavedna želja je namreč zelo posebna in celo nekoliko čudna. Je zelo samostojna in samosvoja, obenem pa deluje tako, da omogoča analitiku interpretiranje tega, kar se dogaja na primer v analizi.

V analizi se dogaja natanko tole. Pacient najprej vzpostavi do analitika transferni odnos, zato verjame vanj; brez transferja seveda ni analize. Analitik obenem ve, da lahko interpretira nezavedno, razliko med tem, kar pacient pove, in tem, kar izreče. Toda nezavedno ni podzavest, do katere bi imel analitik poseben odnos, zaradi katerega bi ga lahko interpretiral in razlagal, kot to delajo družinski psihoterapevti.

Freud je pokazal, da analitik dela nekaj čisto drugega. Vztraja v razliki, v samem nezavednem torej, ne zunaj njega. Nezavedno namreč misli, kot je velikokrat poudaril Lacan, sledeč Freudu. Torej analitik ne misli nezavednega, temveč nezavedno misli. Jacques-Alain Miller je v nekem prispevku o nezavednem zato dodal, da analitik vpisuje samega sebe v vrtinec nezavednega; to je zelo posrečen izraz. Prav zato lahko spreminja, če smem tako reči, preobraža nezavedno iz divjega stanja, kot pravi Miller, v neko drugo stanje, ki ga avtor imenuje raisonné. V analizi zato postajajo nekatere zadeve drugače urejene, kot bi rada zdrava pamet.

Nezavedno zato ne postane razsvetljeno in na koncu ne izgine. Daleč od tega. Nezavedno ostaja nezavedno, zato je tudi razsvetljenstvo čisto nekaj drugega, kot verjame tehnični razum, ki hoče pojasniti vse brez ostanka. Prav zato Miller dodaja: edini cilj analize je, da se človek nauči govoriti, kot govori  nezavedno.

Analitik je spoštljivo tiho, ko nezavedno govori in interpretira. Seveda: analitik v tem primeru niti ni potreben. Pa vendar je zelo potreben pozneje, kajti nezavedno, ki je zavezano logiki prepisovanja oziroma transkripcije, kot je pokazal Freud že pred letom 1900, terja novo interpretacijo, transkripcijo.

Ne terja pojasnjevanja, saj to in isto kot transkripcija. Če ne bi bilo tako, analitik preprosto ne bi bil potreben, kot je pokazal Lacan, kajti človek bi razumel nezavedno kot interpretacijo. V resnici je ne more razumeti, saj je kodirana oziroma šifrirana. Šifre pa je vsekakor treba znati dešifrirati.

In ljudje, na primer pacienti, niso nujno zadovoljni z dešifriranjem; prav gotovo niso. V analizi se je zato treba nečemu odpovedati, kar pa nikakor ni lahko.

Odpovedovanje je pomembno, kajti Freud nas je poučil, da interpretiranje simptomov v  službi načela ugodja ne vodi nikamor. Pravo interpretiranje sega onkraj tega načela, ego pa se praviloma noče odpovedati ugodju.

Kar sega onkraj načela ugodja, sega tudi onkraj načela realnosti, kajti tudi to načelo je v službi načela ugodja, kot je pokazal Freud. Kaj se potem zgodi, če sežemo onkraj načela realnosti in ugodja?

Najprej je pomembno poudariti, da onkraj ni tišine in ni skrivanja oziroma sprenevedanja. Ni tišine, pojavi pa se nov pomen. Zelo na kratko rečeno.

Analitik onkraj načela ugodja in realnosti ne ponuja objektivnih interpretacij realnosti; tudi to spoznanje je zelo pomembno. Analitik torej ponuja nekaj drugega. Kaj?

Ponuja odprtost do neskončnega. To je čisto vse, kar ponuja. Pri tem je ključno, da analitik odpre pot k neskončnemu tako, da prekine način interpretiranja realnosti, na katerega je pacient sicer navajen. Ali drugače rečeno: če hoče pacient postati zdrav, se mora odpovedati določenemu ugodju in celo užitku. Dokler tega ne naredi, naivno verjame, da zanj nezavedno ne obstaja in da ne potrebuje nobene interpretacije nezavednega. Hegel bi zgolj dodal: toliko slabše zanj.

 

 

#Teorija #Besede